Jedro

Račun kot enostranska listina za drugo stranko ne ustvarja obveznosti. Pravna podlaga za nastanek obveznosti je pogodba, račun ima pri tem pomen samo v zvezi s pogodbo in v skladu z njo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje v izreku o teku zamudnih obresti spremenita tako, da tečejo zakonite zamudne obresti od zneska 772.250,70 SIT od dne 31.5.1991 dalje, višji zahtevek na plačilo zamudnih obresti pa se zavrne (3. točka izreka sodbe prve stopnje).

V preostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka sama trpi svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi statusne spremembe tožene stranke razveljavilo prvo in tretjo točko sklepa o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani opr. št V Ig 2455/91 z dne 12.6.1991. Razsodilo je, da mora tožena stranka plačati tožeči znesek 772.250,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.5.1990 dalje do plačila, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zamudnih obresti za dan 30.5.1990. Toženi stranki je naložilo pravdne stroške v znesku 163.135,00 SIT. Ugotovilo je, da sta se pravdni stranki v zvezi z uvozom otroške konfekcije spomladi 1991 sporazumeli, da bodo tečajne razlike bremenile toženo stranko. Vtoževana računa se nanašata na dogovorjeno tečajno razliko.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodbi nanašata na računa št. 043050/91 in 043049/91 z dne 22.5.1991. Računa sta zapadla v plačilo 30.5.1991, zamudne obresti po sodbi pa tečejo od 31.5.1990. Nadalje navaja, da je klavzula o tečajnih razlikah navedena v računu kot enostranski listini. S tem, ko ni takoj protestirala, tožena stranka na to klavzulo ni pristala. Pri tem se sklicuje na določbo 42. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, po kateri molk naslovnika ne pomeni, da ponudbo sprejema. Po analogiji velja to tudi za obravnavani primer. Navaja še, da tožeča stranka ni bila komisionar, temveč uvoznik in prodajalec.

Tveganje v zvezi s spremembo tečaja torej pade nanjo. Tveganju bi se lahko izognila z valutno klavzulo, ki pa bi morala biti dogovorjena s pogodbo in ne le s klavzulo v enostranski listini. Sklicuje se načelo monetarnega nominalizma.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP. Ta zakon se v obravnavani zadevi še uporablja na podlagi določbe 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999).

Revizija je utemeljena samo glede zamudnih obresti za čas do 31.5.1991, v ostalem pa ne.

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da sta sporna računa zapadla v plačilo šele 30.5.1991. Zamudne obresti tečejo od tedaj, ko pride dolžnik v zamudo s plačilom (277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Dolžnik pa pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odstavek 324. člena ZOR). Od zneskov, ki ju je tožeča stranka zaračunala toženi z računoma z dne 22.5.1991, ne morejo teči zamudne obresti od 31.5.1990, temveč šele od 31.5. 1991. Gre za napako, ki se vleče od izvršilnega predloga dalje, ki pa ima za toženo stranko materialne posledice. Revizijsko sodišče je v zvezi s preiskusom pravilne uporabe materialnega prava ob upoštevanju navedenih predpisov ZOR v tem delu ugodilo reviziji in spremenilo obe sodbi tako, da zamudne obresti tečejo od 31.5.1991 dalje, višji zahtevek za plačilo zamudnih obresti pred tem dnem pa je zavrnilo.

V ostalem pa revizija ni utemeljena. Dogovor o tem, katera od pogodbenih strank bo trpela tečajne razlike, je povsem svoboden.

Načelo denarnega nominalizma tega ne ureja. Tožena stranka ima sicer prav, ko navaja, da račun kot enostranska listina za drugo stranko ne ustvarja obveznosti. Pravna podlaga za nastanek obveznosti je pogodba, račun ima pri tem pomen samo v zvezi s pogodbo in v skladu z njo. Vendar izpodbijana sodba ne izvaja obveznosti tožene stranke iz klavzule o tečajnih razlikah, zapisane v računih z dne 6.4.1991. Tej klavzuli in ugovoru tožene stranke z dne 27.5.1991 proti računoma z dne 6.4.1991 pripisujeta obe sodbi zgolj dokazno vrednost v zvezi z ugotavljanjem obstoja takšnega dogovora med strankama, ne štejeta pa ju kot podlago za nastanek obveznosti. Zato sklicevanje na 42. člen ZOR ni na mestu. Za toženo stranko je obveznost plačila tečajnih razlik nastala na podlagi dogovora. Ali je vsebina tega dogovora ugotovljena pravilno ali ne, pa je dejansko vprašanje, o katerem revizijsko sodišče ne more presojati (3. odst. 385. člena ZPP).

Sodišči prve in druge stopnje sta izvedli dokazni postopek, katerega rezultat je ugotovitev, da je klavzula na obeh računih z dne 6.4.1991 v skladu z dogovorom med strankama. Ob upoštevanju take dejanske ugotovitve pa je izpodbijana sodba o glavnem zahtevku materialnopravno pravilna.

V delu, s katerim je ugodilo reviziji, je revizijsko sodišče odločilo na podlagi 1. odstavka 395. člena ZPP, v delu, s katerim je revizijo zavrnilo, pa na podlagi 393. člena ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 154. člena ZPP. Tožena stranka je z revizijo uspela samo glede enoletnega teka zamudnih obresti, v glavni stvari pa ne. V zvezi s tem ni bilo posebnih revizijskih stroškov. Zato tožena stranka ni upravičena do povrnitve revizijskih stroškov.