Jedro

Sodišče naj bi kršilo določbo 327. člena ZKP, ker da je pričo, ki je bila zaslišana medtem, ko je bil obsojenec začasno odstranjen iz sodne dvorane, takoj po zališanju odpustilo, ne da bi obsojencu omogočilo, da bi ji postavil vprašanja. Navedena kršitev ni podana, saj niti zagovornik niti obsojenec, ki je bil po 320. členu ZKP med drugim opozorjen, da sme pričam postavljati vprašanja, nista zahtevala, da sodišče pričo pozove v sodno dvorano, da bi ji postavila vprašanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 22.06.1998 pod točko I obsojenega A.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen tri leta zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu od 08.10.1997 dalje. Na podlagi 40. člena KZ je obsojencu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo desetih let. Pod točko II je na podlagi 3. točke 357. člena ZKP zoper obsojenca zavrnilo obtožbo za kaznivi dejanji poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ in ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega A.K. dne 18.02.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Pravnomočno odločbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločb o kazni (zapora) in stranski kazni. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da vložnik v zahtevi ponavlja pritožbene razloge in oporeka sodišču njegove zaključke v zvezi z dejanskim stanjem obravnavanega kaznivega dejanja. Na tej podlagi tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca v zahtevi zatrjevana kršitev 327. člena ZKP ni podana. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega K. v zahtevi podaja lastno dokazno presojo pričevanja oškodovanke V.Z., ki pa se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Tako vložnik navaja, da je oškodovanka sama povedala, da je obsojenec avtomobil prestavil kakih 10 metrov za gostišče v temo, da je bilo vozilo odklenjeno, da ga je nazaj grede vozila, da sta se z obsojencem ustavila na bencinski postaji v Š. ter da je obsojenec z njo šel tudi v stanovanje, kjer je bila tudi oškodovankina sostanovalka, tam pa da mu je uredila čop las.

Izpostavlja, da ne drži, da je obsojenec kakorkoli grozil oškodovanki in na ta način zlomil njen odpor. Izpostavlja, da so se oškodovankine navedbe, da po dejanju ni bila v bolniškem staležu, izkazale kot neresnične ter da je na ta način hotela prikriti probleme, ki jih je imela s S.P. in ne z obsojencem. Poudarja tudi, da ga je oškodovanka ovadila ne zato, ker je storil kaznivo dejanje, marveč pod vplivom S.H. in njegove takratne zunajzakonske partnerice. Vložnik tudi navaja, da je oškodovanka kazensko ovadbo vložila 14 dni po dogodku, ko njenih trditev z materialnimi dokazi ni bilo mogoče preveriti. Priče, ki jim je po ugotovitvah sodišča prve stopnje oškodovanka povedala o dejanju, po oceni vložnika zahteve niso prepričljive.

Besede, ki jih je oškodovanka uporabila, ko je izpovedovala o obsojenčevih grožnjah na nacionalni podlagi, pa so ravno takšne, kot jih je bilo v tistem času mogoče zaslediti v tisku. Zagovornik tudi navaja, da se oškodovankina izpovedba v preiskavi razlikuje od tiste na glavni obravnavi. Izpovedbe oškodovanke, vsebina zdravniškega spričevala in izpovedbe prič so si po mnenju obsojenčevega zagovornika v nasprotju. Z vsemi temi navedbami obsojenčev zagovornik v zahtevi poskuša prikazati, da je oškodovanka z obsojencem prostovoljno spolno občevala in da so njena nasprotna zatrjevanja v postopku neresnična, na ta način pa izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Z zavzemanjem za odreditev izvedenstva, ki naj se zaupa izvedencu psihološke stroke, ki bi ugotovil, "kako je z oškodovanko in ali je vsaj v osnovnih črtah njene izpovedbe mogoče zazreti resnico ali neresnico", pa uveljavlja tudi razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Obsojenčev zagovornik zatrjuje, da sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi dobesedno navaja, da je obsojenec oškodovanko prijel za ovratnik bluze, jo stresel, kot da ji hoče bluzo strgati in da ga je zato odrinila, ta podatek pa da je protispisen. Taka trditev vsebuje očitek, da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o oškodovankini izpovedbi v postopku in tem zapisnikom. Glede na to, da se zatrjevano nasprotje nanaša na odločilno dejstvo, naj bi torej šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

V zahtevi zatrjevana protispisnost ni podana, saj je iz zapisnika o zaslišanju oškodovanke na glavni obravnavi (4. odstavek na listovni številki 176) razvidno, da je V.Z. na vprašanje predsednika senata, ali se je potem, ko je obsojencu povedala, da z njim ne želi imeti spolnih odnosov, kaj branila, povedala, da ga je odrinila, ko jo je prijel za ovratnik bluze in jo hotel strgati. Med vsebino zapisnika o izpovedbi oškodovanke in povzetkom tega pričevanja v sodbi sodišča prve stopnje je odstopanje le v tem, da oškodovanka ni izjavila, da jo je obsojenec potem, ko jo je prijel za bluzo, stresel, kar pa nikakor nima takega pomena, da bi bilo mogoče govoriti o nasprotju, ki zadeva odločilno dejstvo in pomeni zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Prav tako niso utemeljene navedbe v zahtevi, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 327. člena ZKP, ker da je pričo V.Č., ki jo je zaslišalo, potem ko je začasno odstranilo obsojenca iz sodne dvorane, takoj po zaslišanju odpustilo, ne da bi obsojencu omogočilo, da bi ji postavil vprašanja ali bil z njo soočen.

Po 327. členu ZKP sme senat izjemoma skleniti, da se obtoženca začasno odstrani iz sodne dvorane, če priča v njegovi navzočnosti noče izpovedovati ali če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne bo govorila resnice. Po vrnitvi obtoženca na zasedanje se mu prebere izpovedba soobtoženca oziroma priče. Obtoženec ima pravico postavljati priči vprašanja, predsednik senata pa ga vpraša, ali ima kaj pripomniti k njeni izpovedbi. Po potrebi se lahko opravi soočenje.

Iz zapisnika o poteku glavne obravnave je razvidno, da je bil obsojenec pred zaslišanjem priče V.Č. na podlagi 327. člena ZKP odstranjen iz razpravne dvorane. Sodišče je obsojenca seznanilo z vsebino pričevanja priče, ta pa je dejal, da vse, kar je priča izpovedala, ni res (listovna številka 188). Ne obsojenec, ki je bil v skladu s 320. členom ZKP opozorjen, da sme postavljati vprašanja pričam in podajati pripombe in pojasnila glede njihovih izpovedb, ne njegov zagovornik, nista zahtevala, da sodišče pričo pozove v sodno dvorano, da bi ji postavila vprašanja. Prav tako nista predlagala, da se opravi soočenje, sodišče pa očitno tudi ni ocenilo, da je to potrebno. Sicer pa vložnik zahteve niti ne pove, katera dejstva naj bi se na ta način sploh razjasnila. Zato tudi s temi navedbami, ki pomenijo uveljavljanje kršitve pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, vložnik zahteve tudi ne more biti uspešen.

Prav tako je zahteva neutemeljena, ko zatrjuje, da je bil obsojenec v Avstriji priprt dva dni prej, kot to navaja izrek sodbe, kar je razumeti kot očitek, da je podana kršitev kazenskega zakona, ker da so bile prekršene določbe o vštevanju pripora (6. točka 372. člena ZKP).

Iz dopisa Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije, ki se sklicuje na obvestilo Interpola z dne 10.10.1997, je razvidno, da je bil obsojenec prijet na podlagi mednarodne tiralice v kraju L. dne 08.10.1997. Nasprotna zatrjevanja vložnika zahteve, ki te svoje navedbe pobliže niti ne opredeli, zato niso utemeljena.

Zagovornik obsojenega A.K. navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija tudi glede zaradi odločbe o kazni (zapora), vendar te svoje navedbe v obrazložitvi zahteve sploh ne utemelji. Poudarja tudi, da je sodišče obsojencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za najdaljšo dobo, vendar da ni mogoče razbrati, zakaj je to storilo, saj da imajo obsojenčevi otroci in žena slovensko državljanstvo in bodo v bodoče verjetno živeli v Sloveniji. Na ta način zagovornik uveljavlja razlog, ki ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, kajti zaradi odločbe o kazni pravnomočne sodbe zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega A.K. v svoji zahtevi, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče obsojenca glede na njegove slabe gmotne razmere na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.