Jedro

S tem ko obsojenec navaja, da sodišče neutemeljeno ni verjelo pričama, verjelo pa je tretji priči, izpodbija njegovo dokazno oceno. Uveljavlja torej razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva obs. M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obs. M.V. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Postojni z dne 4.9.1997 spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Po 2. odstavku 50. člena KZ mu je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 145. člena KZ določilo kazen 1 meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 4.3.1998 pritožbo obs. M.V. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obs. M.V. je dne 17.6.1998 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo. V njej navaja, da sodba ni izrečena pravično in korektno, temveč površno in pristransko, ker je sodišče pričevanje R.K. in B.R. ovrglo kot neprepričljivo, dalo pa je vero B.K. in njegovi hčerki. Razen tega navaja, da na glavno obravnavo niso bile poklicane vse priče. Upa, da bo Vrhovno sodišče njegovi zahtevi ugodilo in našlo pravilno rešitev.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker obsojenec s tem, ko navaja, da sodišče ni zaslišalo vseh prič in da ni sprejelo izpovedb dveh prič kot verodostojnih, očita sodišču zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navedeni razlog pa ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva obs. M.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče po 1. odstavku 420. člena ZKP vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Iz vsebine zahteve obs. M.V. za varstvo zakonitosti je razvidno, da v njej ne uveljavlja nobenega razloga, iz katerega je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo. Z navedbami, da je sodišče neutemeljeno odklonilo vero pričama R.K. in B.R. ter da je verjelo pričama B.K. in njegovi hčerki, obsojenec izpodbija dokazno oceno sodišča, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Glede na navedbe obsojenca, da sodišče na glavno obravnavo ni povabilo vseh prič, je potrebno pripomniti, da na glavno obravnavo res ni bila povabljena priča M.K., vendar pa je že pritožbeno sodišče v razlogih sodbe pojasnilo, da glede na zadostno razjasnjenost dejanskega stanja dokaznega postopka ni potrebno dopolniti z zaslišanjem navedene priče. V pravnomočni sodbi je torej pojasnjeno, iz katerega razloga ni bilo ugodeno obsojenčevemu predlogu za zaslišanje priče M.K. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo obs. M.V. za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja izključno razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot neutemeljeno (425. člen ZKP).