Jedro

Tožnica je do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnila 61 let starosti in skupno 36 let, 6 mesecev ter 4 dni pokojninske dobe, od tega 35 let 5 mesecev in 10 dni pri slovenskem nosilcu zavarovanja, 4 mesece in 27 dni pri nosilcu zavarovanja v Črni gori in 7 mesecev ter 27 dni pri nosilcu zavarovanja Republike Hrvaške. Ker je pokojninska doba pri tujih nosilcih zavarovanja krajša od enega leta, jo je v skladu z mednarodnima sporazumoma prevzel slovenski nosilec zavarovanja. Pokojninska osnova je bila izračunana na podlagi plač iz obdobja 1980 do 1997 in je bila tožnici starostna pokojnina glede na dopolnjeno pokojninsko dobo odmerjena v pravilni višini. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj za odmero starostne pokojnine v višjem znesku ni pravne podlage.

Po 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidnosti, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Seznama telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine v skladu z ZPIZ-1, če je telesna okvara posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Od 1. 1. 2013 dalje, ko je začel veljati in se uporabljati novi ZPIZ-2, pravica do invalidnine iz naslova telesne okvare, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, ni več zagotovljena. Ker v obravnavani zadevi v zvezi z zatrjevanimi bolečinskimi težavami z ramenskima sklepoma ni dokazana nobena od funkcionalnih motenj iz B točke VI poglavja Seznama telesnih okvar (kot npr. nepregibnost ramenskega sklepa v ugodnem položaju; v neugodnem položaju ali kontraktura ramenskega sklepa), pri tožnici telesna okvara ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 18. 11. 2013 in št. ... z dne 5. 7. 2013 ter posledično tudi priznanje pravice do višje starostne pokojnine (I. točka izreka). Presodilo je, da je z izpodbijanima upravnima aktoma denarna dajatev odmerjena v pravilni višini.

Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 19. 11. 2013 in št. ... z dne 26. 8. 2013 ter priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro (II. točka izreka), saj je presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo.

V laični pritožbi navaja le, da je pri njej podana telesna okvara rame, ki naj bi bila posledica narave dela v kuhinji ter delovne dobe. Težave so tako hude, da jih niti z operacijo ni mogoče sanirati. V kolikor je sodišče razbralo, da se okvara da sanirati s protibolečinskimi tabletami se sprašuje, ali ji želi nove poškodbe želodca in jeter. Prilaga izvida specialista ortopeda z dne 25. 3. 2005 in 17. 5. 2013, iz katerih izhaja, da gre za stanje rame po poškodbi v zvezi z delom, ki je več ni mogoče sanirati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je namreč utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč v zvezi s pritožbenimi navedbami poudarja le še naslednje.

K zavrnilnemu delu sodbe o višini starostne pokojnine

5. Pravno relevantna dejstva, od katerih je odvisna višina pokojnine, v sodnem postopku sploh niso prerekana. Ta del zadeve je zato preizkušen le z vidika pravilne uporabe materialnega prava.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je bila v predsodnem postopku ob pravilni uporabi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Črno goro (Ur. l. RS, št. 66/2011-MP, št. 09/11; v nadaljevanju: Sporazum s Črno goro), Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/97- MP, št. 21/97; v nadaljevanju: Sporazum s Hrvaško), Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-2) in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) starostna pokojnina v znesku 449,67 EUR na mesec od 27. 7. 2013 dalje, odmerjena v zakoniti višini.

7. Do dneva uveljavitve pravice do pokojnine je namreč tožnica dopolnila 61 let starosti in skupno 36 let 6 mesecev ter 4 dni pokojninske dobe, od tega 35 let 5 mesecev in 10 dni pri slovenskem nosilcu zavarovanja, 4 mesece in 27 dni pri nosilcu zavarovanja v Črni gori in 7 mesecev ter 27 dni pri nosilcu zavarovanja Republike Hrvaške. Ker je pokojninska doba pri tujih nosilcih zavarovanja krajša od enega leta, jo je v skladu z mednarodnima sporazumoma prevzel slovenski nosilec zavarovanja.

Pokojninska osnova, izračunana na podlagi plač iz obdobja 1980 do 1997 znaša 731,94 EUR, preračunana s faktorjem 0,732 v skladu s 391. členom ZPIZ-2 pa 535,78 EUR. Glede na dopolnjeno pokojninsko dobo je dajatev odmerjena v višini 81 % od pokojninske osnove, kar znaša 433,98 EUR, povečana za uskladitev za 0,100 % s 1. 1. 2013 pa 434,41 EUR mesečno. Ker je dejanska pokojninska osnova, oblikovana na podlagi tožničinih plač, nižja od zakonsko zagotovljene najnižje pokojninske osnove 555,16 EUR, ji je pokojnina odmerjena od višje zajamčene osnove, in sicer v znesku 449,67 EUR mesečno.

8. Ker je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih odločb tožene stranke utemeljeno zavrnjen, pritožba v tem delu ne more biti neuspešna.

K zavrnilnemu delu sodbe o vtoževani invalidnini za telesno okvaro

9. Z izpodbijanim delom sodbe je hkrati utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih aktov ter posledično tudi vtoževana pravica do invalidnine. V obravnavani zadevi namreč telesna okvara (v nadaljevanju: TO), ki je pogoj za priznanje pravice do invalidnine, sploh ni dokazana.

Pri tožnici gre sicer za stanje po rekonstrukciji rotatorne manšete levo in desno, saj je bila leta 2001 operirana zaradi masivne rupture kite supraspinatusa desno, leta 2005 pa levo. Vendar je bilo že v predsodnem postopku na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in izvida o osebnega pregleda ugotovljeno, da je gibljivost v ramenskih sklepih popolna. Prav to dejstvo pa je edino odločilno za pritožbeno rešitev zadeve.

10. Ob takšnem funkcionalnem stanju obeh ram kljub medicinski dokumentaciji, ki sicer izkazuje utesnitveni sindrom in s tem povezane bolečine, sta IK I in IK II prepričljivo ocenili, da pri tožnici TO ni mogoče ugotoviti.

11. TO je namreč mogoče ugotoviti le, če je podano katero od taksativno določenih stanj v Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ št. 38/83 in 66/89; v nadaljevanju Seznam TO). Po 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 lahko namreč zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidnosti, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Seznama TO pridobijo pravico do invalidnine v skladu z ZPIZ-1, če je TO posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Od 1. 1. 2013 dalje, ko je začel veljati in se uporabljati novi ZPIZ-2, pravica do invalidnine iz naslova TO, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, več ni zagotovljena.

Ker v obravnavani zadevi v zvezi z zatrjevanimi bolečinskimi težavami z ramenskima sklepoma ni dokazana nobena od funkcionalnih motenj iz B točke VI poglavja Seznama TO, (kot npr. nepregibnost ramenskega sklepa v ugodnem položaju; v neugodnem položaju ali kontraktura ramenskega sklepa), pri tožnici TO seveda ni podana.

12. Iz predhodno navedenega razloga je pravno irelevantno pritožbeno zatrjevanje, da so težave z ramenskimi sklepi posledica obremenitev na delovnem mestu. Ob neobstoječi TO je popolnoma brezpredmetno zatrjevati, da naj bi ta bila posledica poklicne bolezni.

V pritožbenem postopku predloženi izvidi specialista ortopeda z dne 17. 5. 2013 in iz leta 2005 (priloge A/5, A/6 in A/8), glede na 1. odstavek 337. člena ZPP, seveda ne morejo biti upoštevni. Ni namreč izkazano, da jih pritožnica brez svoje krivde ne bi mogla predložiti najpozneje do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Čeprav za pritožbeno rešitev zadeve niti ni odločilno, je na koncu potrebno le še pojasniti, da se v skladu s Pravilnikom o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. RS št. 85/2003) poklicna bolezen kot vzrok invalidnosti ali TO ugotavlja in dokazuje z zdravstvenim nadzorom delavcev preko preventivnih zdravstvenih pregledov. Torej z listinsko medicinsko dokumentacijo o rezultatih periodičnih pregledov, izvajanih v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu.

13. Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.