Jedro

Ker je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe odgovorila na prav vse trditve tožene stranke, s katerimi je ugovarjala tožbenemu zahtevku, tožena stranka pa na te njene trditve ni odgovorila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se v skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznana dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka in pravilno zaključilo, da pravno odločilno dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno. Pogoji za izdajo odločbe brez razpisa naroka so bili tako izpolnjeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 342,71 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 23819/2017 z dne 22. 3. 2017 v celoti vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka, v tretjem odstavku izreka pa ga je vzdržalo v veljavi v delu, v katerem so bili tožeči stranki priznani izvršilni stroški v višini 44,00 EUR (I. točka izreka). V preostalem delu (glede preostalih izvršilnih stroškov v višini 8,35 EUR) je navedeni sklep o izvršbi v tretjem odstavku izreka razveljavilo in v tem delu zahtevek za povračilo izvršilnih stroškov zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 271,00 EUR z obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter zgoraj navedeni sklep o izvršbi v celoti razveljavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo zneska 6.347,43 EUR z obrestmi, ki predstavlja znesek neplačanih računov za blago, ki ga je tožeča stranka dobavila toženi stranki na podlagi Prodajne pogodbe št. 2016/22710 z dne 21. 2. 2017, ter obresti do dneva delne unovčitve menice, ki jo je tožeča stranka prejela v zavarovanje svojih terjatev. Ugotovilo je, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi te menice (ki je bila izdana kot bianco menica), da je menico izpolnila v skladu z menično izjavo in s pooblastilom za izpolnitev menice z dne 14. 7. 2010 ter jo poslala na unovčenje za znesek 6.813,75 EUR ter da je bila delno unovčena v višini 466,32 EUR, kar je tožeča stranka upoštevala pri postavitvi tožbenega zahtevka.

6. Takšne zaključke je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi neprerekanih trditev tožeče stranke, saj tožena stranka na navedbe tožeče stranke iz dopolnitve tožbe ni odgovorila. Zato je sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP štelo, da se dejstva, ki jih je tožeča stranka navajala v dopolnitvi tožbe, štejejo za priznana. Ugotovilo je, da dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno in izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka (488. člen ZPP).

7. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je izdalo sodbo na podlagi 488. člena ZPP brez razpisa ter izvedbe naroka za glavno obravnavo, čeprav je bilo dejansko stanje med pravdnima strankama sporno. Trdi, da narok za glavno obravnavo ni namenjen zgolj izvajanju dokazov, ampak tudi uresničevanju načela neposrednosti, ki vključuje pravice strank, da v skladu z 286. členom ZPP podajajo in dopolnjujejo svoje trditve in zanje predlagajo dokaze. Meni, da bi institut iz 488. člena ZPP sodišče prve stopnje lahko uporabilo le, če bi med strankama bilo sporno le pravno vprašanje, nobenega spora pa ne sme biti v trditvah glede dejstev, na katere se opira tožba. Takšno stališče pritožnika je zmotno iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

8. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi nasprotovala terjatvi tožeče stranke z navedbo, da ta ni izkazana v njenih poslovnih knjigah. Vendar pa je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe pojasnila, kaj je podlaga tožbenega zahtevka, na podlagi katere pogodbe je obstajalo poslovno razmerje med pravdnima strankama, kaj predstavlja vtoževana terjatev ter navedla, da je predlog za izvršbo vložila na podlagi bianco menice, ki jo je prejela v zavarovanje svojih terjatev in jo zaradi neplačanih računov za dobavljeno blago po zgoraj navedeni pogodbi izpolnila v skladu z menično izjavo in pooblastilom za izpolnitev menice z dne 14. 7. 2010. Sodišče prve stopnje je glede na to, da tožena stranka na trditve tožeče stranke ni odgovorila, pravilno štelo, da se vsa dejstva, navedena v dopolnitvi tožbe, štejejo za priznana. Tako se štejejo za priznana tudi zatrjevana dejstva, da je med pravdnima strankama obstajalo poslovno razmerje, katerega temelj je veljavna Prodajna pogodba št. 2016/22710 z dne 21. 2. 2017, da je tožeča stranka toženi stranki redno dobavljala blago in zanj izstavljala račune, vendar pa jih tožena stranka ni plačala, dobavljenega blaga ni reklamirala ter ni zavrnila nobenega prejetega računa, ter vsa zatrjevana dejstva, ki se nanašajo na menico. S trditvami glede menice in pooblastila za njeno izpolnitev je tožeča stranka odgovorila tudi na trditve tožene stranke v zvezi z ugovorom zastaranja, ki ga je tožena stranka podala glede na podatek v predlogu za izvršbo, da naj bi bila verodostojna listina (menica) izdana že dne 14. 7. 2010. 9. Ker je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe odgovorila na prav vse trditve tožene stranke, s katerimi je ugovarjala tožbenemu zahtevku, tožena stranka pa na te njene trditve ni odgovorila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se v skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznana dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka in pravilno zaključilo, da pravno odločilno dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno. Pogoji za izdajo odločbe brez razpisa naroka so bili tako izpolnjeni1. 10. Neutemeljen je očitek pritožnika, da že iz same obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da pogoji za uporabo 488. člena ZPP niso podani, ker naj bi sodišče prve stopnje v njej ugotavljalo dejansko stanje v zvezi z utemeljenostjo ugovora zastaranja. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi neprerekanih trditev tožeče stranke, da gre pri verodostojni listini za bianco menico, ki je bila izdana v zavarovanje terjatev tožeče stranke dne 14. 7. 2010 in izpolnjena kasneje, z navedbo datuma zapadlosti 15. 3. 2017, in neprerekanih trditev tožeče stranke, da je menico izpolnila v skladu s pooblastilom za izpolnitev menice z dne 14. 7. 2010, pravilno materialnopravno zaključilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen.

11. Očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo razpisati ter izvesti narok za glavno obravnavo je ob povedanem neutemeljen, stališče pritožnika, da bi institut iz 488. člena ZPP sodišče prve stopnje lahko uporabilo le, če bi bilo med strankama sporno le pravno vprašanje, pa je zmotno.

12. Očitani bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako nista podani.

13. Pritožnik nadalje očita sodišču prve stopnje, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ni ugotovljeno, kateri računi naj ne bi bili poravnani, kakšna je višina teh računov, kdaj so zapadli v plačilo ter katero konkretno blago naj bi bilo predmet prodajne pogodbe in po kakšnih cenah. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki redno dobavljala blago na podlagi Prodajne pogodbe št. 2016/22710 z dne 21. 2. 2017, da je zanj izstavljala račune, ki jih tožena stranka ni plačala, dobavljenega blaga ni reklamirala in tudi ni zavrnila nobenega prejetega računa. Tožeča stranka je račune in obračuna obresti priložila k dopolnitvi tožbe, tožena stranka pa je te tudi prejela. Glede na navedeno je jasno, da se tožbeni zahtevek nanaša na račune, izdane za dobave po zgoraj navedeni pogodbi. Višina računov, njihova zapadlost v plačilo, blago, za katerega so bili izdani in cena blaga so razvidni iz računov, ki pa jih tožena stranka ni konkretizirano prerekala. Izpodbijano sodbo je tako mogoče preizkusiti. Zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je menica, na podlagi katere je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo, lastna menica, katere izdajatelj je bila tožena stranka, tožeča stranka oziroma njen pravni prednik pa remitent oziroma prvi imetnik menice. Zato tožena stranka zoper tožečo stranko lahko uveljavlja tudi ugovore iz temeljnega posla. Šele z indosiranjem lastne menice bi ta postala abstrakten vrednostni papir, kar bi omejevalo ugovore izdajatelja proti nadaljnjemu imetniku menice. Sodišče prve stopnje je tako postopalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek presojalo po dveh podlagah: menici in prodajni pogodbi. Očitek pritožnika, da sodba sodišča prve stopnje v delu, kjer je navedlo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na prodajni pogodbi po Obligacijskem zakoniku in na Zakonu o menici, ne zadosti standardu zadostne in ustrezne obrazložitve, pa je neutemeljen.

15. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti znašajo 342,71 EUR in predstavljajo nagrado pooblaščenki tožeče stranke za sestavo odgovora na pritožbo v višini 229,50 EUR (500 odvetniških točk), za posvet s stranko ter pregled listin in dokumentacije v višini 45,90 EUR (2 x 50 odvetniških točk), izdatke za stranko (11. člen Odvetniške tarife) v višini 5,51 EUR in 22 % DDV v višini 61,80 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Odvetniške tarife.

1 Prim. VS RS Sodba III Ips 58/2016 z dne 19. 9. 2017.