Jedro

Dejstvo, da je predlagateljica v skladu z določbo 229. člena ZZK-1 izkazala interes za vložitev samega predloga (procesno legitimacijo) ne pomeni, da lahko zahteva vpis lastninske pravice na svoje ime, za kar se v bistvu zavzema pritožba. Glede na zakonsko ureditev ta zemljiškoknjižni postopek ni namenjen ugotavljanju dejstev v zvezi s priposestvovanjem in presoji, ali so predlagatelj oziroma njegovi pravni predniki pridobili lastninsko pravico na ta originaren način.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Predlagateljica je v tej zadevi predlagala dopolnitev zemljiške knjige z vpisom parcele št. *189/0 k.o. P. in vpis lastninske pravice pri tej parceli na njeno ime.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog zavrnilo. Oprlo se je na določbo 229. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) in ugotovitev, da glede na podatke GURS parcela v zemljiškem katastru obstaja ter da ni podatka o tem, iz katerih parcel je nastala, pri čemer je kot posestnik parcele vpisan A.P., brez datuma rojstva in naslova. Predlagateljica bi kot zaintereseirana oseba zato morala predlagati vpis na osebo, ki je posestnik po podatkih GURS in ne na svoje ime. Vprašanje, ali je predlagateljica izpolnila pogoje za priposestvovanje in s tem postala resnična lastnica nepremičnine, se glede na utemeljitev sodišča prve stopnje ne rešuje v tem zemljiškoknjižnem postopku.

3. Predlagateljica se je zoper odločitev pritožila. Meni, da je izpolnila vse potrebne pogoje za začetek postopka dopolnitve zemljiške knjige. Navaja, da iz prvega odstavka 229. člena ne izhaja, da bi bil pogoj za začetek postopka dopolnitve zemljiške knjige predlog za vpis lastninske pravice na posestnika, kot izhaja iz podatkov GURS, to je v konkretnem primeru na A.P. (na podlagi domneve iz četrtega odstavka 229. člena ZZK-1). ZZK-1 ne postavlja pogojev o tem, na čigavo ime je potrebno vpis predlagati. Predlagateljica zato sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava. Pri tem izpostavlja, da je sodišče ugotovilo, da je predlagateljica z listinami verjetno izkazala, da ima na nevpisani zemljiški parceli lastninsko pravico. Zato bi moralo zaključiti, da je izpolnila tudi pogoj iz 2. točke prvega odstavka 229. člena ZZK-1, sodišče pa se s tem sploh ni ukvarjalo. Res je, da zakon v četrtem odstavku 229. člena vzpostavlja domnevo, da je lastninska pravica določene osebe verjetno izkazana, če je ta oseba kot lastnik oziroma posestnik vpisan v katastru, ampak to ne pomeni, da je mogoče vpis predlagati le na tako osebo. To le pomeni, da predlagatelju ni treba posebej dokazovati verjetnosti obstoja svoje lastninske pravice, medtem ko se sicer taka stopnja verjetnosti ne domneva avtomatično. Omenjeno zakonsko domnevo je pritožnica ovrgla. Pritožnica se sklicuje na pravno teorijo (Zemljiškoknjižno pravo v teoriji in praksi, M. Tratnik in drugi,, stran 561) in VSL sklep I Cp 3363/2009. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do navedb predlagateljice in obstoja relevantnih pogojev za začetek postopka dopolnitve zemljiške knjige. Drugačna trditev predlagateljice ne drži. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zavrača očitek, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Ne strinja se z interpretacijo 229. člena ZZK-1 v pritožbi. Tako je ne razlagata niti v pritožbi citirano teoretično delo in judikat. Dejstvo, da je predlagateljica v skladu z določbo 229. člena ZZK-1 izkazala interes za vložitev samega predloga (procesno legitimacijo) ne pomeni, da lahko zahteva vpis lastninske pravice na svoje ime, za kar se v bistvu zavzema pritožba. Glede na zakonsko ureditev ta zemljiškoknjižni postopek ni namenjen ugotavljanju dejstev v zvezi s priposestovanjem in presoji, ali so predlagatelj oziroma njegovi pravni predniki pridobili lastninsko pravico na ta originaren način. V primeru spora (če neskladja med zemljiškoknjižnimi podatki in resničnim stanjem ni mogoče urediti izvensodno z ustrezno pogodbo), je temu namenjen pravdni postopek. Zato je pravilna razlaga sodišča prve stopnje, da bi predlagateljica lahko uspela kvečjemu, če bi predlagala vpis na podlagi domneve, da je lastnik tisti, ki je v katastru vpisan kot posestnik. Ta domneva se lahko kasneje ovrže v pravdnem postopku (primerjaj VSK sklep Cp 504/2012).