Jedro

Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. Vrhovno sodišče je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da so to predvsem okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Izjemoma se lahko presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki jih je delodajalec očital delavcu in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, torej ni povsem nepomembno, kako in ali je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose. Vendar navedeno lahko velja za primere, ko obstoj dejanskega ravnanja ni sporen.

Pri odločanju o sodni razvezi se ne morejo upoštevati razlogi, zaradi katerih je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Štejejo namreč le dejstva, in ne presoja, ali je bila kršitev storjena ali ne. Pri odločitvi o sodni razvezi zato tudi ni mogoče ugotavljati, ali je tožnik storil ravnanje, ki se mu je očitalo v odpovedi in ki je med strankama sporno. V takem primeru bi se namreč kljub pravnomočno ugotovljeni nezakonitosti odpovedi znova presojala utemeljenost odpovednega razloga.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno, pritožbi tožene stranke pa se v celoti ugodi ter se izpodbijani del sodbe: - razveljavi v tretjem odstavku točke I izreka ter - delno spremeni v zavrnilnem delu v točki III v povezavi s točko I tako, da se v tem delu na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas od 2. 3. 2015 do vrnitve nazaj na delo, razen za čas zaposlitev pri drugih delodajalcih, prijaviti v socialna zavarovanja, ji obračunati bruto nadomestila plače, odvesti davke in prispevke, in ji izplačati ustrezne neto zneske nadomestila plače, zmanjšane za v obdobju od 1. 5. 2015 do 31. 1. 2016 prejeta denarna nadomestila med brezposelnostjo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo, tj. od 6. dne za plačo preteklega meseca, do plačila.

III. Zavrne se, kar tožeča stranka zahteva več ali drugače (prijava v socialno zavarovanje ter obračun in izplačilo nadomestila plače za čas od 18. 2. 2015 do 1. 3. 2015; obračun in izplačilo nadomestila plače za čas od 1. 5. 2015 do 31. 1. 2016 brez znižanja za že prejeta denarna nadomestila med brezposelnostjo; obračun in izplačilo nadomestila plače, zmanjšanega za bruto plače, ki jih je prejela pri drugih delodajalcih v času od 1. 4. 2015 do 30. 4. 2015, od 1. 8. 2016 do 31. 10. 2016 ter od 15. 11. 2016 dalje; plačilo zakonskih zamudnih obresti od nadomestil plač za čas od vsakega 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca ter obračun in izplačilo celotnega nadomestila plače, brez znižanja za že izplačana nadomestila plač, za čas prepovedi opravljanja dela od 9. 1. 2015 do 18. 2. 2015)."

II. V preostalem se pritožba tožnika zavrne ter se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 213,44 EUR pritožbenih stroškov, v 8 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je delovno razmerje med strankama trajalo od 2. 3. 2015 do 31. 3. 2015, od 1. 5. 2015 do 31. 7. 2016 in od 1. 11. 2016 do 14. 11. 2016 ter s tem dnem razvezalo pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da za navedeno obdobje tožnika prijavi v socialna zavarovanja in v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da mu bo priznana delovna doba ter da mu obračuna ustrezne zneske bruto plače, ki bi jih prejel, če bi bil na delu, odvede davke in prispevke ter izplača posamezne neto zneske plače, zmanjšane za prejeta denarna nadomestila med brezposelnostjo v obdobju od 1. 5. 2015 do 31. 1. 2016, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (drugi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku obračuna denarno povračilo v bruto znesku 21.103,80 EUR, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (tretji odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku za čas prepovedi opravljanja dela od 9. 1. 2015 do 18. 2. 2015 obračunati razliko med polno bruto plačo in nadomestilom plače, od tako obračunanih razlik odvesti davke in prispevke ter mu izplačati posamezne neto zneske razlike, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (II. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače (poziv nazaj na delo; prijavo v socialno zavarovanje ter obračun in izplačilo nadomestila plače za čas od 18. 2. 2015 do 1. 3. 2015; obračun in izplačilo nadomestila plače za čas od 1. 5. 2015 do 31. 1. 2016 brez znižanja za že prejeta denarna nadomestila med brezposelnostjo; obračun in izplačilo nadomestila plače, zmanjšane za bruto plače, ki jih je prejela pri drugih delodajalcih v času od 1. 4. 2015 do 30. 4. 2015, od 1. 8. 2016 do 31. 10. 2016 ter od 15. 11. 2016 dalje; zakonske zamudne obresti od nadomestil plač za čas od vsakega 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca ter obračun in izplačilo celotnega nadomestila plače, brez znižanja za že izplačana nadomestila plač, za čas prepovedi opravljanja dela od 9. 1. 2015 do 18. 2. 2015), je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.421,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o sodni razvezi in zavrnilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je v zvezi z očitano kršitvijo z znaki kaznivega dejanja potekal kazenski postopek, ki se je zaradi umika obtožnega predloga končal s pravnomočno zavrnilno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. I K 33115/2014 z dne 19. 4. 2016. V tej zadevi je državni tožilec umaknil obtožni predlog, ker tožniku dejanje ni bilo dokazano zaradi nasprotujočih si izjav A.A.. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je verjelo A.A., da mu tožnik ni vrnil zneska 11.500,00 EUR. Predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka utemeljevala z izgubo zaupanja, ki je izhajala iz prepričanja, da je tožnik storil očitano kršitev. Tožnik vztraja, da očitane kršitve ni storil. Tožnik meni, da tožena stranka ne more predloga za sodno razvezo utemeljevati z istimi razlogi, kot jih je navedla v izredni odpovedi. Ob upoštevanju pravnomočne zavrnilne sodbe, izpovedi prič komandirja in direktorja Policijske uprave B. je mogoče nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. V. d. generelnega direktorja policije zaradi kasnejšega nastopa funkcije ne pozna tožnika niti okoliščin v času po izredni odpovedi, zato ni mogoče govoriti o izgubi zaupanja. Tožnik meni, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o reintegraciji ne bi smelo ugotavljati očitane kršitve. Sodna presoja je lahko omejena le na okoliščine glede nadaljevanja delovnega razmerja. Glede na to, da je sodišče prve stopnje razvezalo pogodbo o zaposlitvi, bi moralo tožniku priznati tudi razliko med plačo, ki jo je prejel pri drugih delodajalcih in plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal pri toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o višini denarnega povračila (tretji odstavek I. točke izreka) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da odmeri nižji znesek denarnega povračila, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pripisalo premajhno težo okoliščini, da se je tožnik v kratkem času po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri drugih delodajalcih. Pri odmeri denarnega povračila bi moralo sodišče upoštevati ugotovitev, da je tožnik storil očitano kršitev.

4. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je v celoti utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

7. Predmet spora je zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Sodišče odloči o prenehanju delovnega razmerja kljub nezakoniti odpovedi, če obstojijo okoliščine, zaradi katerih delodajalec ne more sprejeti delavca nazaj na delo.

8. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. Vrhovno sodišče je v podobni zadevi opr. št. VIII Ips 54/2017 z dne 6. 6. 2017 že zavzelo stališče, da so to predvsem okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Izjemoma se lahko presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki jih je delodajalec očital delavcu in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, torej ni povsem nepomembno, kako in ali je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose. Vendar navedeno lahko velja za primere, ko obstoj dejanskega ravnanja ni sporen.

9. Utemeljena je pritožba tožnika zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za vrnitev nazaj na delo oziroma o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki ji tožnik nasprotuje. Predlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča tožena stranka utemeljuje z izgubo zaupanja, ki izhaja iz prepričanja, da je tožnik kršil delovno obveznost z znaki kaznivega dejanja, ki se mu je očitala v izredni odpovedi. Pri odločanju o sodni razvezi se ne morejo upoštevati razlogi, zaradi katerih je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Štejejo namreč le dejstva, in ne presoja, ali je bila kršitev storjena ali ne. Pri odločitvi o sodni razvezi zato tudi ni mogoče ugotavljati, ali je tožnik storil ravnanje, ki se mu je očitalo v odpovedi in ki je med strankama sporno. V takem primeru bi se namreč kljub pravnomočno ugotovljeni nezakonitosti odpovedi znova presojala utemeljenost odpovednega razloga.

10. Iz izpovedi v. d. generalnega direktorja tožene stranke izhaja, da je na podlagi seznanitve s spisom iz notranjega postopka prepričan, da je tožnik storil očitano ravnanje in da je zato zaupanje v tožnika oziroma njegovo delo popolnoma izgubljeno tako, da z njim ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Sedanji zakoniti zastopnik tožene stranke sodno razvezo utemeljuje z istimi razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljevala nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ti razlogi niso hkrati tudi razlogi, s katerimi bi bilo mogoče utemeljevati predlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, ker gre za dva različna instituta delovnega prava, ki nista medsebojno neposredno povezana. Nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1) se dokazuje z okoliščinami, zaradi katerih je ugotovljena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako resna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo sankcijo, brez odpovednega roka. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, torej če delavec kršitve ni storil, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni mogoče. 11. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v okviru odločitve o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ugotavljalo, ali je tožnik storil ravnanje, ki se mu je očitalo v odpovedi, in verjelo A.A., da mu tožnik nikoli ni vrnil zneska 11.500,00 EUR, kljub temu da je državni tožilec prav zaradi pomanjkanja dokazov oziroma neverodostojnosti izjav A.A. umaknil obtožni predlog zoper tožnika in je bila v kazenskem postopku izdana pravnomočna zavrnilna sodba Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. I K 33115/2014 z dne 19. 4. 2016. Izjava vršilca dolžnosti generalnega direktorja policije, da s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, je lahko samo ena izmed okoliščin, ki jo sodišče upošteva pri presoji. Ni pa odločilna. Sodišče prve stopnje je namreč izpostavilo tudi izpoved komandirja Policijske postaje C., kjer je pred odpovedjo tožnik delal kot policist kriminalist. Povedal je, da s tožnikom v času zaposlitve ni bilo nobenih težav, da je svoje delo opravljal vestno in odgovorno, da je bil odlično ocenjen, da po odpovedi ni bil v nobenem postopku in da zato niso podane okoliščine, zaradi katerih ne bi bilo mogoče z njim nadaljevati delovnega razmerja ter da ima sam še vedno zaupanje v tožnika. Izjava temelji na dejstvu, da se je kazenski postopek zoper tožnika zaključil z zavrnilno sodbo in njegovemu sklepanju, da tožnik torej očitanega ravnanja ni storil. Kot je pojasnil, zanj ne štejejo očitki, temveč zgolj tisto, kar je dokazano na kazenskem sodišču. Tudi direktor Policijske uprave B. D.D. je svojo izpoved, da ne more trditi, da s tožnikom ne bi bilo več mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem, utemeljeval predvsem z dejstvom, da je bil obtožni predlog zoper tožnika umaknjen in da torej očitno ni bilo dovolj dokazov. Neposredno nadrejena torej nista potrdila trditev, da je zaupanje v delo tožnika tako porušeno, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati. Da je tožnik opravljal delo policista kriminalista, ni okoliščina, ki bi že sama po sebi pomenila, da je nadaljnje sodelovanje onemogočeno. Izredna odpoved je bila nezakonita, tožena stranka pa z izjemo spornega ravnanja in pavšalnega sklicevanja na naravo dela ni navedla drugih okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Pritožbeno sodišče se zato ne strinja s materialnopravno presojo sodišča prve stopnje o obstoju okoliščin in interesov, zaradi katerih tožnik delovnega razmerja pri toženi stranki ne bi mogel več nadaljevati. Ob upoštevanju tožnikovega interesa za vrnitev nazaj na delo in dejstva, da tožena stranka ni dokazala nobenih drugih okoliščin, zakaj tožniku ni mogoče več zaupati oziroma v čem so njuni medsebojni odnosi tako porušeni, da s tožnikom sodelovanje ni več mogoče, ni zadostne podlage za zavrnitev tožnikovega zahtevka za reintegracijo k toženi stranki oziroma za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pritožba tožnika je torej utemeljena v delu, v katerem se zavzema za to, da sodišče tožbenemu zahtevku za vrnitev na delo ugodi. Ker niso podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, pa je utemeljena tudi pritožba tožene stranke glede (višine) denarnega povračila.

12. Tožnik pa v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da mu je tožena stranka dolžna izplačati razliko med nadomestilom plače pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejel pri drugih delodajalcih. V času zaposlitev pri drugih delodajalcih za polni delovni čas sodišče ne more priznati razlike plače, saj ob nepriznanju delovnega razmerja pri toženi stranki, tožniku ni mogoče priznati tudi plače kot pravice v povezavi z obstojem delovnega razmerja (prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 148/2015 z dne 23. 2. 2016 in opr. št. VIII Ips 315/2017 z dne 19. 6. 2018).

13. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. točke 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku za vrnitev nazaj na delo in tožniku priznalo vse pravice iz delovnega razmerja vse do vrnitve nazaj na delo, razen za čas zaposlitev pri drugih delodajalcih, kot izhaja iz izreka te sodbe. Glede na takšno odločitev je bilo potrebno ugoditi tudi pritožbi tožene stranke in na podlagi 354. člena ZPP razveljaviti odločitev o denarnem povračilu namesto reintegracije v tretjem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe. Sprememba prvostopenjske sodbe ni vplivala na sicer že pravilno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka.

14. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v ostalem delu pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP, 353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel le v sorazmerno majhnem delu, zaradi tega pa niso nastali posebni stroški. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP, 165. člen ZPP). Tožnikovi stroški v skladu z Odvetniško tarifo znašajo: 375 točk za pritožbo, 2 % materialnih stroškov, kar je skupno 213,44 EUR. Ker tožnik z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi pritožbe, sam krije svoje stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).