Jedro

Najemnik stanovanja, ki je bil ob uveljavitvi SZ imetnik pravice do uporabe stanovanja v zasebni lasti, po izselitvi iz tega stanovanja in dodelitvi drugega primernega stanovanja na podlagi 1. odst. 155. čl. SZ, ni upravičen do odkupa tega drugega stanovanja po določbah 117. čl. in naslednjih SZ o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so tožene stranke dolžne skleniti z njo kupoprodajno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona za prodajo stanovanja št. x v y. nadstropju stanovanjske stavbe na V. v Ljubljani, s sorazmernim solastninskim deležem skupnih prostorov, delov in naprav ter pravico uporabe funkcionalnega zemljišča stavbe, za kupnino 865.939,00 SIT, ki jo je dolžna tožeča stranka kot kupec plačati v roku 60 dni od dneva sklenitve kupoprodajne pogodbe. Ob tem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 25.245,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki so po zakonu predvideni (1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo njen tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da je bil tožnik ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona le imetnik pravice do uporabe stanovanja, ne pa imetnik stanovanjske pravice, zato tudi ni mogel pridobiti pravice do odkupa spornega stanovanja kot nadomestnega stanovanja. Tako naziranje sodišča prve stopnje pa pomeni neupravičeno zožanje obsega pravic uporabnikom stanovanj in je v nasprotju z načelom pravičnosti kot temeljnim načelom našega pravnega sistema. Za presojo te zadeve je potrebno upoštevati, da se v preteklem pravnem režimu glede uporabe stanovanja in s tem povezanih pravic in obveznosti položaj imetnikov stanovanjske pravice ni bistveno razlikoval od položaja imetnikov pravice do uporabe stanovanja. Stanovanjski zakon je položaj imetnikov pravice do uporabe stanovanja v primerjavi z imetniki stanovanjske pravice spremenil v toliko, da stanovanja niso mogli odkupiti pod ugodnimi pogoji. To pa le iz razloga, ki ne izvira iz njihove pravne sfere, saj so se v stanovanju, ki je last fizične osebe, znašli neodvisno od svoje volje oziroma v nasprotju z njo. Stanovanjski zakon je s tem, ko je lastnikom stanovanj, zasedenih z imetniki pravice do uporabe stanovanja, dal možnost razpolaganja s stanovanjem, popravil le njihov položaj, uporabniki stanovanja pa so se bili dolžni izseliti iz stanovanja ob pogoju, da jim je bilo dodeljeno drugo stanovanje.

Pravico do odkupa tega drugega stanovanja, pa je treba presojati s stališča enakega obravnavanja pred zakonom in jim priznati pravico do odkupa stanovanja pod enakimi pogoji, kot so jih imeli tisti, ki so jim bila dodeljena "družbena" stanovanja. V nasprotnem bi bili glede pravice do odkupa stanovanja imetniki pravice do uporabe stanovanja celo na slabšem kot najemniki v denacionaliziranih stanovanjih, za katere zakon predvideva ustrezne rešitve in jim daje celo možnost nakupa kot ostalim imetnikom stanovanjske pravice, če zahteva za denacionalizacijo ni bila vložena. Tožeča stranka glede na vse navedeno predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Stanovanjski zakon - v nadaljevanju SZ (Ur. l. RS št. 18/91-23/96) je uvedel privatizacijo stanovanj in stanovanjskih hiš, ki so bila pred uveljavitvijo tega zakona v družbeni lasti. Pravico do odkupa stanovanja so v smislu 117. čl. SZ pridobili imetniki stanovanjske pravice, ki so to pravico imeli na dan uveljavitve SZ oziroma z njihovo pisno privolitvijo tudi njihovi ožji družinski člani. Ob uveljavitvi SZ prejšnji tožnik ni bil imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju na V. ul. v Ljubljani, temveč je bil imetnik pravice do uporabe na stanovanju v T. ul. v Ljubljani. To njegovo prejšnje stanovanje ni bilo družbeno stanovanja, pač pa zasebno stanovanje. Ker lastnik tega stanovanja ni bil oseba iz 111. do 114. čl. SZ in ker prejšnji tožnik ni bil imetnik stanovanjske pravice na tem stanovanju, ni imel pravice do odkupa prejšnjega stanovanja (v T. ul. v Ljubljani), ker je bilo že privatizirano in se še enkrat ni moglo privatizirati. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da prejšnji tožnik po izselitvi iz prejšnjega stanovanja in vselitvi v sedanje sporno stanovanje na podlagi 1. odst. 155. čl. SZ ni pridobil pravice do odkupa spornega stanovanja po določbah 117. čl. in naslednjih SZ. S krivičnostjo zakonske ureditve privatizacije stanovanj po SZ v primerih kot je obravnavani se pritožba brez pomena ukvarja, saj sodišče ne sodi zgolj po načelih pravičnosti, pač pa v okviru veljavnih pravnih predpisov, ti pa tožniku ne dajejo pravice do odkupa spornega stanovanja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilnih in popolnih dejanskih ugotovitev sprejelo pravilen materialnopravni zaključek. Ker sodišče prve stopnje v postopku in sodbi tudi ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, tožeča stranka v pritožbi pa tudi ni uveljavljala nobene relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP).