Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 705/2012

ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.705.2012 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

vzorčni postopek denarni zahtevek količnik za določitev osnovne plače vrednost količnika
Višje delovno in socialno sodišče
6. september 2012
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V nobenem izmed splošnih aktov tožene stranke ni določena vrednost količnika za določitev osnovne plače. To pa ne pomeni, da je ta vrednost enaka vrednosti najnižje osnovne plače za I. TR po panožni kolektivni pogodbi. Za izračun plače je potrebno upoštevati vrednost količnika kot je določena v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožena stranka tožniku izstavi in izroči plačilne liste za obdobje od 1. 6. 2008 do 8. 6. 2011 za plačo z vsemi dodatki po veljavni zakonodaji, branžni kolektivni pogodbi, pravilnikom o plačah in pogodbo o zaposlitvi, pri čemer naj upošteva vsakokrat veljavno vrednost količnika ter obračuna nastalo razliko v plači med plačo tožnika, ki bi jo tožena stranka morala obračunati in izplačati glede na vsakokrat veljavno vrednost količnika po branžni kolektivni pogodbi, in dejansko obračunano in izplačano plačo ter tako tožniku izplača glavnico v višini 1.303,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih v izreku navedenih razlik v plači od dneva njihove zapadlosti, ki je navedena v izreku, do plačila. Od navedenih neto razlik v plači naj tožena stranka obračuna bruto razliko plače in od te bruto razlike pristojnim organom plača vse davke, prispevke in druge dajatve ter tožniku predloži dokaz o plačilu (točka I izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da vrednost količnika za izračun osnovne plače tožnika ni enaka vsakokratni veljavni višini najnižje osnovne plače za prvi tarifni razred (I. TR) po Kolektivni pogodbi za kovinsko industrijo Slovenije (branžna kolektivna pogodba; Uradni list RS, št. 108/05 in nadalj.). Tožnikova pogodba o zaposlitvi ne določa fiksne osnovne plače delavca, temveč variabilno. Zmotno je tudi stališče, da pogodba o zaposlitvi ne vsebuje nobenih določil, na podlagi katerih bi bila tožena stranka plačo dolžna povišati ob sklenitvi tarifne priloge k branžni kolektivni pogodbi. V 10. členu pogodbe o zaposlitvi je izrecno določeno, da se osnovna plača določi na podlagi razporeditve v plačni razred in vrednosti količnika za izračun plače v skladu z zakonom, internim aktom in branžno kolektivno pogodbo. Tudi iz nadaljnje določbe pogodbe o zaposlitvi o vrednosti količnika in višine osnovne plače na dan sklenitve pogodbe izhaja, da ti vrednosti nista konstantni, ampak se usklajujeta glede na določbe zakona in kolektivne pogodbe. V kolikor bi bili fiksni, se pogodba o zaposlitvi ne bi sklicevala na pravne vire za določitev osnovne plače in vrednost količnika. Vsakokratna vrednost količnika se določi s kolektivno pogodbo, ki je upoštevaje prilogo Pravilnika o plačah enak vsakokratni veljavni najnižji osnovni plači (oziroma izhodiščni) plači za I. TR po branžni kolektivni pogodbi. Iz priloge Pravilnika o plačah izhaja, da ima prvi plačni razred količnik 1,00. Niti v Pravilniku o delovnih razmerjih niti v Pravilniku o plačah ni določena vrednost količnika, kar je logično, saj je določena z veljavno višino najnižje osnovne plače za I. TR. Pravilnika tudi ne določata, kdo je pristojen določati količnik, takšni kriteriji vplivajo na njegovo določitev, v katerih razmerah oziroma obdobjih pride do povišanja ipd.. Tožena stranka ne more sama določati in v vtoževanem obdobju tudi ni sama določala vrednosti količnika. Glavni argumenti izpodbijane sodbe za stališče, da vrednost količnika za izračun plače ni enaka vsakokratni veljavni višini najnižje osnovne plače za I. TR po branžni kolektivni pogodbi, je v minimalnih odstopanjih teh dveh vrednosti v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi ter v pogodbah o zaposlitvi za delovna mesta koordinator logistike II, ključavničar in administrator. Pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je v obdobju od aprila 2006 do vtoževanega obdobja obstajala 99,9 % do 100 % usklajenost med vrednostjo količnika za izračun plače in najnižje osnovne plače za I. TR po branžni kolektivni pogodbi, z izjemo zamika uskladitve v obdobju januar – april 2008. Tožnik je pritožbi priložil grafični prikaz relativne in absolutne razlike med vsakokrat uporabljeno vrednostjo količnika pri toženi stranki in vsakokratno veljavno višino najnižje osnovne plače za I. TR po branžni kolektivni pogodbi. Ta prikaz kaže na skorajšnje ujemanje do začetka spornega obdobja, nato pa skoraj pravilno odstopanje v vrednostih. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedbe priče A. A., da mu je bil opisan način usklajevanja plače pojasnjen ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Priča A. B. od A. A. ni mogla izvedeti za drugačen način obračuna plač od tistega, ki ga je ta sodišču pojasnil, ko je bil zaslišan kot priča. Nenazadnje se je plačni sistem na tak način od decembra 2007 do vtoževanega obdobja (tudi pod nadzorom priče A. B.) izvrševal, le da je do uskladitve v tem času prišlo z zamikom, torej ne takoj ob uveljavitvi nove tarifne priloge v januarju 2008, temveč šele maja 2008 (na povsem enako vrednost, kot je takrat znašala vrednost najnižje osnovne plače za I. TR po branžni kolektivni pogodbi, to je 422,82 EUR). Tožniku in tudi posameznim delavcem je bil ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi predstavljen način obračuna plač, predstavitev je postala sestavni del pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo biti v pogodbi o zaposlitvi eksplicitno navedeno, da je vrednost količnika za izračun plače enaka vsakokratni veljavni višini najnižje osnovne plače za I. TR po branžni kolektivni pogodbi. Direktor tožene stranke in priča A. B. nista bila prisotna pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi tožnika in tudi ne pri sklepanju pogodb ostalih delavcev, ki tožijo v prekinjenih postopkih. Glede na to, da je bil plačni sistem in način obračuna plač v družbi B. d.o.o. in pri toženi stranki splošno znan med delavci in vsakomur ob zaposlitvi obrazložen ter da iz določb pogodbe o zaposlitvi izhaja upoštevanje glavnih virov, na katere pogodba o zaposlitvi napotuje, je nebistveno, kakšna vrednost količnika za obračun plače je bila navedena v pogodbi o zaposlitvi tožnika. Izpodbijana sodba povsem zanemari, da so nične določbe pogodbe o zaposlitvi, ki delavcu zagotavljajo manj pravic, kot mu pripadajo. Tožnik je ob podpisu pogodbe o zaposlitvi v skladu s Pravilnikom o plačah in branžno kolektivno pogodbo upravičen do osnovne plače, izračunane z vrednostjo količnika, ki je enak vsakokratni veljavni višini najnižje osnove plače za I. TR po branžni kolektivni pogodbi. Tožnik je s podpisom pogodbe o zaposlitvi pristal zgolj na način določitve in usklajevanja plače, ni pa pristal na fiksno določeno višino osnovne plače. Nedoslednost pri pogodbah o zaposlitvi izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 8. 2007, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. V tej pogodbi je sicer res določeno, da vrednost količnika na dan sklenitve pogodbe, to je dne 7. 8. 2007 znaša 402,48 EUR. Čeprav iz priloge B8 izhaja, da je vrednost količnika v tistem mesecu pri pravnem predniku tožene stranke znašala 412,13 EUR, kolikor je navedeno tudi na plačilni listi tožnika za ta mesec. Obenem je najnižja osnovna plača za I. TR po branžni kolektivni pogodbi za ta mesec znašala 412,38 EUR. Pravni viri za določitev tožnikove osnovne plače so glede na določila pogodbe o zaposlitvi zgolj zakon, branžna kolektivna pogodba in Pravilnik o plačah tožene stranke, ne pa interni nezapisani dogovori posameznih (ne)odgovornih oseb pri toženi stranki. Tožena stranka ne more samovoljno brez pravne podlage, na katero napotuje pogodba o zaposlitvi, določati vrednosti količnika. V kolikor bi tožena stranka za določanje vrednosti količnika imela podlago v pravilniku, potem bi bilo to v Pravilniku o plačah navedeno, tako kot je navedena metodologija z ugotavljanje zahtevnosti del in nalog in je določen postopek glede (de)stimulacije. Pravilnik o plačah nima določb o določanju vrednosti količnika, saj že iz priloge k pravilniku jasno izhaja, da je vrednost količnika določena glede na vsakokratno veljavno višino najnižje osnovne plače za I. TR po branžni kolektivni pogodbi. Direktor tožene stranke je zaslišan kot priča izpovedal, da ni izdajal sklepov o povišanju plač in tudi ni bil seznanjen s takšnimi sklepi s strani predhodnega direktorja. Navedeno dodatno dokazuje, da direktor tožene stranke v vtoževanem obdobju ni odločal o povišanju vrednosti količnika, ampak se je ta določala glede na vsakokratno veljavno vrednost najnižje osnovne plače za I. TR branžne kolektivne pogodbe. Tožena stranka je na plačilnih listah za obdobje od leta 2009 za vrednost količnika uporabljala pojem izhodiščna plača, kar dokazuje, da sta povezana. Za toženo stranko ni obligatoren le drugi odstavek 44. člena branžne kolektivne pogodbe, temveč so obligatorne tudi določbe tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je s Pravilnikom o plačah oblikovala svoj plačni sistem, ki jo zavezuje. Plačni sistem v smislu fiksno določenih plač in njihovega višanja le v primeru, da je osnovna plača delavca nižja od najnižje osnovne plače po branžni kolektivni pogodbi za tarifni razred, v katerega je delavec razvrščen, je prirejen za potrebe tega individualnega delovnega spora. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti sprejelo nezakonito in samovoljno interpretacijo tožene stranke. Po tej interpretaciji bi na primer delodajalec delavcu, ki je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi uvrščen v deveti napredovalni razred v V. tarifnem razredu, izplačal za 2,14-krat nižjo plačo (razmerje količnikov 3,43/1,60), kar bi privedlo do situacije, v kateri bi imeli vsi zaposleni plačo v višini najnižje osnovne plače za posamezni tarifni razred. Zmotna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da so bili delavci pri toženi stranki uvrščeni zgolj v tiste plačne razrede, ki so v prilogi C3 obarvani zeleno. Ravno iz pregleda osnovnih plač po delovnih mestih, ki ga je v spis vložila tožena stranka, je razvidno, da so bili vsaj trije delavci uvrščeni v 2. plačni razred IV. tarifnega razreda.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je ob pravilni uporabi materialnega prava sprejelo pravilno in zakonito odločitev.

V drugem odstavku 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.) je določeno, da mora pri plači delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oz. kolektivno pogodbo, ki ga neposredno zavezuje. Osnovna plača se po prvem odstavku 127. člena ZDR določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega delavec sklene pogodbo o zaposlitvi, določi pa se, kot izhaja iz osme alinee prvega odstavka 29. člena ZDR, v katerem so navedene sestavine pogodbe o zaposlitvi, s pogodbo o zaposlitvi.

Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi z družbo B d.o.o. (od katere je bil prevzet k toženi stranki) za delovno mesto rezkalec dne 11. 10. 2005. V 10. členu ta pogodba o zaposlitvi določa, da se plača določi na podlagi Pravilnika o plačah, osnovna plača pa se določi na podlagi razporeditve v plačni razred in vrednosti količnika za izračun plače v skladu z zakonom, internim aktom in kolektivno pogodbo panoge (branžno kolektivno pogodbo). Glede na to, da je tožnik razporejen na delovno mesto, za katero se zahteva IV. stopnja izobrazbe, se razporedi v IV. tarifni razred, katerega prvi plačni razred ima količnik 1,45, in v šesti napredovalni razred s količnikom 2,23. Vrednost količnika na dan sklenitve pogodbe o zaposlitvi je 370,29 EUR (tako da plača brez dodatkov znaša bruto 825,75 EUR).

Kot je zapisalo sodišče prve stopnje, se terminologija pri toženi stranki uporablja nekoliko nedosledno. Zato sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče uporablja sledeče izraze: količnik (v tožnikovem primeru 2,23, to je faktor, s katerim se zmnoži osnova, da dobimo osnovno plačo), vrednost količnika (370,92 EUR, kot vrednost, s katero množimo) in osnovna plača (kar je rezultat, torej zmnožek količnika in vrednosti količnika).

Interna akta, ki sta veljala v spornem obdobju pri toženi stranki, sta Pravilnik o delovnih razmerjih in Pravilnik o plačah. Nobeden izmed teh aktov ne določa, kakšna je vrednost količnika. Kot sta izpovedala zakoniti zastopnik tožene stranke in priča A. B., vrednost količnika ni bila nikjer določena, predvsem pa ni bila vezana na tarifno prilogo k branžni kolektivni pogodbi. Vrednost so na začetku, ob prevzemu delavcev, prevzeli od delodajalca prenosnika, nato je bilo vprašanje, ali se bo ta vrednost spremenila (dvignila), odvisna od odločitve tožene stranke glede na zakonske zahteve (upoštevan minimum iz branžne kolektivne pogodbe) in poslovni rezultat. Kot navedeno, v nobenem izmed splošnih aktov tožene stranke ni določena vrednost količnika. To ne pomeni, kot zmotno meni tožnik, da je ta vrednost enaka vrednosti najnižje osnovne plače za I. TR po branžni kolektivni pogodbi. To ni določeno in se ne more predpostavljati. Določeno tudi ni, da bi se vrednost količnika spreminjala. Za to vrednost ne obstoji zahteva, da bi se morala spreminjati, edina omejitev je, da mora biti tožnikova plača višja od izhodiščne plače za njegov TR po branžni kolektivni pogodbi. Kakšna je vrednost količnika ne morejo dokazovati plačilne liste, četudi bi bila v njih navedena ista vrednost, kot je vrednost najnižje osnovne plače za I. TR po branžni kolektivni pogodbi. Vezanosti vrednosti količnika na najnižjo osnovno plačo za I. TR po branžni kolektivni pogodbi tudi ne dokazujejo dejstva, da je v plačilni listi navedeno „izhodiščna plača“, da sta se vrednosti v določenem obdobju (skoraj) ujemali ali da se pogodba o zaposlitvi (na splošno) sklicuje na določbe branžne kolektivne pogodbe.

Za izračun plače se lahko vzame edina določena vrednost količnika, to je vrednost, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi - v tožnikovem primeru v 10. členu pogodbe o zaposlitvi v višini 370,29 EUR. Tožnik je glede na to vrednost količnika prejemal višjo plačo, ker je tožena stranka vrednost spreminjala (povišala). To pa ne pomeni, da jo je bila dolžna spremeniti ob vsakokratni spremembi branžne kolektivne pogodbe (tarifne priloge k branžni kolektivni pogodbi). Ne drži pritožbena navedba, da vsebuje pogodba o zaposlitvi določila, na podlagi katerih je bila tožeča stranka dolžna povišati vrednost količnika oz. da takšna obveznost izhaja iz dejstva, da se pogodba o zaposlitvi sklicuje na branžno kolektivno pogodbo. Prav tako ne drži, da ni bistveno, kakšna višina količnika je navedena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi.

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbe branžne kolektivne pogodbe, češ da bi bilo treba upoštevati vse določbe, ne le drugi odstavek 44. člena. To je seveda res, toženo stranko kolektivna pogodba zavezuje v celoti. Vendar pa to ne pomeni, da je treba kot vrednost količnika vzeti vrednost najnižje osnovne plače za I. TR, kot je določena v tarifni prilogi, niti da se mora sprememba te osnovne plače odražati v tožnikovi plači. Tožena stranka je tožniku dolžna plačati najmanj toliko, kot za njegov plačni razred določa branžna kolektivna pogodba (to mu je tudi plačala), in toliko, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi oz. več od tega.

Prav tako neutemeljeno se tožnik sklicuje na izpovedbo priče A. A., da mu je bilo ob podpisu pogodbe o zaposlitvi pojasnjeno, da je vrednost količnika enaka najnižji osnovni plači za I. TR po branžni kolektivni pogodbi. Do te izpovedbe se sodišče prve stopnje utemeljeno ni posebej opredelilo, saj za presojo tožnikove plače ni bistveno, kaj je bilo rečeno njegovemu sodelavcu. Da je bilo enako povedano tudi tožniku in da to predstavlja del (ustno sklenjene) pogodbe o zaposlitvi, tožnik prvič navaja šele v pritožbi, tako da pritožbeno sodišče tega ne more upoštevati na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP, ker tožnik ni izkazal, da teh navedb brez svoje krive ni mogel podati pravočasno. Dejstvo, da je bilo A. A. nekaj pojasnjeno ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, še ne pomeni, da je bilo to tudi dejansko dogovorjeno in da to predstavlja določilo pogodbe o zaposlitvi, zlasti pa ne more dokazovati, da je bilo enako ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi s tožnikom.

Nebistvene so nadaljnje pritožbene navedbe, v katere plačne razrede so uvrščeni delavci pri toženi stranki, zato se pritožbeno sodišče do njih po prvem odstavku 360. člena ZPP posebej ne opredeljuje. Enako velja glede tega, ali so bili pri toženi stranki v zvezi s spremembo količnika sprejeti sklepi ali ne.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato po prvem odstavku 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia