Jedro

Ker je tožba vložena zoper akt, izdan na podlagi pravnega sredstva, ta pa v izreku ne vsebuje odločitve o tožnikovi pravici, izpodbijani akt ni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo zoper odločbo Upravnega odbora I. zbornice Slovenije z dne 1. 9. 2008, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo predsednika izpitnega odbora tožene stranke z dne 27. 5. 2008, ki je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega upravnega organa z dne 19. 5. 2008. S to odločbo je bila zavrnjena tožnikova prijava za opravljanje dopolnilnega strokovnega izpita iz odgovornega projektiranja s področja strojne stroke.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 2. člena in drugega odstavka 5. člena ZUS-1 ter dodaja, da je bila odločba upravnega organa prve stopnje z dne 19. 5. 2008 o zavrnitvi prijave za opravljanje dopolnilnega strokovnega izpita izdana na podlagi določbe drugega odstavka 34. člena Pravilnika o strokovnih izpitih s področja opravljanja inženirskih storitev (Ur. l. RS, št. 124/2003 in naslednji; v nadaljevanju Pravilnik). Zoper to odločbo je dovoljena pritožba, o kateri odloča predsednik izpitnega odbora pristojne zbornice, zoper njegovo odločitev pa je dopustna še posebna pritožba na upravni odbor pristojne zbornice (prvi in drugi odstavek 54. člena Pravilnika). V obravnavanem primeru je bila torej vložena tožba zoper odločbo, izdano v zvezi s tako posebno pritožbo, zato ne gre za upravni akt v smislu določb ZUS-1, zoper katerega je mogoče vložiti tožbo v upravnem sporu, tožnik pa kljub pozivu ni navedel upravnega akta prve stopnje – odločbe tožene stranke z dne 19. 5. 2008, ki bi jo bilo mogoče izpodbijati v tem upravnem sporu.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da je štel vse odločbe, izdane s strani organov tožene stranke, za izdane s strani tožene stranke, zato prosi za vsebinsko obravnavanje zadeve. Zatrjuje, da izpolnjuje pogoje iz 2. točke prvega odstavka 20. člena Pravilnika in posledično zatrjuje kršitev pravil, ki določajo pravice posameznikov v zvezi s postopanjem in odločanjem organov tožene stranke glede pravice opravljanja dopolnilnega izpita za področje tehničnega projektiranja strojne stroke, kar neposredno vpliva na možnost izbire dela, zagotavljanje delovnega mesta v službi in svobodne pravice do izbire dela. Tožena stranka kot nosilka javnega pooblastila odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov iz področij njenega delovanja, v obravnavanem primeru pa je napačno uporabila diskrecijsko pravico in s tem povzročila tožniku moralno in materialno škodo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo odpravi, odloči skladno z določbo 2. točke prvega odstavka 20. člena Pravilnika in tožniku s tem omogoči opravljanje dopolnilnega strokovnega izpita pri toženi stranki, odloči pa naj tudi o stroških postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

6. S tožbo izpodbijani upravni akt je bil izdan na podlagi pravnega sredstva, ki ga je vložil tožnik, ta akt pa v izreku ne vsebuje odločitve o tožnikovi pravici. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik za odločbe, izdane s strani tožene stranke, šteje vse odločbe, izdane s strani njenih organov. Sodišče prve stopnje je namreč po prejemu tožbe tožniku v pozivu pojasnilo, da je tožba nepopolna in ga pravilno opozorilo, naj odpravi pomanjkljivosti, tako da navede pravilni izpodbijani upravni akt - prvostopenjsko in ne pritožbeno odločbo, ustrezno prilagodi tožbeni predlog in sodišču pošlje fotokopijo izpodbijanega upravnega akta. Hkrati ga je tudi opozorilo na posledice, če ne bo ravnal skladno s tem pozivom. Tožnik je tudi v dopolnitvi tožbe, vložene po prejetem pozivu, kot izpodbijano odločbo še vedno navajal odločbo upravnega odbora tožene stranke z dne 1. 9. 2008, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da s tožbo izpodbijani akt ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in tožbo kot nedovoljeno pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi presojalo le pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede zavrženja tožbe in ni vsebinsko presojalo odločitev upravnih organov.

7. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

8. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).