Jedro

Pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka je treba ugotoviti, kakšne pogoje glede vračil DDV določa pravo relevantnih držav članic EU.

Iz predpisov relevantnih držav članic izhaja, da so vse zadevne države članice (z izjemo Češke), določilo 17. člena Direktive 2008/9 implementirale tako, da so določile minimalne zneske nad katerimi lahko pravne osebe s sedežem v drugi državi članici zahtevajo vračilo DDV, in sicer v višini najmanj 400,00 EUR (oziroma v protivrednosti v domači valuti posamezne države članice) za zahtevke, ki se nanašajo na obdobje krajše od koledarskega leta in ne krajše od treh mesecev ter na najmanj 50,00 EUR (oziroma v protivednosti v domači valuti posamezne države članice) za zahtevke, ki se nanašajo na obdobje koledarskega leta ali na preostanek koledarskega leta.

Tožbeni zahtevek za povračilo škode, ki je nastala zaradi napak tožene stranke pri izpolnjevanju zahtevkov za vračilo DDV iz Švedske v višini 44,32 EUR, Nizozemske v višini 41,83 EUR in Velike Britanije v višini 22,80 EUR (skupaj 108,95 EUR) ni utemeljen, saj zahtevki za vračilo DDV iz teh držav, ki se nanašajo na obdobje koledarskega leta ali na preostanek koledarskega leta ne smejo biti nižji od 50,00 EUR oziroma od ustrezne protivrednosti tega zneska v domači valuti države članice. Za zahtevke iz navedenih treh držav članic EU (Švedska, Nizozemska in Velika Britanija) tako ni podana vzročna zveza med napako in nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke za znesek 108,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2020 dalje zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo 14.059,99 EUR s pripadki (I. točka izreka) ter plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.097,29 EUR (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki, ker slednja zaradi s strani tožene stranke nepravilno izpolnjenih zahtevkov za vračilo davka na dodano vrednost (DDV) iz drugih držav članic Evropske unije (EU), s strani teh držav članic EU ni dobila vrnjenega DDV.

2. Proti izpodbijani sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje je očitala, da pri odločitvi ni upoštevalo omejitev, ki veljajo za vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v drugi državi članici. Trdila je, da zaradi omejitev, ki veljajo za vračilo DDV, zahtevki za vračilo DDV iz Velike Britanije,1 Slovaške (pravilno Švedske), Nizozemske, Madžarske, Luksemburga in Hrvaške, v skupnem znesku 552,18 EUR, ne bi bili utemeljeni, četudi bi pravilno izpolnila obrazce. Zatrjevala je, da je ostalo dejansko stanje glede usode zahtevkov za vračilo DDV iz Avstrije, Italije in Francije neugotovljeno. Sodišču prve stopnje je očitala, da ni kritično ocenilo prevodov, ki jih je tožeča stranka posredovala toženi stranki skupaj s pozivi tujih davčnih uradov za popravo zahtevkov za vračilo DDV. Zatrjevala je kršitev pravice do izjave, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo njene zakonite zastopnice. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožena stranka je za tožečo stranko opravljala računovodske storitve. Njuno pogodbeno razmerje je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot podjemno pogodbo (619. člen Obligacijskega zakonika; OZ). S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. V tem primeru se je tožena stranka zavezala izvrševati računovodske storitve po dogovoru in po pravilih posla (prvi odstavek 626. člena OZ), tožeča stranka pa se je zavezala, da bo toženi stranki za opravljene storitve plačevala. Tožeča stranka je v tem postopku od tožene stranke vtoževala povračilo škode, ki ji je nastala, ker tožena stranka v sistemu e-davki ni pravilno izpolnila zahtevkov za vračilo DDV iz drugih država članic EU za obdobje od 1. 4. 2017 do 31. 12. 2017 in zato tožeča stranka iz drugih držav članic EU ni dobila povrnjenega DDV. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala.

6. Tožeča stranka je povračilo škode zahtevala na podlagi določila 239. člena OZ, po katerem je upnik upravičen zahtevati povračilo škode, ki je nastala, če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti. Predpostavke poslovne odškodninske obveznosti so: (i) kršitev poslovne (pogodbene) obveznosti, ki ima znake protipravnega ravnanja, stanja, (ii) vzrok za kršitve mora izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, (iii) drugi pogodbeni stranki je nastala škoda in (iv) vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo. Vse navedene predpostavke morajo biti izpolnjene kumulativno, v nasprotnem primeru pogodbene odškodninske odgovornosti ni.

7. V tem primeru ni bilo sporno, da je tožena stranka pri oddaji vlog za vračilo DDV iz držav članic EU napačno navedla delež odbitnega DDV.2 Zaradi te napake so se zahtevki tožeče stranke za vračilo DDV iz drugih držav članic EU glasili na 0,00 EUR. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo sporno, da tožena stranka po tem, ko ji je tožeča stranka preposlala prejete pozive tujih davčnih uradov na popravo zahtevkov, katerim je tožeča stranka priložila prevode, ki jih je sama pridobila na internetu, zahtevkov tožeče stranke za vračilo DDV iz drugih držav članic EU ni popravila. Kakovost prevodov, ki jih je tožeča stranka priložila pozivom tujih davčnih uradov na popravo zahtevkov, v tem postopku ni bistvena. Tožena stranka se je bila namreč na pozive tujih davčnih uradov, kot strokovnjakinja za računovodske storitve, v skladu z dolžno skrbnostjo (6. člen OZ)3 dolžna sama ustrezno odzvati. Zato tožena stranka s pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje ni presojalo ustreznosti prevodov, ne more uspeti. Sodišče se je namreč dolžno opredeliti le do pravno odločilnih dejstev.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je ostalo neznano, kaj se je zgodilo z zahtevki za vračilo DDV iz Avstrije, Italije in Francije in da tožena stranka ne ve, ali je tožeča stranka naknadno vendarle uspela urediti vračilo DDV iz teh držav. Tožena stranka oziroma njena zaposlena je bila zadolžena za vlaganje vlog v sistemu e-davki. Preko tega sistema je tudi vložila vse zahtevke za vračilo DDV iz drugih držav članic EU. Sistem omogoča spremljanje dogajanja z zahtevki, čeprav so ti posredovani tujim davčnim organom, ki o njih tudi odločajo. Zato tožena stranka le s pavšalnimi trditvami, da ji ni znano, kaj se je z zahtevki zgodilo, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ne more uspeti. Tožena stranka je bila namreč zavezana k ravnanju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ) in bi morala v okviru svoje dolžne skrbnosti spremljati dogajanje z zahtevki. Da bi ji bil dostop do sistema e-davki onemogočen, pa tožena stranka ni trdila.

9. Tožena stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da zaradi obstoja omejitev v obliki najnižjih zneskov, za katere je še mogoče zahtevati povračila DDV iz drugih držav članic EU, tožbeni zahtevek za vračilo DDV iz Velike Britanije v višini 22,80 EUR, Švedske v višini 44,32 EUR, Nizozemske v višini 41,83 EUR, Madžarske v višini 50,34 EUR, Luksemburga v višini 336,01 EUR in Hrvaške v višini 56,88 EUR, torej v skupni višini 552,18 EUR, ni utemeljen. Trdila je torej, da zaradi določil veljavnih predpisov za zahtevke za vračilo DDV iz navedenih držav članic EU ne obstaja vzročna zveza med njeno napako in nastalo škodo.

10. Iz 17. člena Direktive Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (Direktiva 2008/9) izhaja, da če se zahtevek za vračilo nanaša na obdobje vračila, ki je krajše od enega koledarskega leta, vendar ne krajše od treh mesecev, znesek DDV, katerega vračilo se zahteva, ne sme biti nižji od 400 EUR ali protivrednosti v nacionalni valuti (prvi odstavek) oziroma če se zahtevek za vračilo nanaša na obdobje vračila, ki je enako koledarskemu letu ali preostanku koledarskega leta, znesek DDV ne sme biti manjši od 50 EUR ali protivrednosti v nacionalni valuti (drugi odstavek). Direktive v državah članicah niso neposredno uporabljive, razen v izjemnih primerih, za kar ne gre v tem postopku, in jih morajo države članice implementirati v svoje pravne rede. Zato je pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka treba ugotoviti, kakšne pogoje glede vračil DDV določa pravo relevantnih držav članic EU. Ker se tuje pravo upošteva kot pravo in ne kot dejstvo, tudi zanj velja načelo „iura novit curia.“ Sodišče mora tuje pravo uporabiti po uradni dolžnosti, pri čemer stranke niso dolžne dokazovati vsebine tujega prava.

11. Pritožbeno sodišče je vsebino tujega prava za prej navedene države članice ob upoštevanju, da je način na katerega sodišče ugotovi vsebino tujega prava v domeni sodišča,4 našlo na spletu. Na javno dostopnih spletih straneh Evropske komisije se nahajajo podatki, kako je posamezna država implementirala 17. člen Direktive 2008/95 in povzetki, ki so jih za Evropsko komisijo glede pogojev in postopkov za vračilo DDV pripravili organi držav članic.6 Hkrati so objavljena tudi relevantna zakonska besedila posameznih držav članic v angleškem ali francoskem jeziku, ki jih je uporabilo pritožbeno sodišče.7 Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo predpise, ki so urejali vračilo DDV za obdobje od 1. 4. do 31. 12. 2017. 12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da iz predpisov relevantnih držav članic izhaja, da so vse zadevne države članice (z izjemo Češke)8, določilo 17. člena Direktive 2008/9 implementirale tako, da so določile minimalne zneske nad katerimi lahko pravne osebe s sedežem v drugi državi članici zahtevajo vračilo DDV, in sicer v višini najmanj 400,00 EUR (oziroma v protivrednosti v domači valuti posamezne države članice) za zahtevke, ki se nanašajo na obdobje krajše od koledarskega leta in ne krajše od treh mesecev ter na najmanj 50,00 EUR (oziroma v protivednosti v domači valuti posamezne države članice) za zahtevke, ki se nanašajo na obdobje koledarskega leta ali na preostanek koledarskega leta.

13. Ker iz trditev tožeče stranke izhaja, da se zahtevki za vračilo DDV iz vseh zadevnih držav članic nanašajo na obdobje od 1. 4. do 31. 12. 2017, česar tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni konkretno prerekala,9 je pritožbeno sodišče štelo, da gre za zahtevke, ki se nanašajo na preostanek koledarskega leta. Tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje namreč z ničemer ni pojasnila, zakaj upoštevajoč obdobje, na katerega se zahtevki nanašajo, ne gre za zahtevke, ki se nanašajo na preostanek koledarskega leta.

14. Ob vsem navedenem je pritožbeno sodišče presodilo, da tožbeni zahtevek za povračilo škode, ki je nastala zaradi napak tožene stranke pri izpolnjevanju zahtevkov za vračilo DDV iz Švedske v višini 44,32 EUR, Nizozemske v višini 41,83 EUR in Velike Britanije v višini 22,80 EUR (skupaj 108,95 EUR) ni utemeljen, saj zahtevki za vračilo DDV iz teh držav, ki se nanašajo na obdobje koledarskega leta ali na preostanek koledarskega leta ne smejo biti nižji od 50,00 EUR oziroma od ustrezne protivrednosti tega zneska v domači valuti države članice. Za zahtevke iz navedenih treh držav članic EU (Švedska, Nizozemska in Velika Britanija) tako ni podana vzročna zveza med napako in nastalo škodo. Zahtevki za vračilo DDV iz ostalih držav članic EU pa so višji od 50,00 EUR, zato je za te zahtevke pritožbeno sodišče presodilo, da pa je vzročna zveza med napako tožene stranke pri izpolnjevanju zahtevkov in nastalo škodo (nevračilom DDV) podana.

15. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožene stranke do izjave, ker ni zaslišalo njene zakonite zastopnice. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke zavrnilo kot nepotreben. Pojasnilo je, da je bilo njeno zaslišanje predlagano za potrditev dejstev, ki so izhajala iz že izvedenih dokazov ter da hkrati iz trditvene podlage tožene stranke ni razvidno, da bi zakonita zastopnica tožene stranke lahko potrdila kakšna dejstva, ki so sporna in za presojo v tem postopku pravno odločilna. Tožena stranka niti v pritožbi ni pojasnila, o katerih spornih, pravno odločilnih dejstvih v okviru njene trditvene podlage bi lahko izpovedala zakonita zastopnica. Ker dokazovanje obsega le dejstva, ki so pomembna za odločitev in sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov (213. člen ZPP) tako ni mogoče zaključiti, da je v tem primeru sodišče prve stopnje kršilo pravico tožene stranke do izjave, ker ni zaslišalo njene zakonite zastopnice in niti, da bi bilo dejansko stanje zaradi neizvedenega dokaznega predloga nepopolno ugotovljeno.

16. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na vse navedeno so pritožbeni očitki delno utemeljeni glede napak pri izpolnitvi zahtevkov za vračilo DDV iz Švedske, Nizozemske in Velike Britanije v skupni višini 108,95 EUR, zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP odločbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za 108,95 EUR s pripadki zavrnilo. V preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Pritožbeno sodišče na podlagi določila tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 165. člena ZPP odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ni spremenilo, čeprav je delno ugodilo pritožbi tožene stranke. Tožena stranka je namreč po pritožbi s svojimi ugovori proti tožbenemu zahtevku uspela le s sorazmerno majhnim delom (108,95 EUR od 14.059,99 EUR je le 0,7%), pri čemer zaradi tega niso nastali posebni stroški.

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Odgovor na pritožbo tožeče stranke je bil potreben. Ker je tožena stranka s pritožbo propadla v 99,3 odstotkih, v delu, v katerem je s pritožbo uspela pa niso nastali nobeni posebni stroški, kar pomeni, da gre za sorazmerno majhen uspeh tožene stranke (0,7 odstotka), kar na povračilo pritožbenih stroškov nima pomembnega vpliva, je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene celotne pritožbene stroške.

19. Pritožbeno sodišče je stroške tožeče stranke za odgovor na pritožbo odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT), ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 14.059,99 EUR in tožeči stranki priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OZ (12,5 točk), vse povečano za 22% DDV, ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj 466,65 EUR. Tako odmerjene stroške za odgovor na pritožbo tožeče stranke je naložilo v plačilo toženi stranki v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Zahtevek za vračilo DDV se nanaša na leto 2017, ko je bila Velika Britanija še članica EU. 2 Tožena stranka je v obrazcu namesto 100% odbitni DDV navedla 0,01% odbitni DDV. 3 Iz določila drugega odstavka 6. člena OZ, ki je uporabljiv v tem primeru, izhaja, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). 4 Prim. VSRS sodba II Ips 772/2006 z dne 10. 9. 2008 in VSL sklep I Cpg 23/2016 z dne 5.4.2016. 5 https://ec.europa.eu/taxation_customs/tic/public/vatRefund/features/vatRefMsFeatures.html 6 https://taxation-customs.ec.europa.eu/taxation-1/value-added-tax-vat/eu-country-specific-information-vat_en 7 Pritožbeno sodišče je vpogledalo: (i) za Češko v Law No. 235/2004 Coll. (the VAT Act), (ii) za Nemčijo v Value Added Tax Act, objavljen 21. 2. 2005 (Federal Law Gazette 2005 I p. 386), (iii) za Poljsko v Act of 11 March 2004 on the goods and services tax (Journal of Laws of 2022, item 931), (iv) za Avstrijo v Turnover Tax Law, BGBl. No 663/1994, (v) za Veliko Britanijo v Value Added Tax Act 1994 in VAT notice 723/A, (vi) za Švedsko v Value Added Tax Act (1994:200), (vii) za Nizozemsko v Law on Turnover Tax, 1968 (Stb. 329), (viii) za Madžarsko v Act 127 of 2007 on value added tax, (ix) za Luksemburg v Grand Ducal Regulation of 1 December 2009 setting the application conditions relating to VAT refund applications submitted by taxable persons established in another Member State, (x) za Italijo v Presidential Decree no. 633 dated 26 October 1972, (xi) za Hrvaško v Value Added Tax Act (Zakon o porezu na dodanu vrijednost) - Official Gazette of the Republic of Croatia No.:73/13, (xii) za Francijo v Articles 256 et seq. of the General Tax Code (Code général des impôts) in Direktivo 2008/9; vse z upoštevnimi spremembami do pravno odločilnega obdobja. 8 Iz navedenih predpisov izhaja, da Češka ni določila omejitve na minimalni znesek za povračilo DDV. 9 Pavšalno je navedla le, da v tem primeru ne gre za takšne zahtevke (krajše od enega koledarskega leta, a ne krajše od treh mesecev).