Jedro

Tožnik je zahteval objavo popravka v širšem smislu, vendar je tožena stranka objavo zavrnila, sodišče prve stopnje pa temu pritrdilo, ker zahtevani popravek ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu. Tožbeni zahtevek pa je bil utemeljeno zavrnjen tudi oziroma predvsem iz razloga, ker popravka ni mogoče objaviti okrnjeno in spremenjeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženka na prispevek z naslovom „Ovadba zaradi spornih poslov?“ novinarke D.S. na spletnem portalu X 4. 1. 2013 objaviti popravek, in sicer besedilo: „A.O. je edini lastnik družbe I. Družbo I. sta dne 6. 2. 2007 ustanovili dve tuji fizični osebi, ves čas od dne 7. 2. 2007 pa je A. O. njen edini lastnik in edini ekonomski upravičenec. Popolnoma neutemeljeni in brez dejanske in pravne podlage pa so vsi sumi, da naj bi A.O. oškodoval H. in/ali preusmerjal denar od financiranja nepremičninskih poslov H. v Liechtenstein.“ Posledično je tožnika obsodilo na povračilo stroškov toženke v znesku 1935 EUR.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Meni, da v spornem prispevku ni šlo zgolj za informacijo o ovadbi in njeni vsebini, zato nasprotuje argumentu sodišča, da zahtevani popravek obojega ne zanika. Sporni prispevek se je glasil: „Po naših informacijah gre za družbo I. kjer naj bi bili vsi štirje osumljenci družbeniki, z družbo pa naj bi upravljal odvetnik iz Liechtensteina, neuradno po navodilih A.O. Sicer pa O. zavrača kakršnokoli kazensko odgovornost v zvezi z njegovim delovanjem v skupini H., vse posle naj bi opravil skladno z navodili, za kar je dobil tudi razrešnico pravi“. Vsebino prispevka in zahtevanega popravka je treba presojati celovito, pri čemer se pritožnik sklicuje na 4. odst. 26. čl. Zakona o medijih (ZMed), ki določa, da z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Poudarja, da je bila informacija o tem, da je družbenikov navedene družbe več, napačna, s tem je javnost razumela, da gre za zasebno družbo treh H. bančnikov, poleg tožnika še B.Š., A.R. in A.P. Novinarka je povzela tožnikovo stališče glede njegove kazenske odgovornosti v družbi H., popravek pa se nanaša na njegovo delovanje v družbi I.. Pritožnik vztraja pri stališču, da je z zahtevanim popravkom zanikal oziroma popravljal napačne ali neresnične navedbe v prispevku in da ta bistveno dopolnjuje navedbe v objavi. Sklicuje se na primer II Ips 36/2011, v katerem je Vrhovno sodišče RS izreklo, da […] „popravek, ki je kombinacija zanikanja mnenjske navedbe in trditev o dejstvih, na katerih to mnenje temelji, in zanikanja pavšalne mnenjske navedbe, ki ni podkrepljena s podatki o dejstvih, ter kratke trditve o zakonitem delovanju tožnika, ustreza standardu popravka v širšem smislu iz četrtega odstavka 26. čl. ZMed, saj bistveno dopolnjuje jedro sporočila iz prispevka“. Vložitve ovadbe in njene vsebine tožnik ne more zanikati, ker tega objektivno ne more vedeti, ve pa, kdo je družbenik družbe I. in kakšno vlogo pri preusmerjanju denarja je imel tožnik, zato glede tega zahteva objavo popravka. Glede tega je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, kar je vodilo do napačne uporabe materialnega prava. Očita še kršitev postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki jo vidi v „ugotovitvi“, da se je s sporno izjavo posredovala le informacija o ovadbi in njeni vsebini, kar ni res, kar izhaja iz vsebine sporne objave.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, kršitev določb postopka pa ni storilo.

5. Materialno pravno izhodišče za presojo v tej zadevi, kot ga vsebuje ZMed v 1. odst. 26. čl., pritožnik sicer pravilno povzema, vendar v povezavi še z drugimi relevantnimi določbami ZMed napačno interpretira.

6. Tožnik je zahteval objavo popravka v širšem smislu, vendar je tožena stranka objavo zavrnila, sodišče prve stopnje pa temu pritrdilo, ker je podan odklonitveni razlog iz 1. odst. 31. čl. ZMed, in sicer ker zahtevani popravek ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu.

7. Prvostopenjsko sodišče je jasno zapisalo, da se sicer ne strinja s stališčem tožene stranke, češ da tožnik nima interesa zahtevati objave popravka, da je edini lastnik neke družbe, če je bilo objavljeno, da je (implicite zgolj) solastnik, da je družbenikov več (in kdo so). Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni, da je interes tožnika tu podan. Pritožnik nesmiselno to (večkrat) ponavlja kot pritožbeni razlog.

8. Njegov tožbeni zahtevek je bil namreč utemeljeno zavrnjen tudi oziroma predvsem iz razloga, ker popravka ni mogoče objaviti okrnjeno in spremenjeno (1. odst. 27. čl. ZMed), njegov celotno zahtevani popravek pa se ni nanašal samo na informacije o ustanovitvi in o družbenikih družbe (I.), pač pa je bil drugi - in enakovredni ali celo še bolj bistveni – del usmerjen v zanikanje pravne in dejanske utemeljenosti suma, da je oškodoval H. in/ali preusmerjal denar od financiranja nepremičninskih poslov H. v Liechtenstien.

To pa ni odgovarjanje ali dopolnjevanje ter pojasnjevanje vsebine objavljenega spornega prispevka, saj ta tudi kot celota česa takega ni vseboval, pač pa je (ob sporni drugačni informaciji glede družbenikov družbe I.) sporočal o podani ovadbi in o njeni vsebini, pri čemer že sam sporni prispevek navaja, da tožnik svojo odgovornost zanika. Ni pa res, da bi se tožnikov popravek nanašal na njegovo delovanje v družbi I. ne pa na delovanje v H..

9. Tožnikov primer (zato) tudi ni primerljiv z zadevo II Ips 36/2011, na katero se sklicuje. Vrhovno sodišče v RS je v tej zadevi res izreklo, kar pritožnik navaja, vendar mu to ne more koristiti. Kot že iz samega citata izhaja, je šlo tam za kombinacijo (zanikanja) mnenjske navedbe in trditve o dejstvih, kar je sodišče ocenilo kot ustrezno standardu popravka po 4. odst. 26. čl. ZMed. Tu pa ne gre za nobeno mnenjsko navedbo, ne v osnovnem prispevku ne v predlaganemu popravku. Šlo je samo za dejanske trditve. Tožnik v zahtevanem popravku trdi, da sum, da je oškodoval H. in/ali preusmerjal denar od financiranja nepremičninskih poslov H. v Liechtenstein ni ne dejansko ne pravno utemeljen, sporni prispevek pa ni trdil nasprotno, da ta sum je dejansko in pravno utemeljen, pač pa, da je podana ovadba, in kakšna, ob tem pa je bila celo še navedena izjava samega tožnika.

Tako se upoštevaje prepoved posega v zahtevani popravek izkaže, da s konkretnim zahtevkom tožnik ni mogel uspeti, zato je bilo ravnanje tožene stranke (čeprav delno iz napačnih razlogov) pravilno, v celoti pravilna in zakonita pa je tudi odločitev sodišče prve stopnje.

10. Dejansko stanje, relevantno za odločitev, je pravilno in v zadostni meri ugotovljeno, zato nasprotni pritožbeni očitek ni utemeljen. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, se resničnost sporne objave (niti popravka) ne ugotavlja.

11. Končno sodišče prve stopnje ni storilo niti očitane procesne kršitve po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je sporno objavo korektno povzelo.

12. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus izpodbijane sodbe pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).