Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali se pri odmeri NUSZ od prostorov, ki jih verska skupnost uporablja za versko dejavnost, še naprej uporablja določba 1. odstavka 59. člena ZSZ/84, ki določa davčno oprostitev za navedene prostore? Ali je ureditev odmere NUSZ od prostorov, ki jih verska skupnost uporablja za versko dejavnost, dovolj natančna, jasna in predvidljiva in s tem skladna z načeli pravne države?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali se pri odmeri NUSZ od prostorov, ki jih verska skupnost uporablja za versko dejavnost, še naprej uporablja določba 1. odstavka 59. člena ZSZ/84, ki določa davčno oprostitev za navedene prostore? Ali je ureditev odmere NUSZ od prostorov, ki jih verska skupnost uporablja za versko dejavnost, dovolj natančna, jasna in predvidljiva in s tem skladna z načeli pravne države?

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-476/2023-000376-03-120-25 z dne 27. 3. 2023, s katero ji je davčni organ odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) na območju Mestne občine Krško za leto 2023 v višini 323,22 EUR.

2.Upravno sodišče je v obrazložitvi med drugim pritrdilo toženkinemu stališču glede uporabljenih pravnih podlag za odmero NUSZ. Ob sklicevanju na odločitvi Ustavnega sodišča št. U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004 in U-I-11/16-19 z dne 17. 9. 2020 je pojasnilo, da je bil prvi odstavek 59. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84), za uporabo katerega se je zavzemala tožnica, v celoti razveljavljen s kasnejšim predpisom, tj. z drugim odstavkom 218. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je drugače uredil izjeme od plačila NUSZ. Slednji je bil s 1. 1. 2014 (z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine - v nadaljevanju ZDavNepr) razveljavljen, a se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej, vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin. Na tožničin sicer posplošen argument, da iz več sodb tega sodišča izhaja, da se je prvi odstavek 59. člena ZSZ/84 uporabljal tudi po odločbi U-I-11/16, je odgovorilo z analizo pravnega in dejanskega stanja v nekaterih zadevah, kjer je bil ta člen izrecno omenjen in zaključilo, da zadeve niso primerljive z obravnavano. Po oceni sodišča tudi na podlagi 60. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2022 in 2023 (v nadaljevanju ZIPRS2223) ni mogoče sklepati, da je s sklicevanjem na VI. poglavje ZSZ/84 ponovno uvedena oprostitev plačila NUSZ za objekte, v katerih se izvaja verska dejavnost, saj vsebuje tudi izrecen sklic na 218. člen ZGO-1, ki tako oprostitev izključuje. Upravno sodišče se je strinjalo tudi s presojo toženke, da iz 73. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) ne izhaja, da bi morali biti kulturni objekti oproščeni plačila NUSZ. Navedlo je, da tožnica ustavnopravnih argumentov ni razdelala, temveč je samo navrgla, da ima stroške z vzdrževanjem objektov, do takih pavšalnih navedb pa se ni dolžno opredeljevati. Dalje je štelo, da oprostitev plačila NUSZ ne izhaja niti iz 5.d člena Konvencije o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine, ki, ker govori o "možnostih" in "ustreznih" finančnih ukrepih držav podpisnic, ni neposredno uporabljiva. Vsebine, kot jo zatrjuje tožnica, nima niti šesta alineja 61. člena ZSZ/84 v povezavi s 73. členom Ustave. Zavrnilo je tudi tožbeni očitek, da je v neskladju s 14. členom Ustave, da posamezne občine z odloki določijo oprostitev plačila NUSZ za objekte, ki so kulturna dediščina, druge pa ne. Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da so na zakonodajni ravni vsi objekti kulturne dediščine obravnavani enako, tj. zakon oprostitve ne določa, poleg tega pa so občine pri urejanju teh razmerij svobodne. Po presoji sodišča bi do kršitve splošnega načela enakosti prišlo le, če bi posamezna občina različno obravnavala posamezne objekte, ki so kulturna dediščina, če za tako razlikovanje ne bi imela stvarno utemeljenega razloga, a tožnica navedb v tej smeri ni podala. Presodilo je še, da glede na vsebino pravice iz 41. člena Ustave (svoboda vesti), ki jo je povzelo po odločbi Ustavnega sodišča U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010, vanjo z obračunanim NUSZ ne more biti poseženo. Obveznost plačila NUSZ, za katero tožnica trdi, da naj bi ogrožala vzdrževanje objektov, namreč nikomur ne preprečuje svobodne izbire vere, ne posega v njegova verska prepričanja, ne zapoveduje in ne prepoveduje ter ne kaznuje ničesar, kar se tiče verskih prepričanj oziroma svobode osebe, da teh prepričanj ne goji. Glede uveljavljanje kršitve pravice do premoženja oziroma lastnine je sodišče navedlo, da tožnica ni navedla okoliščin, na podlagi katerih bi sploh lahko presojalo, ali oziroma zakaj naj bi s plačilom v odločbi obračunanega NUSZ prišlo do nedopustnega posega v njeno premoženje.

3.Tožnica (v nadaljevanju predlagateljica) je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in predlagala, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zaradi več pomembnih pravnih vprašanj.

4.Predlog je delno utemeljen.

5.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je toženkinemu predlogu za dopustitev revizije v tem delu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).

6.V okviru dopuščenih vprašanj se bo Vrhovno sodišče opredelilo do v predlogu za dopustitev revizije izpostavljenih ustavnopravnih pomislekov glede skladnosti pravnih temeljev za ureditev NUSZ z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov (2. člen Ustave) in načelom zakonitosti na davčnem področju (147. člen Ustave), ki jih doslej v taki vsebini še ni obravnavalo. Kot utemeljeno navaja predlagateljica, zastavljeni vprašanji presegata pomen konkretne zadeve, saj nista relevantni zgolj za subjekte, zajete z izjemami iz prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, temveč za vse zavezance za nadomestilo in občine kot prejemnice teh sredstev.

7.V preostalem delu Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.

8.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).