Jedro

Rok za podajo odgovora na tožbo je prekluzivni rok, saj po izteku roka tožena stranka izgubi pravico, da na tožbo odgovori. Če poda tožena stranka odgovor na tožbo po izteku roka iz 1. odstavka 277. člena ZPP, ga sodišče ne upošteva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 2. 2014 nezakonita (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do poziva na delo prijaviti v obvezna zavarovanja, ji obračunati plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, od te plače plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v naslednjem mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, delno zamudno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče je delno zamudno sodbo izdalo zato, ker naj bi tožena stranka prepozno odgovorila na tožbo in se pri tem sklicuje na poziv, s katerim naj bi sodišče toženo stranko opozorilo, da mora na tožbo odgovoriti v roku 15 dni. Tega poziva tožena stranka ni prejela, prejela pa je poziv, da mora na tožbo odgovoriti v roku 30 dni. Tožena stranka je spoštovala poziv sodišča prve stopnje kot ga je prejela in je odgovor na tožbo pravočasno posredovala sodišču. Prav tako pa je sodišče napačno ugotovilo, da poslovni razlog, zaradi katerega je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni bil podan. Tožnici je bila pogodba odpovedana v letu 2014 na podlagi razlogov, ki so tedaj nastopili in zaradi odpovedi pogodbe s strani naročnika. Sodišče pa je spregledalo, da je tožnica tudi zavrnila delo za skrajšan delovni čas pri toženi stranki. Ker je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, s tem ko ni upoštevalo pravočasnega odgovora na tožbo, je pritožba utemeljena in ji je potrebno ugoditi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče delno zamudno sodbo preizkusilo v mejah preizkusa po uradni dolžnosti, tako da je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 399. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da poslovni razlog, zaradi katerega je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni bil podan in da je dejansko poslovni razlog nastopil zaradi odpovedi pogodbe s strani naročnika, ter da je sodišče spregledalo, da je tožnica zavrnila delo za skrajšan delovni čas pri toženi stranki, se nanašajo na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa je v nasprotju z 2. odstavkom 338. člena ZPP, ki izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb o tem, da je bila tožnici zakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da tožnica ni sprejela dela za skrajšani delovni čas pri toženi stranki.

Navedeno pa pomeni, da je izpodbijano delno zamudno sodbo potrebno preizkusiti le še glede obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere se sklicuje tožena stranka in na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ter glede pravilne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor, zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji, ki jih določa 318. člena ZPP zakonito izdalo izpodbijano delno zamudno sodbo. Prvi odstavek 318. člena ZPP namreč določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; - da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati; - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Kadar tožena stranka ne odgovori na tožbo se šteje, da so vsa dejstva, navedena v tožbi resnična in zato je sodišče prve stopnje moralo šteti za resnična dejstva, kot jih je tožnica navedla v tožbi.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil za izdajo delne zamudne sodbe izpolnjen prvi pogoj, ki ga opredeljuje 1. točka 1. odstavka 318. člena ZPP in sicer, da sodišče izda zamudno sodbo, če je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, pa tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo. Iz spisovnih podatkov (podpisana vročilnica) je razvidno, da je bil toženi stranki drugopis tožbe s prilogami in pozivi (15 in 30 dni) na odgovor na tožbo vročen 15. 5. 2014. Odgovor na tožbo pa je tožena stranka oddala na pošto s priporočeno pošiljko dne 13. 6. 2014. Glede na to, da je sodišče toženo stranko pozvalo, da v roku 15 dni od dneva vročitve odgovori na tožbo glede 1., 2. in 3. točke tožbenega zahtevka (ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ter poziv, da v roku 30 dni odgovori na tožbo glede 4. točke zahtevka (plačila regresa) ter je tožena stranka odgovor na tožbo posredovala 13. 6. 2014, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odgovor na tožbo (glede 1., 2., 3. točke izreka) prepozen in zato pravno neupošteven.

Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni upoštevalo, da je tožena stranka pravočasno odgovorila na tožbo. Sklicevanje tožene stranke, da je prejela le poziv sodišča, da mora na tožbo odgovoriti v roku 30 dni, je neutemeljeno, saj je iz predložene vročilnice razvidno, da je sodišče toženi stranki skupaj s tožbo vročilo tudi oba poziva in sicer tako poziv, da v 15 dneh odgovori na tožbo glede 1., 2. in 3. točke tožbenega zahtevka ter v 30 dneh odgovori na tožbo glede 4. točke tožbenega zahtevka.

Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, se šteje, da priznava dejanske navedbe tožnice, ki jih je le-ta podala v tožbi. To pa pomeni, da v skladu z načelom arifmativne litiskontenstacije sodišču ni potrebno ugotavljati dejanskega stanja, saj se šteje, da toženec s svojo pasivnostjo, s tem ko ne odgovori na tožbo, priznava dejanske navedbe tožnice v tožbi. Rok za podajo odgovora na tožbo je prekluzivni rok, saj po izteku roka tožena stranka izgubi pravico, da na tožbo odgovori. Če poda tožena stranka odgovor na tožbo po izteku roka iz 1. odstavka 277. člena ZPP, ga sodišče ne upošteva.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v 41. členu določa, da je rok za odgovor na tožbo v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja 15 dni (2. odstavek). Zato je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno postavilo rok 15 dni za odgovor na tožbo glede 1., 2. in 3. točke tožbenega zahtevka, saj v tem delu tožnik uveljavlja nezakonitost prenehanja delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).