Jedro

Četudi bi posojilojemalec s pogodbo res reševal »eksistencialno vprašanje«, bi moral dokazati (še prej pa navajati), da se je tega zavedala tudi tožnica (subjektivni element oderuške pogodbe). Iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi tožnica vedela karkoli drugega kot to, da je bil kredit namenjen »prenovi stan. enote«. Pa tudi golo dejstvo, da so sredstva namenjena prenovi ali celo pridobitvi stanovanja, še ne implicira »stiske« kot elementa oderuštva.

Dokazovanje z izvedencem predstavlja enovito celoto in za zaslišanje izvedenca sodišče ne potrebuje pobude strank, zato mora celoten predujem, tudi za zaslišanje izvedenca, naložiti tisti stranki, ki je dokazno sredstvo predlagala, ne glede na to, ali ta celo nasprotuje zaslišanju izvedenca.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prvostopenjskega sodišča. II. sklenilo:

I. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 3. točki izreka spremeni tako, da se predujem za delo izvedenke naloži v plačilo obema pravdnima strankama, vsaki 200,87 EUR. V preostalem se pritožba zoper sklep zavrne in sklep prvostopenjskega sodišča potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 34,43 EUR stroškov pritožbenega postopka zoper sklep v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 99/05518 z dne 3. 2. 1999 tako, da so toženci dolžni tožnici v roku 15 dni plačati znesek 954.202,90 SIT (sedaj 3.981,82 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 1998 dalje, vendar največ do višine glavnice, ki znaša 860,481,59 SIT (sedaj 3.590,73 EUR), ter stroške izvršilnega predloga odmerjene na 12.150,00 SIT (sedaj 50,70 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. 1). Zavrnilo je zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 90.051,91 SIT (sedaj 375,78 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 1996 dalje (tč. 2) ter tožencem naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 1.809,62 EUR.

(2) Z izpodbijanim sklepom pa je prvo sodišče naložilo plačilo predujma za zaslišanje izvedenca toženi stranki v višini 401,74 EUR.

(3) Proti sodbi so se pravočasno pritožili toženci, uveljavljajo vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek tožnice, oziroma podrejeno da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Navajajo, da je zmotna ugotovitev, da je tožnica 27. 12. 1990 16.000 DIN plačala na podlagi posojilne pogodbe, saj ni podlage za zaključek, da gre za realizacijo drugačnega dogovora strank in je ugotovitev v nasprotju s pogodbo. Ker hkrati sodišče znesek obravnava enako kot posojila po sporni posojilni pogodbi, je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ker dolg ne izhaja iz posojilne pogodbe, bi sodišče moralo tudi ugotoviti, da je zahtevek v tem delu zastaral in ga je potrebno zavrniti. Zaradi tega je tožena stranka predlagala tudi postavitev novega izvedenca, saj se postavljena izvedenka ni mogla opredeliti do višine dolga, če se ne upošteva zneska 16.000 DIN. Sodba tudi ne upošteva, da je tožnica 30. 9. 1998 odstopila od pogodbe, takšno ravnanje pa ima za posledico izračun dolga tožene stranke z upoštevanjem teka in ustavitve teka zakonitih zamudnih obresti, saj se je kot posledica odstopa vzpostavila pravica tožnice zahtevati zgolj tisto, kar ji je še dolgovano na podlagi posojilne pogodbe, torej zapadle neplačane anuitete na dan odstopa, zamudne obresti na zapadle neplačane anuitete do dne odstopa ter nezapadli neplačani dolg na dan odstopa od pogodbe. Sodba ne ugotavlja, koliko so znašale navedene terjatve, zato je neobrazložena. Sodba kot dolgovano glavnico jemlje znesek dolga, ki je izračunan na dan 30. 11. 1998, kar pa je nepravilno, saj so v ta znesek že zajete zakonite zamudne obresti za čas od odstopa do 30. 11. 1998. Sodba je v tem delu materialnopravno napačna, saj je znesek zakonitih zamudnih obresti, ki so se natekle od odstopa do 30. 11. 1998, upoštevan kot glavnica, ki je nato obrestovana ponovno od 1. 12. 1998 dalje. Pritožniki grajajo tudi zaključek sodišča, da ni podana uveljavljana ničnost pogodbe. Ker toženka po pogodbi svoje obveznosti nikdar ne bi mogla izpolniti, je nemogoča in nedopustna, s tem pa je nemogoč in nedopusten tudi njen predmet, kar ima v skladu z ZOR oziroma OZ za posledico ničnost. Kršeno je tudi načelo vestnosti in poštenja, saj tožnica tožencev o stanju posojila ni informirala, zaradi česar niso imeli okvirne predstave, koliko jih bo posojilo stalo. To dokazuje tudi sklicevanje tožnice na spremenjene razmere, ko se sklicuje, da naj jih ob sklepanju pogodbe ne bi poznala ali mogla pričakovati, česar ni izkazala, kakor tudi ne da bi o tem obveščala tožence. Kršeno je tudi načelo enakovrednosti dajatev, saj je bila obveznost tožencev nesorazmerna vrednosti obveznosti tožnice. Kršitve teh načel sodba ne presoja, čeprav bi se do njih morala opredeliti. Prezrta je tudi ugotovitev izvedenke, da je imelo neredno mesečno obračunavanje ter zgodovinski podatki o rasti drobnoprodajnih cen za posledico, da z obračunanimi anuitetami toženci v trenutku odplačevanja ne bi mogli poplačati posojila v pogodbenem roku oz. se je odplačilo prestavljalo v prihodnost. Iz pogodbe ni razvidna določba, da odplačevanje traja večno, po svojih določilih pa je pogodba to omogočala, to pa je v nasprotju s temeljnimi načeli ZOR in bi sodišče moralo ugotoviti ničnost. Sodba se opredeli zgolj do uveljavljane ničnosti iz razloga po 141. čl. ZOR in napačno zaključuje, da toženka ni podala ustreznih trditev. To ne drži, saj je toženka izpostavila, da je posojilojemalec posojilo vzel za rešitev eksistencialnega vprašanja, da bi sebi in svoji družini zagotovil pogoje za bivanje, kar nedvomno pomeni, da si je denar izposodil, ker je bil v stiski. Sodišče v dokaz teh navedb ni izvedlo predlaganega zaslišanja tožencev. V pritožbi zoper stroškovni del navajajo, da iz obrazložitve ni razvidna specifikacija priglašenih in priznanih stroškov in sodne izvedenke, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno postopkovno kršitev.

(4) Tudi zoper sklep se toženci pritožujejo, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da ga razveljavi. Navajajo, da niti izpodbijani sklep niti sklep istega sodišča z dne 16. 12. 2009 ne vsebujeta ugotovitve, da bi izvedbo dokaza z neposrednim zaslišanjem izvedenke predlagala tožena stranka, ki bi v skladu z 1. odst. 153. čl. ZPP kot predlagateljica nosila stroške za izvedbo takšnega dokaza. Ker dejansko stanje v tem delu ni ugotovljeno, izpodbijani sklep nima podlage in se ga ne da preizkusiti, njegov izrek pa nasprotuje obrazložitvi, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Tožena stranka dokaza z neposrednim zaslišanjem ni predlagala, ampak mu je izrecno nasprotovala s pripravljalno vlogo št. 3 z dne 28. 10. 2009 in s svojim ravnanjem, ko ni založila stroškov predujma za izvedbo tega dokaza. Tožena stranka je v skladu s 153. čl. ZPP in sklepom sodišča z dne 16. 12. 2009 pričakovala, da sodišče zaslišanja izvedenke ne bo izvajalo, saj zanj ni bilo predloga pravdnih strank niti plačila stroškov. Ker pa je sodišče dokaz izvedlo, je očitno ravnalo po 4. odst. 153. čl. ZPP in ga izvedlo po uradni dolžnosti. Z dejstvom, da se bo to zaslišanje izvedlo, je bila tožena stranka seznanjena šele ob pristopu na glavo obravnavo 26. 3. 2010, na katero je sodišče brez vednosti strank povabilo tudi izvedenko.

(4) Tožnica na nobeno od pritožb ni odgovorila.

(5) Pritožba proti sodbi ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba proti sklepu.

O pritožbi proti sodbi

(6) Prvo sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, materialno pravo je pravilno uporabilo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih procesnih kršitev.

(7) Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo utemeljilo pravno naravo zadnjega črpanja kredita v višini 16.000 DIN (str. 13 sodbe), ki ga je opredelilo kot spremembo pogodbenega določila o roku črpanja. Ker pa pobuda za takšno spremembo izhaja iz ravnanja posojilojemalca (dopis z dne 27. 12. 1990 na l. št. A14), ki se izrecno sklicuje na številko sklenjene posojilne pogodbe, toženci prihajajo v nedopustno nasprotovanje lastnim ravnanjem oziroma ravnanjem njihovega pravnega prednika. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno tudi ta del črpanja podredilo sklenjeni in s soglasjem strank spremenjeni posojilni pogodbi ter bi očitano kršitev iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zagrešilo ravno v primeru, ko tega zneska ne bi podredilo pravilom sporne posojilne pogodbe. Ob takšni ugotovitvi so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o zastaranju in pomanjkljivostih izvedenskega mnenja.

(8) Pritožba pravilno navaja obveznosti posojilojemalca v primeru odstopa posojilodajalca od pogodbe, vendar spregleda, da izpodbijana sodba na str. 16 (tč. 17) s povzemanjem ugotovitev izvedenca izčrpno navaja vse posamezne obveznosti posojilojemalca po odstopu od konkretne pogodbe in je tako obrazložena. Pritožbeni očitek nedopustnega obrestnega obrestovanja (279. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, UL SFRJ 29/1978 s spremembami, ZOR) je utemeljen zgolj na videz, saj je prvostopenjsko sodišče res neutemeljeno navede, da tečejo obresti od zneska, v katerem so obresti že vključene, od 30. 6. 1998, ko predlog za izvršbo še ni bil vložen, vendar to ni vplivalo na odločitev. Prvostopenjsko sodišče je namreč omejilo obrestovanje do višine glavnice, zgolj navedba datuma pričetka obrestovanja pa na takšno obveznost tožencev ne vpliva, saj so natekle obresti ne glede na pričetek obrestovanja že dosegle postavljeno omejitev.

(9) Ne drži pritožbena navedba, da posojilojemalec po pogodbi svoje obveznosti nikoli ne bi mogel izpolniti. Pogodbena določila izpolnitve pogodbe v roku 15 let ne onemogočajo, kvečjemu jo je otežilo (ne pa onemogočilo) ravnanje tožnice pri obračunavanju anuitet v nasprotju s pogodbenimi določili (ob čemer je posojilo interno še vedno obrestovala po dogovorjeni 14 % realni obrestni meri). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da takšno ravnanje predstavlja kvečjemu kršitev pogodbenih obveznosti s strani tožnice, ne pa tudi ničnostnega razloga. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja še, da bi takšno zaostajanje obračunanih anuitet tožnica lahko v skladu s pogodbo sanirala v kasnejših obdobjih, ko bi vrednost neodplačanega kredita delila s številom preostalih anuitet. Neutemeljeni so tudi očitki o kršitvi načela enakovrednosti dajatev, saj toženci spregledujejo, da so sklenili pogodbo o obrestovanem posojilu, vsled česar je primerjava vrednosti prejetega z vrednostjo odplačil brez upoštevanja obresti brezpredmetna. Tudi na te očitke je prvostopenjsko sodišče izčrpno odgovorilo (str. 16-17). Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da toženci niso podali vseh relevantnih navedb za utemeljitev ničnosti pogodbe zaradi njene oderuškosti po 141. čl. ZOR, niti jih ne navajajo v pritožbi. Toženci namreč prezrejo, da četudi bi posojilojemalec s pogodbo res reševal »eksistencialno vprašanje«, bi moral dokazati (še prej pa navajati), da se je tega zavedala tudi tožnica (subjektivni element oderuške pogodbe). Iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi tožnica vedela karkoli drugega kot to, da je bil kredit namenjen »prenovi stan. enote« (2. čl. Posojilne pogodbe na l. št. A10). Pa tudi golo dejstvo, da so sredstva namenjena prenovi ali celo pridobitvi stanovanja, še ne implicira »stiske« kot elementa oderuštva.

(10) Neutemeljena je pritožba tudi zoper stroškovni del sodbe. Ta se (str. 20) sklicuje na specificiran stroškovnik tožnice in jo je zato tudi v tem delu možno preizkusiti. To je pritožbeno sodišče tudi storilo in ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo potrebne stroške tožnice in obveznost povrnitve naložilo tožencem.

(11) Izkaže se, da so pritožbeni očitki proti sodbi neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo, izpodbijano sodbo prve stopnje pa potrdilo (353. čl. ZPP).

O pritožbi zoper sklep

(12) Prvostopenjsko sodišče je izvedenca postavilo na predlog obeh pravdnih strank (str. 4 zapisnika z dne 15. 5. 2007; sklep na l. št. 86) ter obenem pravilno naložilo založitev (prvega) predujma obema pravdnima strankama v enakem deležu (2. odst. 153. čl. Zakona o pravdnem postopku – UL RS 26/99 s spremembami; ZPP). Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče dodatno zaslišanje izvedenca opravilo po »uradni dolžnosti« v smislu 4. odst. 153. čl. ZPP, saj je bilo dokazno sredstvo izvedeno po predlogu pravdnih strank in ne zaradi suma nedovoljenih razpolaganj v smislu 3. odst. 3. čl. in 2. odst. 7. čl. ZPP (uporaba 4. odst. 153. čl. ZPP je vezana ravno na nedovoljena razpolaganja v smislu navedenih členov). Dokazovanje z izvedencem namreč predstavlja enovito celoto in za zaslišanje izvedenca sodišče ne potrebuje pobude strank. Če ugotovi, da je izvid nejasen ali nepopoln (pri čemer so sodišče na takšne pomanjkljivosti opozorili tudi toženci v pripravljalni vlogi), mora te pomanjkljivosti odpraviti po uradni dolžnosti in morebitnemu nasprotovanju tožencev navkljub. Ker pa gre še vedno za izvedbo istega dokaza, ki ga je sodišče pričelo izvajati na predlog obeh strank, bi moralo prvostopenjsko sodišče tudi založitev dodatnega predujma v skladu z 2. odst. 153. čl. ZPP naložiti obema strankama po enakih delih (t. j. do polovice) in ne le tožencem.

(13) V skladu z navedenim se izkaže, da je pritožba delno utemeljena, zato je bilo treba izpodbijani sklep spremeniti tako, da se plačilo predujma namesto tožencem v celoti naloži obema pravdnima strankama, vsaki do ½ zneska predujma. V preostalem delu je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo procesno pravo in je pritožbo treba zavrniti ter izpodbijani sklep potrditi (2. in 3. odst. 365. čl. ZPP).

(14) Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi z izpodbijanim sklepom temelji na 2. odst. 165. čl. ZPP. Ker je pritožnik s pritožbo uspel v ½, je upravičen do povračila polovice pritožbenih stroškov za to pritožbo, kar znaša 34,43 EUR (½ uspeha × 150 tč. po tar. št. 21/2 pri vrednosti točke 0,459 EUR + 20 % DDV).