Jedro

Pritožbeno sodišče je v posameznih primerih zavzelo stališče glede možnega ponovnega predlaganja odpusta obveznosti. Vendar je v navedenih primerih šlo za drugačen dejanski okvir, saj je bil nov predlog utemeljevan na spremenjenih dejanskih okoliščinah, ki so se nanašale na obstoj ovire odpusta obveznosti iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (redna št.) je sodišče prve stopnje zavrglo predlog dolžnika za odpust obveznosti z dne 30. 11. 2015 (redna št. 670). Svojo odločitev je utemeljilo na ugotovitvi, da je bil zoper dolžnika ustavljen postopek odpusta obveznosti s sklepom z dne 12. 2. 2015, v povezavi s sklepom pritožbenega sodišča Cst 204/2015 z dne 1. 4. 2015. 2. V pritožbenem roku je zoper sklep prvostopenjskega sodišča dolžnik vložil pritožbo (redna št. 675). Uveljavljal je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za odpust obveznosti ugodi in začne postopek odpusta obveznosti ter dolžniku določi preizkusno obdobje dveh let, podrejeno temu pa, da razveljavi sklep prvostopenjskega sodišča in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bil s sklepom z dne 12. 2. 2015 (redna št. 547) ustavljen postopek odpusta obveznosti in zavrnjen predlog za odpust obveznosti dolžnika. Sklep je postal pravnomočen na podlagi sklepa pritožbenega sodišča Cst 204/2015 z dne 1. 4. 2015 (redna št. 577). Dejanska podlaga odločitve prvostopenjskega sodišča v sklepu z dne 12. 2. 2015 je bila ugotovljena kršitev dolžnikove dolžnosti iz prvega odstavka 384. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Ugotovljeno je bilo, da v notarsko overjenem poročilu o stanju njegovega premoženja z dne 7. 1. 2013 ni navedel vsega svojega premoženja. Prav tako je bila ugotovljena kršitev, da je po začetku stečajnega postopka nepremičnine na X prenesel na ženo in hčerko. Dolžnik naj bi kršil tudi določbo 1. točke šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP, ker upravitelju ni sporočil, da se je tekom stečajnega postopka upokojil. 5. Ta dejanski okvir je bil podlaga prvostopenjskemu sodišču za ugotovitev ugovornega razloga iz 2. točke 403. člena ZFPPIPP, v posledici česar je bil postopek odpusta obveznosti ustavljen in predlog zavrnjen.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da navedbe, ki jih je dolžnik podal v predlogu za odpust obveznosti z dne 30. 11. 2015 (redna št. 670), ne predstavljajo relevantnih navedb, na podlagi katerih bi moralo prvostopenjsko sodišče ponovno vsebinsko obravnavati nov predlog za odpust obveznosti. S pritožbenimi navedbami, s katerimi poskuša pritožnik zgolj izpodbiti pravilnost dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v sklepu o ustavitvi postopka odpusta obveznosti z dne 12. 2. 2015, ne more uspeti. Zato se tudi pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati do tistih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na očitano nepravilno ugotovitev dejanskega stanja v sklepu z dne 12. 2. 2015. 7. Neutemeljeno je tudi pritožnikovo sklicevanje na stališče pritožbenega sodišča v sodni praksi glede možnega ponovnega vlaganja predloga za odpust obveznosti. Res je pritožbeno sodišče v posameznih primerih zavzelo stališče glede možnega ponovnega predlaganja odpusta obveznosti.(1) Vendar je v navedenih primerih šlo za drugačen dejanski okvir, saj je bil nov predlog utemeljevan na spremenjenih dejanskih okoliščinah, ki so se nanašale na obstoj ovire odpusta obveznosti iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP. V konkretnem primeru ne gre za zatrjevanje takšne dejanske podlage, saj sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti ni temeljil na oviri iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP. S tem v zvezi pa so zmotne tudi pritožbene navedbe, da naj bi se dejanske okoliščine po pravnomočnosti sklepa z dne 12. 2. 2015 v bistvenem spremenile. Teh navedb pritožnik ne more uspešno utemeljiti s ponovnim izpodbijanem dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v sklepu z dne 12. 2. 2015. Prav tako pa spremenjenih dejanskih okoliščin pritožnik ne more utemeljiti z zatrjevanjem, da naj bi bilo tudi premoženje dolžnika, na katerega naj bi se nanašal očitek o prikrivanju v sklepu z dne 12. 2. 2015, že prodano. Pravilna je zato ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da zgolj zaradi teh okoliščin obstoj ugovornega razloga iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP ni prenehal. 8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da naj bi razlaga sodišča prve stopnje dolžniku onemogočala dosego namena razbremenitve obveznosti v postopku osebnega stečaja. Zakon je namreč opredelil ravnanja dolžnika, ki doseganje takšnega namena v postopku osebnega stečaja izključujejo.

9. Glede na pritožbeno izpostavljeno nasprotje z načelom enakosti pred zakonom in načelom enakega varstva pravic pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi se s tem v zvezi lahko postavilo vprašanje skladnosti veljavne zakonske ureditve z Ustavo z vidika, da zakon ne ureja časovnega okvira, v katerem je dolžniku onemogočeno ponovno predlagati odpust obveznosti, torej tudi v primeru, ko je bil v posledici dolžnikovega nezakonitega ravnanja predlog za odpust obveznosti že zavrnjen.(2) Glede na konkretne okoliščine, ko je dolžnik v toku istega postopka osebnega stečaja vložil ponoven predlog za odpust obveznosti komaj osem mesecev po pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi odpusta obveznosti, pa po mnenju pritožbenega sodišča niso utemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi načela enakosti pred zakonom in načela enakega varstva pravic oziroma da naj bi bilo zavrženje ponovnega predloga za začetek postopka odpusta obveznosti prekomeren poseg v ustavne pravice dolžnika.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo domnevo dolžnikove nedolžnosti oziroma neobsojenosti, ker naj bi se sklicevalo na pravnomočno obsodbo za kaznivo dejanje tožnika. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zgolj povzelo procesna dejstva in razloge prvostopenjskega sodišča za odločitve o že obravnavanih predlogih dolžnika za odpust obveznosti. V tem smislu je tudi izrecno navedlo, da je bilo kaznivo dejanje dolžnika izbrisana iz kazenske evidence še pred odločanjem s sklepom 12. 2. 2015. Z navedenim povzetkom procesnih dejanj sodišča ni bilo v ničemer poseženo v položaj dolžnika kot neobsojene osebe, saj predhodna obsodba, ki je že izbrisana, ni bila podlaga za odločitev prvostopenjskega sodišča niti za sklep z dne 12. 2. 2014 niti za izpodbijani sklep.

11. Upoštevaje navedeno se izkaže odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju novega predloga za odpust obveznosti, ki temelji na dejanskih okoliščinah, ki so že vsebovane v sklepu o zavrnitvi predloga z dne 12. 2. 2015 kot materialnopravno pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Op. št. (1): Npr. sklep Cst 551/2015 z dne 30. 9. 2015, Cst 433/2015 z dne 15. 7. 2015 in Cst 586/2015 z dne 14. 10. 2015. Op. št. (2): Iz javno objavljenega predloga novele ZFPPIPP-G, ki ga je sprejela vlada RS dne 5. 3. 2014, je razvidno, da naj bi se s predlagano zakonsko novelo to vprašanje uredilo z opredelitvijo, da naj bi zavrnitev predloga odpusta obveznosti preprečevala ponoven postopek odpusta obveznosti v roku deset let po pravnomočnosti odločitve o zavrnitvi odpusta obveznosti.