Jedro

Pravni interes je predpostavka za dovoljenost pritožbe. Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je pritožba utemeljena, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Ker je bilo tožnici z delno sodbo ugodeno le glede tožbenega zahtevka v razmerju do drugotoženca, se pravni položaj pritožnika z odločbo pritožbenega sodišča ne bi mogel izboljšati, saj na njegov pravni položaj ne vpliva. Takšen tožbeni zahtevek (na izpodbijanje očetovstva) bi namreč tožnica zoper drugotoženca lahko uveljavljala tudi ločeno (v drugem pravdnem postopku) od tožbenega zahtevka, ki ga ima do prvotoženca (na ugotovitev očetovstva).

Izrek

I. Pritožba prvotožene stranke se zavrže. II. Prvotožena stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo ugotovilo, da drugotoženec D. N. ni oče tožnice M. V..

2. Zoper to delno sodbo se je pritožila prvotožena stranka (v nadaljevanju: prvotoženec), sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in delno sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice oziroma podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa tožnici naloži v plačilo pravdne stroške prvotoženca. V pritožbi prvotoženec najprej povzame vsebino izpodbijane delne sodbe, nato pa navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ugodilo njegovemu predlogu, ko je ugovarjal pasivno legitimacijo, ker o spornem očetovstvu drugotoženca še ni bilo pravnomočno odločeno. Meni, da sodišče prve stopnje napačno ocenjuje, da že zgolj zaradi pred pravdo pridobljene DNK analize (ki ni bila izdelana s strani sodnega izvedenca, prav tako pa je sporna tudi sama metoda izdelka, ki odstopa od metod, ki se pojavljajo za tovrstne teste in mnenja v sodnih postopkih po sodnih izvedencih) in izjave tretjetoženke očetovstvo med tožnico in drugotožencem sploh ni sporno in da sta se slednja prepričala, da drugotoženec ni oče tožnice. Dejstvo je, da se drugotoženec še vedno šteje za zakonitega očeta tožnice, saj je bila rojena v času zakonske zveze med drugotožencem in tretjetoženko. Dokler ni pravnomočno ugotovljeno, da zakoniti oče ni biološki oče tožnice, pa je preuranjeno prvotoženca sploh opredeljevati kot potencialnega očeta in s tem toženca v predmetni pravdi. Vse do pravnomočne ugotovitve glede spornega očetovstva drugotoženca, prvotoženec šteje ta postopek za poseg v njegove osebnostne pravice. Ob tem pa še poudarja, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da ni ugodilo ugovoru pasivne legitimacije prvotoženca, pod točko 8. obrazložitve navedlo, da bi bilo po oceni sodišča bistveno primerneje, za pravdne stranke manj obremenjujoče in bolj „higiensko“, če bi se tožnica odločila za drugačen način postopanja in bi sprožila dva pravdna postopka. Prvotoženec še izpostavlja, da v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ne bi smelo spregledati dejstva, da je tretjetoženka sama potrdila (in s tem negirala navedbe drugotoženca), da je v času spočetja tožnice drugotoženec, s katerim je bila takrat tretjetoženka v zakonski zvezi, prihajal v času dela v Nemčiji občasno domov, kar pomeni, da drugotoženec ni bil več mesecev skupaj odsoten, kot je to sama navedla v svojem odgovoru na tožbo. Nadalje še izpostavlja, da je tretjetoženka nedvoumno navedla, da je imela pred zanositvijo, kakor tudi med nosečnostjo in po porodu, intimen odnos z drugotožencem, pri čemer je zanikala intimne odnose z drugimi moškimi, za katere je prvotožencu znano, da je imela z njimi razmerja oz. afere. Ker je navedba tretjetoženke o domnevnem intimnem razmerju s prvotožencem lažna in je predstavljala zgolj sredstvo izsiljevanja, saj je tretjetoženka tako pomemben podatek omenila šele, ko so se zaostrile razmere v službi, kljub temu, da je življenjsko logično, da bi v primeru, da bi bila navedba tretjetoženke o domnevnem očetovstvu prvotoženca resnična, tretjetoženka o tem obvestila prvotoženca že v času nosečnosti. Prvotoženec ob tem poudarja, da je pismo tretjetoženke, ki ga je v spis priložil drugotoženec in katerega vse do predmetnega sodnega postopka prvotoženec še ni videl oz. mu ni bilo vročeno, datirano z dnem 22. 6. 1995, kar sovpada s časom, ko so se pri tretjetoženki pojavile tako hude psihične težave, da je morala poiskati strokovno pomoč in je že avgusta 1994 (torej še pred nastankom spornega pisma) pristala na zdravljenju v Psihiatrični bolnici A., nato pa se je zdravila tudi v Psihiatrični bolnišnici B.. Očitno torej je, da so te lažne navedbe tretjetoženke v pismu z dne 22. 6. 1995 posledica njenega duševnega stanja, ki pa ni odraz dejanskega stanja, zato jim ne gre slediti. Glede na navedeno prvotoženec poudarja, da upoštevajoč neresničnost navedb o domnevnem očetovstvu prvotoženca in upoštevajoč navedbe tretjetoženke, ko je nedvoumno navedla, da pred zanositvijo, kakor tudi med nosečnostjo in po porodu ni imela intimnih odnosov z drugimi moškimi, razen z drugotožencem, sodišče ne bi smelo slepo zaupati mnenju izvedenca, saj se je v praksi že večkrat izkazalo, da mnenja izvedencev niso brez napak, pa čeprav so rezultat matematičnih analiz in laboratorijskih izvidov. Za tovrstne spore prav tako velja načelo proste dokazne ocene, saj noben zakon ne predpisuje dokazne vrednosti posameznega dokaza, oz. ne obstaja zakonska določba, ki bi določala, s katerimi dokazi je moč izpodbiti očetovstvo. Ker je splošno znano dejstvo, da mnenja izvedencev niso brez napak, prvotoženec izvedenskega mnenja ne sprejema in izpostavlja, da bi sodišče moralo skladno določbi 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti, katera dejstva se štejejo za dokazana. Sodišče prve stopnje pa takšne dokazne ocene ni naredilo in s tem bistveno kršilo določila 8. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

3. Tožnica na pritožbo prvotoženca ni odgovorila.

4. Pritožba prvotoženca ni dovoljena.

5. V skladu s 4. odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) je pritožba med drugim nedovoljena tudi v primeru, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.

6. V tem pravdnem postopku je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da drugotoženec ni njen oče in da se ugotovi, da je prvotoženec njen biološki oče. 7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo odločilo le o zahtevku tožnice za izpodbijanje očetovstva drugotoženca in temu njenemu zahtevku ugodilo, saj je tožnica dokazala, da drugotoženec ni njen biološki oče. 8. Pritožbo je vložil le prvotoženec, na katerega pa se delna sodba ne nanaša in na njegov pravni položaj neposredno ne vpliva, zato nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Pravni interes je predpostavka za dovoljenost pritožbe. Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je pritožba utemeljena, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Ker je bilo tožnici z delno sodbo ugodeno le glede tožbenega zahtevka v razmerju do drugotoženca, se pravni položaj pritožnika z odločbo pritožbenega sodišča ne bi mogel izboljšati, saj na njegov pravni položaj ne vpliva. Takšen tožbeni zahtevek (na izpodbijanje očetovstva) bi namreč tožnica zoper drugotoženca lahko uveljavljala tudi ločeno (v drugem pravdnem postopku) od tožbenega zahtevka, ki ga ima do prvotoženca (na ugotovitev očetovstva). Čeprav se je z delno sodbo sodišča prve stopnje ugotovilo, da drugotoženec ni oče tožnice, bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravdnega postopka izvesti vse potrebne predlagane dokaze in odločiti še o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnice v razmerju do prvotoženca, t.j. o njenem zahtevku na ugotovitev, da je prvotoženec njen biološki oče. To pa glede na 4. odstavek 343. člena ZPP pomeni, da je pritožba prvotoženca zoper izpodbijano delno sodbo, s katero je bilo ugotovljeno zgolj to, da drugotoženec ni njen oče, nedovoljena in jo je bilo potrebno iz tega razloga v skladu s 1. odstavkom 343. člena ZPP zavreči. 9. Prvotoženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP)