Jedro

Revizijsko sodišče se načeloma strinja, da so spori v zvezi z zdravniškimi napakami zahtevni za oškodovance v smislu dokazovanja odškodninskih predpostavk, vendar pa je imela revidentka v konkretnem primeru na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke dovolj jasno podlago za pravilno oblikovanje že postavljenega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode.

Obrazložitev

Revizija zoper pravnomočno odločitev o zavrnitvi 2.314,20 EUR iz naslova življenjskega zavarovanja se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnica od toženke zahteva povrnitev nematerialne škode, ker je bila odstranitev maternice in jajčnikov po porodu neupravičena in ji je zaradi zdravniške napake nastala škoda. Poleg tega zahteva tožnica od toženke tudi izplačilo dogovorjene zavarovalne vsote za trajno invalidnost in dnevno odškodnino.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe. S sodbo je toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati 673.452 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1999 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka. Sodišče je ugotovilo, da ni podana odškodninska odgovornost toženke za zatrjevano medicinsko napako, je pa delno ugodilo zahtevku iz življenjskega zavarovanja, ker je ocenilo, da je z odstranitvijo materničnih priveskov bila storjena medicinska napaka, saj omenjeni medicinski poseg ni bil nujno potreben za zaustavljanje krvavitve.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. in 4. točki razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje. V preostalem, nerazveljavljenem delu (3. točka izreka), pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revidentka pojasnjuje, zakaj so bile po njenem mnenju storjene hude napake (organizacijske, strokovne) in zaključku sodišč, da krvavitve ni bilo mogoče ustaviti drugače kot z operativnim posegom, očita, da je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišč, da ni pravočasno navajala dejstev in predlagala dokazov za utemeljitev duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Meni, da so tožbe zaradi zdravniške napake izredno zahtevne za oškodovance in bi moralo sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva oškodovanko pozvati, da natančneje opredeli svoj zahtevek. Tožnica je predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja v tej smeri, čemur pa sodišče neupravičeno ni sledilo. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana v zvezi z odločitvijo višjega sodišča, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje v 3. točki izreka (višji tožbeni zahtevek se zavrne zaradi nedokazanih elementov nepremoženjske škode), saj takšna odločitev logično nasprotuje odločitvi višjega sodišča, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v ugodilnem delu zaradi razjasnitve dejstev, ali je sploh šlo za zdravniško napako. Ta kršitev predstavlja tudi kršitev 22. člena Ustave RS. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Glede nedovoljenosti revizije:

6. Tožnica od toženke zahteva povračilo škode na dveh pravnih podlagah; na podlagi zavarovanja odškodninske odgovornosti bolnišnice (v skupnem znesku 11.684,20 EUR) ter na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe (v višini 5.124,5 EUR). Ker imajo torej s tožbo v tej pravdi uveljavljani denarni zneski tožnice različno dejansko in pravno podlago, je bilo treba glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 367. člena ZPP tožničino revizijo v delu, s katerim izpodbija pravnomočno odločitev glede zavrnitve izplačila odškodnine iz naslova življenjskega zavarovanja, ki presega 2.810,30 EUR (to je 2.314,20 EUR) zaradi nedoseganja revizijskega praga zavreči (377. člen ZPP).

Glede neutemeljenosti revizije:

7. Sodišči prve in druge stopnje sta v dokaznem postopku ugotovili, da se je po porodu 13. 12. 1998, v tretji porodni dobi (po rojstvu otroka in posteljice), pri tožnici nepričakovano pojavila poporodna krvavitev, ki je ni bilo mogoče ustaviti drugače kot z operativnim posegom. Do krvavitve je prišlo zaradi atonije maternice (maternica se po rojstvu otroka ni skrčila) in po mnenju izvedenca, kateremu sta sodišči sledili, so bili vsi postopki izvedeni v skladu s pravili stroke. Operativni poseg, pri katerem so tožnici odstranili maternico in maternične priveske, je bil nujen. Ni pa bila za zaustavitev krvavitve nujna odstranitev materničnih priveskov in po mnenju izvedencev bi jih morali ohraniti vsaj na eni strani. Izvedenci so tudi ugotovili, da ni okoliščin, ki bi kazale na prepozno ugotovitev krvavitve in prepozno ukrepanje medicinskega osebja.

Revizijske trditve, ki tako ugotovljenemu dejanskemu stanju nasprotujejo oziroma ga relativizirajo (npr. zatrjevanje napak organizacijske oziroma strokovne narave), so neupoštevne (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pravno nerelevantni pa so tudi revizijski očitki procesne kršitve v zvezi z zaključki sodišč (da krvavitve ni bilo mogoče ustaviti drugače kot z operativnim posegom, da so bili pravočasno ugotovljeni vzroki krvavitve in da je bila krvavitev ustavljena pravočasno), saj je dokazna ocena sodišč oprta tako na mnenje izvedenca medicinske stroke kot tudi na zaslišanje prič, zdravniško dokumentacijo ter izpovedbo tožnice. Dokazna ocena je celovita ter logična, vsebinsko nesprejemanje le-te pa ne predstavlja revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Neutemeljen je revizijski očitek glede pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva. Ker stranka te relativne bistvene kršitve določbe pravdnega postopka ni uvejavljala v pritožbi, je ne more prvič uveljavljati v revizijskem postopku (prvi odstavek 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče se načeloma strinja, da so spori v zvezi z zdravniškimi napakami zahtevni za oškodovance v smislu dokazovanja odškodninskih predpostavk, vendar pa v konkretnem primeru pritrjuje naziranju sodišč druge in prve stopnje, da je imela revidentka na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke (na katerega ni imela pripomb) dovolj jasno podlago za pravilno oblikovanje svojega že postavljenega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode (za trditve o obstoju duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v povezavi z odstranitvijo materničnih priveskov – njene trditve iz pripravljalne vloge z dne 16. 6. 2004 se namreč nanašajo na „nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela tožnica zaradi operacije, odstranitve maternice in jajčnikov ter v zvezi s tem utrpeljenimi hudimi duševnimi bolečinami...“).

9. Odločitev višjega sodišča, ki sodbe sodišča prve stopnje ni razveljavilo v celoti, temveč le v delu, ki se nanaša na vprašanje utemeljenosti izplačila na podlagi pogodbe o življenjskem zavarovanju, ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožničin zahtevek na podlagi odškodninske odgovornosti je bil pravnomočno zavrnjen zaradi nepodanosti ustrezne trditvene podlage (procesni razlog) in zato vsebinska presoja o tem, ali je del operativnega posega sploh opredeliti kot zdravniško napako (kar predstavlja razveljavitveni razlog za ugodilni del tožničinega tožbenega zahtevka na podlagi zavarovalne pogodbe), v nobenem primeru ne more vplivati na usodo njenega tožbenega zahtevka na podlagi odškodninske odgovornosti.

10. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški.