Jedro

ZD nima določb o (ne)veljavnosti nepristne oporoke. Nepristnost (neavtentičnost, ponarejenost) oporoke pomeni ne nastanek oporoke. Če pravni posel ne nastane, ni predmeta izpodbijanja. Mogoče je vložiti tožbo za ugotovitev nepristnosti take oporoke, ustrezna oblika varstva je tudi ničnostni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem sojenju zavrnilo zahtevek za ugotovitev neveljavnosti lastnoročne oporoke oporočitelja A. O.; tožnicama pa naložilo, da morata toženki povrniti 2.351,43 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnici. Predlagata, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni ali pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je zapustnik sporno oporoko lastnoročno napisal in podpisal. Menita, da je sodišče tožnici obremenilo s previsokim dokaznim standardom. Sklicujeta se na odločbo VSK I Cpg 309/2006. V dokazni oceni izpovedi A. A. in mnenja izvedenca grafološke stroke dr. D. K. o zapustnikovi tresavici rok pritožnici vidita bistveno kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Celo toženka je izpovedala, da so se zapustniku tresle roke, a ne tako močno. Če je izvedenec ugotovil, da se piscu oporoke roke niso tresle, to potrjuje, da zapustnik ni bil pisec oporoke. V svoji zadnji dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenec med drugim pojasnil, da rahla tresavica na rokopisu ni vidna, močna pa je. Tresavica, ki onemogoča normalno hranjenje, bi torej morala biti vidna, pa ni, torej zapustnik ni mogel napisati tega besedila.

Pritožnici izpostavljata še nekatere dele izvedenskega mnenja izvedenca grafologa - na primer da je podpis napisan okorneje kot vsebina oporoke, da je podpis kar 8 cm nižje od rokopisa. Zdi se jima, da sodišče prve stopnje ugotovitev izvedenca ni presodilo celovito.

Tožnicama se zdi, da je sodišče prve stopnje v pretežnem delu obrazložitve nekritično sledilo navedbam toženke, predvsem iz svojega lastnega prepričanja že iz prvega postopka, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožnici vidita v zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče B. L. 3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnici v tej zadevi zahtevata ugotovitev neveljavnosti oporoke pokojnega brata. Zahtevek sta utemeljevali s trditvami, da zaradi bolezni in terapije, ki jo je prejemal, v času domnevnega testiranja ni bil fizično sposoben napraviti lastnoročne oporoke, oporoke ni napisal niti podpisal sam (zatorej ni pristna), niti ni bil sposoben izraziti volje oziroma razumeti njenega pomen. Trdita tudi, da je toženka s silo in grožnjo ali zvijačo izsilila zapis oporoke. V pritožbenem postopku tožnici vztrajata le še pri svojih trditvah o tem, da zapustnik ni lastnoročno napisal in podpisal sporne oporoke, ker tega fizično ni zmogel.1 O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, s čimer naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki so jasni in popolni ter ne nasprotujejo izreku. 2. točka obrazložitve izpodbijane sodbe vsebuje (ne nujno potreben) povzetek trditev tožnic, ne razlogov sodišča o odločilnih dejstvih; tudi če bi v njej prišlo do pomotnega zapisa, da je tožnica (namesto toženka) v zapuščinskem postopku predložila sporno oporoko (to, kdo jo je predložil, niti ni sporno), tak zapis ne bi mogel predstavljati očitane bistvene kršitve. Podobno velja za pritožbeni očitek o napaki v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pa tudi tistega, ki se nanaša na 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi sodišče prve stopnje v sodbo napačno povzelo vsebino izvedenih dokazov. A do tega ni prišlo. Izpoved duhovnika A. A. (ki se ni spomnil, da bi se pokojnik tresel), je sodišče povsem pravilno predstavilo v 16. točki na 16. strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi stališče izvedenca o tresavici je sodišče prve stopnje pravilno razumelo in povzelo v obrazložitvi sodbe. Povsem jasno je, da izvedenec v mnenju govori o tresavici rok pisca oporoke in da ni nujno, da bi to bil zapustnik. Sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja ni razumelo nič drugače. Ali je ob takšnih ugotovitvah izvedenca in takšni izpovedi izpostavljene priče, pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je oporoko napisal prav zapustnik (ki se mu roke niso tresle tako zelo, da tega ne bi zmogel), pa ni stvar pravilnega razumevanja in povzemanja izvedenih dokazov (in torej očitane kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), ampak stvar metodološke pravilnosti in logične ter življenjske prepričljivosti dokazne ocene (ki tudi ni le ocena teh, ampak še drugih izvedenih dokazov), do katere se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zaslišanjem predlagane priče B. L. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo in argumentirano (ter pravilno) pojasnilo, da ni predlagan v zvezi z nobenim odločilnim dejstvom. To, kaj je zapustnik povedal priči o svojih oporočnih načrtih, v resnici ni primeren dokaz za dokazovanje avtentičnosti oporoke. Ne gre torej za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno sodišča prve stopnje, kot zmotno menita pritožnici, ampak za dopustno oceno, da dokaz ni predlagan za dokazovanje odločilnih dejstev.

9. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kakšne od ostalih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

O materialnem pravu

10. Popolne in obsežne razloge o tem, kakšen mora biti tožbeni zahtevek v zvezi z vsakim sklopom tožbenih trditev, je pritožbeno sodišče navedlo v sklepu I Cp 1213/2016 ob razveljavitvi prejšnje sodbe v tej zadevi. To velja tudi glede oblikovanja tožbenega zahtevka za primer zatrjevane nepristnosti (neavtentičnosti, ponarejenosti) oporoke. Pojasnjeno je bilo, da Zakon o dedovanju (ZD) nima določb o (ne)veljavnosti nepristne oporoke. Nepristnost (neavtentičnost, ponarejenost) oporoke pomeni ne nastanek oporoke. Če pravni posel ne nastane, ni predmeta izpodbijanja. Mogoče je vložiti tožbo za ugotovitev nepristnosti take oporoke, ustrezna oblika varstva je tudi ničnostni zahtevek.2

11. Opozorilo sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tudi po tem (in po tem, ko je sodišče prve stopnje še samo opravilo materialno procesno vodstvo), ne vsebuje pravega pravnega sklepa, je na mestu. Tožnici niti s primarnim niti s podrednim tožbenim zahtevkom ne zahtevata ugotovitve nepristnosti listine, pa tudi ničnosti ne uveljavljata. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je (po dvakrat opravljenem materialnem procesnem vodstvu) pravilna že iz tega razloga.

O dokazni oceni sodišča prve stopnje

12. A sodišče prve stopnje je kljub temu (ponovno) še vsebinsko presodilo trditve pravdnih strank in tožbeni zahtevek zavrnilo tudi po tako opravljeni presoji, ki je prav tako pravilna.3 Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo „iz svojega lastnega prepričanja že iz prvega postopka“, ni na mestu. Po eni strani zaradi tega, kar je bilo pojasnjeno v prejšnjem odstavku obrazložitve; po drugi strani pa tudi zato, ker je sodišče prve stopnje (čeprav tožnicama niti v ponovljenem postopku ni uspelo postaviti sklepčnega tožbenega zahtevka) skrbno odpravilo prav vse pomanjkljivosti, s katerimi je bil obremenjen dokazni postopek ob izdaji prejšnje sodbe, dokazna ocena v izpodbijani sodbi pa je plod takšnega, popolno izvedenega dokaznega postopka. Poleg tega dokazna ocena vzorno sledi metodološkim napotkom 8. člena ZPP, je logična, preverljiva in življenjsko prepričljiva.

13. Očitek o zmotni razporeditvi dokaznega bremena in prestrogem dokaznem bremenu je neutemeljen; sklicevanje na odločbo VSK I Cpg 309/2006 pa ni na mestu, saj gre za v bistvenem drugačno situacijo.4 V obravnavani zadevi izvedenec res ni mogel niti potrditi niti izključiti, ali je podpis (ki pa ni zgolj parafa, kot podpis v zadevi VSL I Cpg 309/2006) oporoke zapustnikov, a po drugi strani je z visoko stopnjo gotovosti (drugo na sedemstopenjski lestvici) potrdil, da je besedilo oporoke zapisala ista oseba kot nesporne primerjalne rokopise5, torej zapustnik. Ob tem ter po tem, ko tožnici nista dokazali, da bi bil podpis očitno ponarejen (sledi ponarejanja namreč izvedenec ni odkril)6, med podpisom oporoke in primerjalnimi podpisi pa tudi ni najti posebnih razlik, ki jih ne bi bilo mogoče pojasniti z naravno variabilnostjo rokopisa, je zaključek sodišča prve stopnje da je sporna oporoka lastnoročna oporoka zapustnika, pravilen tudi po prepričanju pritožbenega sodišča. 14. Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da zapustnikovo (fizično) stanje ni bilo takšno, da bi mu onemogočalo zapis besedila oporoke. Dokazna ocena izpovedi prve tožnice, toženke, prič F. F., duhovnika A. A. ter izvedenskega mnenja o vprašanju tresavice rok pisca oporoke je logična in prepričljiva. Če bi bila tresavica zapustnikovih rok zelo očitna, bi se je duhovnik, ki je dva dni pred smrtjo opravil spoved7, zelo verjetno spominjal. Ugotovitev izvedenca, da je rokopis oporoke zapustnikov (prim. prejšnji odstavek obrazložitve), in njegovo pojasnilo, da bi se močna tresavica v besedilu oporoke opazila, pa narekujeta sklep, da v času, ko je zapustnik napisal besedilo oporoke, močne tresavice rok ni imel. 15. Ostale okoliščine (mesto podpisa, okornejši podpis od zapisa besedila oporoke) ob zgoraj pojasnjenem niso takšne, da bi lahko spremenile dokazno oceno o pristnosti lastnoročne oporoke. Kje so vzroki za okornejši podpis zapustnika niti ni pravno pomembno, to da je sodišče skušalo najti odgovor na to vprašanje, pa ne predstavlja nobenega od zakonskih pritožbenih razlogov.

16. Obnašanje toženke po smrti izvenzakonskega partnerja je bilo lahko takšno ali drugačno, morda je bila tudi histerična8, kot to poimenujeta tožnici, a tega, da je oporoka ponarejena (četudi bi toženko takoj po smrti skrbelo, da zapustnik ni napisal oporoke), ob vsem zgoraj pojasnjenem, ne dokazuje.

17. Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, ker za odločitev niso bistvenega pomena.

18. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije stroške pritožbenega postopka. Enako velja za toženca, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče uvrstiti med potrebne v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP.

1 Zaključkov sodišča prve stopnje, da je bil zapustnik ob testamentiranju oporočno sposoben in da pri zapisu oporoke ni bil pod vplivom sile, grožnje ali zvijače, pa ne izpodbijata, zato se pritožbeno sodišče z zahtevkoma na teh podlagah ne ukvarja več. 2 Prim. VS RS sklep II Ips 275/2014. Enako stališče je VSL zavzelo v kasnejših odločbah I Cp 2054/2017 in II Cp 1153/2918. 3 Ker je tako ravnalo sodišče prve stopnje, bo tudi pritožbeno sodišče, kljub nesklepčnosti tožbenega zahtevka na kratko odgovorilo na pritožbene očitke. 4 V zadevi, na katero se sklicujeta pritožnici, izvedenec grafolog ni mogel potrditi niti zanikati, da bi tožena stranka podpisala sporne pogodbe. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri tem upoštevalo, da ni šlo za prave podpise, ampak za parafe. V takih primerih, ko torej ne gre za podpis, ki bi bil vsaj navzven videti pristen, pa dokazno breme, glede pristnosti takega podpisa ne nosi domnevni podpisnik, ampak tisti, ki zatrjuje pristnost podpisa, v konkretnem primeru torej tožeča stranka. Tožeča stranka bi morala torej dokazovati, da gre za podpis tožene stranke. 5 Kar je drugače kot ob izdaji prejšnje sodbe, saj je tožena stranka priskrbela dodatno primerjalno gradivo, ki je izvedencu omogočilo primerjavo besedila oporoke, česar ob pravi izdelavi mnenja ni mogel, ker je imel na volj primerjalne rokopise, pisane pretežno z velikimi tiskanimi črkami. 6 Prim. 19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 In ne bolniškega maziljenja, kot brez podlage v izvedenem dokaznem postopku še zmeraj vztrajata pritožnici. 8 Na smrt bližnjega se odzovemo različno, malokdo pa zelo racionalno in obvladano.