Jedro

Organi toženke niso ravnali v skladu z načelom enakega varstva pravic, temveč arbitrarno, pri čemer DVK za goniče ni spoštovala sklepa KSV kot pritožbenega nadzornega strokovnega organa, KSV pa je v isti zadevi ob enakem dejanskem stanju odločala dvakrat ter odločitev ob enaki pravni podlagi spremenila. Zato je odločitev sodišča, da v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZDru-1 razveljavi sklep DVK za goniče z 18. 5. 2019, pravilna.

Sprememba odločitve glede izstavitve vzrejnega dovoljenja ne vpliva na odločitev o odškodninski obveznosti toženke, saj je tožnica izkazala, da bi po normalnem teku dogodkov glede na odlično telesno oceno in priznan PNZ uspešno opravila vzrejni pregled ter s tem pridobila možnost za ustvarjanje zaslužka z vzrejo psov pasme baset.

Po ustaljeni sodni praksi tožnici ni mogoče hkrati priznati odškodnine v višini negativnega in pozitivnega pogodbenega interesa.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v I. točki izreka tako spremeni, da se zahtevek za izdajo vzrejnega dovoljenja za psa A. in B. zavrne, sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep državne vzrejne komisije DVK goniči z 18. 5. 2020 in toženki naložilo, da je dolžna tožnici izdati vzrejni dovoljenji za psa A. in B., sicer ju bo nadomestila izdana sodba (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici plačati 30.609,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 25.809,60 EUR od 18. 5. 2020 dalje in od zneska 4.800 EUR od 11. 9. 2023 dalje (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) ter sklenilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti 74,50 % pravdnih stroškov, tožnica pa toženki 25,50 % pravdnih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2.Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3.Tožnica sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in v izreku o stroških postopka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je sodišče načelo popolne odškodnine po 169. členu Obligacijskega zakonika (OZ) presojalo preozko. Poleg izgubljenega zaslužka je upravičena tudi do plačila navadne škode. Ker te sodišče ni ugotavljalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zaradi nezmožnosti parjenja psičke A. bo morala kupiti mladičko, ki jo bo nadomestila, s čimer bo imela stroške z nakupom v višini 1.200 EUR, s prevozom v višini 600 EUR ter z vzdrževanjem v višini 2.496 EUR. Prav tako ni pristala na stroške vzdrževanja psov, če nista izpolnjevala namenov nakupa. Teh stroškov v znesku 21.424 EUR ni mogla pokrivati iz dohodkov, ker jih ni bilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da ugodi zahtevku še za 25.120 EUR, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da ji pritožbeno sodišče ugodi ter sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma jo spremeni ter zahtevek tožnice zavrne. Opozarja, da sodišče s sodbo ni zgolj odpravilo akta organa toženke, temveč je nadomestilo tudi postopek vzrejnega pregleda. Ta v primeru tožničinih psov ni bil opravljen, čeprav je pogoj za izdajo vzrejnega dovoljenja. Sodišče z zaslišanjem priče ne more nadomestiti postopka, ki je po pravilih v pristojnosti organov toženke in ga spremlja določena dokumentacija ter dokazilo, da je bil uspešno opravljen. Oba sodnika sta ob zaslišanju pojasnila, da nista bila seznanjena z dejstvom, da tožnica opravlja vzrejni pregled. Ko sta iz rodovnikov ugotovila, da psa nimata opravljenega preizkusa naravnih zasnov (PNZ), vzrejnega pregleda nista izvedla, temveč sta psa le telesno ocenila. To izhaja tudi iz elektronskega sporočila, naslovljenega na C. C.

5.Ni pravilen zaključek, da nova Komisija za strokovna vprašanja (KSV) ni imela podlage za dvakratno odločanje o isti stvari na podlagi istega predpisa, tako da je češki preizkus v letu 2014 za mamo priznala, v letu 2019 pa je odločitev spremenila. Sodišče ni upoštevalo izpovedi predsednika DVK goniči, da je v letu 2014 spregledal neustreznost opravljenega preizkusa na Češkem. Napako je želel v letu 2019 odpraviti, zato je bila sprememba stališča utemeljena. Nova KSV je upoštevala avtonomnost kinologov po posameznih področjih in sledila predstavnikom lovske kinologije. Sodišče ni dokazno ocenilo izpovedi priče D. D., da so sklep o priznanju sprejeli zato, ker je bil enak preizkus v letu 2014 priznan kot uspešno opravljen PNZ in kljub temu, da je bila v letu 2014 storjena napaka.

6.Sodišče ne bi smelo upoštevati dokaza o oploditveni sposobnosti psa B. in o pregledu rodil psičke A. s 27. 3. 2023, saj je bil pridobljen po prejemu izvedeniškega mnenja. Gre za informativni dokaz, ki v pravdnem postopku ni dovoljen. Tožnica kot dolgoletna vzrediteljica bi morala vedeti, da je reprodukcija odvisna od zdravstvenega stanja psov in bi morala ustrezna potrdila predložiti pred imenovanjem izvedencev.

5.Pravdni stranki na pritožbi nista odgovorili.

6.Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

O razveljavitvi sklepa DVK - goniči z 18. 5. 2019

7.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je DVK za goniče odklonila priznanje veljavnosti PNZ, ki ga je tožnica za pasja mladiča opravila na Češkem, z obrazložitvijo, da preizkusa po vsebini nista v celoti primerljiva s slovenskim. Tožnica se je zoper odločitev pritožila na KSV, ki je po Statutu toženke najvišji strokovni organ ter med drugim nadzira delo vzrejnih komisij, med katere spada tudi DVK za goniče. KSV je s sklepom z 21. 2. 2019 PNZ, opravljen na Češkem, za namene vzreje priznala. Kljub temu DVK za goniče te odločitve ni spoštovala in tožnici ni omogočila vzrejnega pregleda, temveč je z izpodbijanim sklepom z 18. 5. 2019 ponovno odločila, da preizkus, opravljen na Češkem, ne velja za PNZ, zato tožnica kljub ustrezni telesni oceni ne more pridobiti vzrejnega dovoljenja. Tožnica se je zoper omenjeni sklep pritožila, KSV v novi sestavi pa je njeno pritožbo zavrnila.

8.Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi iz 33. do 35. točke obrazložitve sodbe, da organi toženke niso ravnali v skladu z načelom enakega varstva pravic, temveč arbitrarno, pri čemer DVK za goniče ni spoštovala sklepa KSV kot pritožbenega nadzornega strokovnega organa, KSV pa je v isti zadevi ob enakem dejanskem stanju odločala dvakrat ter odločitev ob enaki pravni podlagi spremenila. Zato je odločitev sodišča, da v skladu s prvim odstavkom 14. člena Zakona o društvih (Zdru-1) razveljavi sklep DVK za goniče z 18. 5. 2019, pravilna.

9.Toženka v pritožbi pojasnjuje razloge za spremembo stališča DVK za goniče iz leta 2014, vendar te pritožbene navedbe niso odločilne. Razlog za tožničin uspeh z zahtevkom za razveljavitev sklepa DVK namreč ni v odstopanju pri obravnavi priznanja PNZ med letom 2014, ko je bila obravnavana psica E., in letom 2019, ko sta bila obravnavana A. in B., temveč v različni odločitvi pri obravnavi istega primera priznanja PNZ v letu 2019. Ni dvoma, da bi organi toženke lahko z ustrezno obrazložitvijo svoje prvotno stališče o priznanju PNZ iz leta 2014 spremenili in s tem na novo uredili priznanje čeških preizkusov, ne morejo pa tega storiti v okviru odločanja v isti zadevi ter pri tem ignorirati sklepa nadrejenega organa, ki je to presojo že opravil. Zato se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do pritožbenih navedb o razlogih za spremembo odločitve in njihovem neupoštevanju s strani športnih kinologov. Bistveno je, da je bil sklep KSV z 21. 2. 2019, s katerim je bila spremenjena odločitev DVK za goniče, veljavno sprejet v skladu s četrtim odstavkom 59. člena Statuta, zato bi ga morala DVK upoštevati ter tožnici omogočiti postopek pridobitve vzrejnega dovoljenja.

O dolžnosti izdaje vzrejnega dovoljenja in nadomestitvi postopka izdaje

10.Po določbi prvega odstavka 14. člena ZDru-1 ima vsak član društva pravico v roku enega leta od sprejetja dokončne odločitve pred sodiščem izpodbijati odločitve organov društva, ki so bile sprejete v nasprotju z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnim aktom društva. Predmet sodne presoje je torej predvsem odločanje o postopkovni pravilnosti izpodbijanih odločitev, na kar kaže tudi določilo tretjega odstavka citiranega člena, ki govori o razveljaviti odločitev organov društva. Toženka zato v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče z odločitvijo o naložitvi izdaje vzrejnega dovoljenja ter njegovi nadomestitvi v primeru neizpolnitve poseglo v materijo, ki je v pristojnosti organov društva.

11.Sodišče je v 31. točki obrazložitve sodbe ugotovilo, da toženka tožnici ni omogočila vzrejnega pregleda, torej ta ni bil opravljen. Uspešno opravljen vzrejni pregled pa je poleg PNZ in ustrezne telesne ocene eden od pogojev za pridobitev vzrejnega dovoljenja. Ker sodišče z odločitvijo ne more nadomestiti postopka vzrejnega pregleda, ki je po Pravilniku o strokovnem delu KZS v pristojnosti organov toženke, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za izstavitev vzrejnega dovoljena oziroma njegovo nadomestitev s sodbo zavrnilo. Ob tem še dodaja, da tožnica za psičko A. nima več pravnega interesa za ta del zahtevka, ker je že presegla starost, ki omogoča paritev z namenom vzgoje novih potomcev.

12.Sprememba odločitve glede izstavitve vzrejnega dovoljenja ne vpliva na odločitev o odškodninski obveznosti toženke, saj je tožnica izkazala, da bi po normalnem teku dogodkov glede na odlično telesno oceno in priznan PNZ uspešno opravila vzrejni pregled ter s tem pridobila možnost za ustvarjanje zaslužka z vzrejo psov pasme baset.

O zahtevku na plačilo odškodnine

13.Iz podatkov spisa izhaja, da sta bili poročili Veterinarske klinike F., d. o. o., o pregledu rodil psičke A. in oploditvene sposobnosti psa B. (prilogi A 102 in A 103) toženki vročeni že v aprilu 2023, pa nepravočasni predložitvi dokazov ni ugovarjala ne z vlogo niti na zadnjem naroku 12. 9. 2023. Zato je s pritožbeno grajo procesne kršitve, s katero tožnici očita prepozno predložitev omenjenih poročil, prekludirana (prvi odstavek 286. b člena ZPP).

14.Neutemeljena je pritožbena graja napačne in preozke razlage določila 169. člena OZ o popolni odškodnini. Po ustaljeni sodni praksi tožnici ni mogoče hkrati priznati odškodnine v višini negativnega in pozitivnega pogodbenega interesa

15.Sodišče je tožnici priznalo odškodnino v vrednosti vseh prodanih mladičev, zmanjšano za stroške, ki bi nastali z njihovo vzrejo pred prodajo. Če bi tožnica iz legla želela vzgojiti novo psičko za nadaljnje parjenje, te ne bi prodala in zanjo ne bi prejela kupnine. Tožnica zato v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi ji sodišče, poleg izgube na zaslužku za vse prodane mladiče moralo posebej priznati še stroške nakupa psičke za nov zarod. Kot je pravilno ugotovilo sodišče v 63. točki obrazložitve sodbe, bi ji ob prodaji vseh mladičev tak strošek nastal v vsakem primeru in zato do njegove povrnitve ni upravičena.

16.Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom iz 52. točke obrazložitve sodbe, da tožnici ni mogoče hkrati priznati škode v višini stroškov vzdrževanja psov A. in B. ter celotne izgube dohodka od prodaje mladičev. Če bi tožnica po normalnem teku dogodkov psa uspešno parila in s tem ustvarjala dohodek, bi morala kriti tudi stroške njunega vzdrževanja. Pri tem ni bistveno, ali bi jih krila iz ustvarjenega zaslužka, saj bi bil ta posledično manjši, kot ga je priznalo sodišče s to sodbo.

17.Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za izstavitev vzrejnega dovoljenja zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa je obe pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Kljub delnemu uspehu s pritožbo pritožbeno sodišče ni poseglo v stroškovno odločitev. To je sodišče prve stopnje namreč sprejelo ob ločenem vrednotenju uspeha tožnice s temeljem in višino tožbenega zahtevka, čemur pritožnici ne nasprotujeta. Ker delna zavrnitev tožbenega zahtevka glede izstavitve vzrejnega dovoljenja ni vplivala na tožničin uspeh s podlago, ni razlogov za spremembo stroškovne odločitve.

19.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 154. v zvezi s 165. členom ZPP. Toženka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, tožnica pa sploh ne, zato stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Primerjaj sklep II Ips 287/2016.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 169 Zakon o društvih (2006) - ZDru-1 - člen 14, 14/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.