Jedro

Zavarovalna pogodba zavarovancu nalaga obveznost delovanja za preprečitev nastanka škode (zavarovalnega primera). Opustitev takšnega ravnanja tožeči ne bi bila v škodo le v primeru, če ta njena opustitev na nastanek zavarovalnega primera ne bi mogla vplivati, te okoliščine pa mora zatrjevati in dokazati tožeča stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ig ... z dne ..., v 1. in 3. točki izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 20,448.972,00 SIT s pripadki. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in med drugim navedla, da so posojilojemalci sklepali posojilne pogodbe v ekonomsko neugodnih razmerah. Do kreditne nesposobnosti ni prišlo zaradi povišanja anuitete, temveč iz povsem drugih razlogov, nobeden od kreditojemalcev tudi ni predlagal reprogramiranja dolga, zato tožeča z ničemer ni kršila VI. člena Dodatka št. 9 (priloga B2, v nadaljevanju: Dodatek) sporne zavarovalne pogodbe. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da je dokazana kršitev VI. čl. Dodatka s strani tožeče stranke, saj tožeča stranka predvidenih ukrepov ni izvajala, s čimer je posojilojemalcem še otežila pogoje odplačevanja posojil. Namen določil Dodatka je preprečiti nastanek zavarovalnega primera. Posojilojemalci anuitete delno odplačujejo, kar dokazuje, da bi lahko sledili reprogramu kredita. Pritožba ni utemeljena. Za presojo razmerja med pravdnima strankama je odločilna pogodbena volja strank, kot izhaja iz pogodbe o zavarovanju stanovanjskih posojil št. 46/STAN-1 z dne 27.1.1981 (v nadaljevanju: zavarovalna pogodba, priloga B1). Med pravdnima strankama ni sporno, da sta Dodatek veljavno sklenili. Iz VI. člena Dodatka izhaja nedvoumna obveznost posojilodajalca (tožeče stranke), da posojilojemalcu, ki bi zaradi zvišanja mesečne anuitete postal kreditno nesposoben, omogoči reprogramiranje kredita. Navedeni člen zavarovancu nalaga obveznost delovanja za preprečitev nastanka škode (zavarovalnega primera), saj se je zaradi spremenjenih ekonomsko-socialnih razmer verjetnost nastanka le-te v času sklenitve Dodatka močno povečala v primerjavi s časom ob sklenitvi zavarovalne pogodbe. Enak namen zasleduje tudi opominjevalni postopek, predpisan v 9. členu zavarovalne pogodbe, zato je določila VI. člena Dodatka treba šteti - enako kot opominjevalni postopek - kot pogoj za nastanek obveznosti zavarovalnice (tožene stranke) po zavarovalni pogodbi. Obveznost pogodbene stranke, preprečiti nastanek škodnega dogodka ali vsaj zmanjšati njegove posledice, izhaja tudi iz določil splošnega dela ZOR (4. odst. 266. čl. ZOR ter 1. odst. 192. čl. v zvezi z 269. čl. ZOR). Tveganje nastanka zavarovalnega primera je s pogodbo porazdeljeno med obe pravdni stranki. Tožnikova pasivnost pri preprečevanju nastanka škodnega primera to tveganje nesprejemljivo prevaljuje na toženo stranko, še posebej ob upoštevanju dejstva, da zavarovalnica vse do prijave škodnega primera nima pregleda nad dinamiko odplačevanja zavarovanih posojil, niti možnosti ukrepanja proti neplačnikom, ki so vse do izplačila odškodnine v pogodbeni zavezi s skleniteljem zavarovanja, v konkretnem primeru s tožečo stranko (prim. 11. člen zavarovalne pogodbe). Pritožnik sicer pravilno opozarja, da po posojilnih pogodbah ni dolžan reprogramirati posojil, vendar je ta njegova obveznost pogoj za izplačilo zavarovalnine po zavarovalni pogodbi, samo ta pa je predmet tega postopka. Iz povedanega izhaja, da je tožena stranka dolžna izpolniti svojo obveznost po zavarovalni pogodbi v treh primerih: če bi posojilojemalci tudi po reprogramiranju posojila v smislu VI. člena Dodatka ne izpolnjevali svojih obveznosti po posojilnih pogodbah, če reprogramiranje posojil ne bi imelo nobenega smisla, ker na ta način ne bi bilo mogoče odpraviti kreditne nesposobnosti posojilojemalcev, ali če bi kreditna nesposobnost posojilojemalcev nastala iz drugih razlogov in ne zaradi povečanja mesečne anuitete. Z drugimi besedami, opustitev ravnanja po določilih VI. člena Dodatka tožeči ne bi bila v škodo le v primeru, če ta njena opustitev na nastanek zavarovalnega primera ne bi mogla vplivati. Dokazno breme o tem, ali so obstajale okoliščine, ki bi tožečo stranko odvezovale ravnanja po VI. členu Dodatka, je na tožeči stranki, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka bi morala te okoliščine konkretno zatrjevati in seveda tudi dokazovati. Zgolj pavšalne trditve o tem, da tožeča ni z ničemer kršila določil VI. člena Dodatka, da ne gre za primere iz navedenega člena oz. da so posojilojemalci prenehali plačevati iz "povsem drugih razlogov" (katerih tožeča stranka sploh ne konkretizira), po ugotovitvah sodišča druge stopnje ne zadostujejo za ugoditev tožbenemu zahtevku. Neprepričljive so pritožbene trditve, da reprogramiranje posojil s podaljšanjem odplačevanja na 30 let ne bi bilo smiselno, saj iz listin tožeče stranke izhaja, da so posojilojemalci anuitete (resda v zmanjšanem obsegu) odplačevali še v letu 1997 (A.P. in B. M., prilogi A17 in A18), R.A. pa je anuitete po podatkih v spisu odplačeval še v letu 1999 (priloga A19), kar kvečjemu kaže na to, da bi reprogramiranje posojil v smislu VI. člena Dodatka utegnilo preprečiti nastanek zavarovalnega primera, kot je ves čas postopka pravilno opozarjala tožena stranka. Prav tako po ugotovitvah sodišča druge stopnje ni upoštevna pritožbena navedba, da nihče od posojilojemalcev ni predlagal reprogramiranja posojil. Iz VI. člena Dodatka jasno izhaja, da se zavarovanec (tožeča stranka) zavezuje, da bo posojilojemalcem omogočil reprogramiranje posojil, torej mu pogodba nalaga obveznost aktivnega ravnanja, še posebej če upoštevamo, da posojilojemalcem niso znane obveznosti tožeče stranke po zavarovalni pogodbi in zato z možnostjo reprogramiranja niti niso računali, saj posojilne pogodbe česa takega ne predvidevajo. Prav tako so neutemeljena pritožbena izvajanja, da tožeča stranka z nobenim posojilojemalcem ni mogla razrešiti problematike odplačevanja posojila v smislu VI. člena Dodatka. Kot že rečeno, tožeča stranka bi morala konkretizirano navesti in dokazati, kaj je aktivno ukrenila za razrešitev nastale problematike ter da so bila njena prizadevanja v smislu določb VI. člena Dodatka neuspešna brez njene krivde. Navedbe tožeče stranke v zvezi z vloženimi izvršilnimi predlogi zoper posojilojemalce za ta postopek niso relevantne, saj se v tem postopku odloča samo o obveznosti tožene stranke po zavarovalni pogodbi (in k tej pogodbi sklenjenemu Dodatku), iz katere so jasno razvidni pogoji za izplačilo zavarovalnine ob nastanku zavarovalnega primera. Iz vsega povedanega izhaja, da tožeča stranka ni izkazala, da je izpolnila svoje pogodbene obveznosti iz VI. člena Dodatka oziroma, da ni bila dolžna ravnati po navedenem členu, ker predvideni reprogram posojil ne bi mogel preprečiti nastanka zavarovalnega primera. To za odločitev v obravnavani zadevi odločilno okoliščino je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in na podlagi teh ugotovitev tudi pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP/77), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora glede na določila 1. odst. 154. čl. ZPP/77 sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.