Jedro

Dedič ni bil poučen, da mora do konca zapuščinskega postopka pred sodiščem prve stopnje navesti vsa relevantna dejstva, saj sicer tega kasneje v pritožbi ne bo več mogel. Za prava neuke stranke pa takšna obveznost nedvomno izhaja iz 12. člena ZPP, ki se glede na določilo 163. člena ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku. Prekluzija ga zato ne more zadeti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zapuščina obsega 1/3 parcelne številke 813/1 k. o. X in odločilo, da jo na podlagi zakonitega dedovanja in z upoštevanjem dednih izjav, dedujejo zapustničini nečaki A. V. do 2/6, M. V. do 1/6, J. K. do ¼ in H. M. P. do ¼.

2. Pritožbo vlaga A. V. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve. Meni, da sodišče H. M. P., ne da bi preverilo pristnost podpisa, ne bi smelo dopustiti, da je podala novo dedno izjavo. Dedna izjava je namreč nepreklicna. Sodišče tudi ni upoštevalo navedb pritožnika, da je sporna nepremičnina pomotoma izpadla iz izročilne pogodbe, saj je bila predmet pogodbe celotna kmetija. Pogodba je bila tudi v tem delu realizirana: prevzeta v posest in s strani pritožnika obdelovana vse od sklenitve pogodbe dalje. Ta nepremičnina zato ne sodi v zapuščino, saj je last dediča A. V. Ker je v zapuščinskem postopku prišlo do spora o obsegu zapuščine, bi moralo sodišče postopek prekiniti in dediče napotiti na pravdo. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev postopka ter napačno uporabilo materialno pravo.

3. Ostali dediči na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Glede na to, da nihče od dedičev ni oporekal trditvi dedinje H. M. P., da podpis na dedni izjavi, ki jo je sodišče prejelo v spis 27. 12. 2010, ni njen, sodišče ni imelo razloga, da bi preverjalo njeno resničnost. Tega ni storil niti pritožnik, ko ga je sodišče na zapuščinski obravnavi dne 11. 7. 2011 s tem seznanilo, niti tega ne trdi v pritožbi. Potrebe, da bi se preverila pristnost podpisa tako ni.

6. Ne glede na navedeno, pa pritožbeno sodišče pritožnika opozarja tudi na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. 12. 1987 (objavljeno v Poročilu o sodni praksi št. 2/87, stran 22), ki je še vedno aktualno. Po tem mnenju je izjava dediča v zapuščinskem postopku, da odstopa svoj dedni delež sodediču, dedna izjava v smislu 138. člena ZD le v tistem delu, v katerem pomeni izjavo o sprejemu dediščine. V tem delu veljajo za razveljavitev te izjave pravila 2. odstavka 138. člena ZD. V preostalem delu pa gre pri odstopu dednega deleža sodediču za dvostranski pravni posel (s tako ali drugačno pravno podlago) (1), za katerega razveljavitev ali preklic veljajo ustrezna pravila obligacijskega prava.

7. V nadaljevanju pritožnik trdi, da gre pri nepremičnini, ki je predmet dedovanja, za premoženje, ki je njegova last in zato ne spada v zapuščino. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi s tem navaja nova dejstva, torej dejstva, ki jih ni navajal v postopku na prvi stopnji. Iz podatkov spisa, kljub drugačnim pritožbenim trditvam, namreč ne izhaja, da bi pritožnik, ki se je postopka na prvi stopnji udeležil, takšno trditev postavil. Drži sicer, da je trdil, da je nepremičnina le pomotoma izpadla iz pogodbe in da jo je ves čas obdeloval in mislil, da je njegova, vendar pa to še ne pomeni tudi trditve o tem, da je kljub tej „pomoti“ na njej pridobil lastninsko pravico in da zato ni predmet dedovanja.

8. Upoštevaje določbo 1. odst. 337. člena ZPP, ki se glede na določilo 163. člena ZD smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati nove dokaze (le), če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

9. Iz podatkov zapuščinskega spisa ne izhaja, da je bil dedič kakorkoli poučen, da mora do konca zapuščinskega postopka pred sodiščem prve stopnje navesti vsa relevantna dejstva, saj sicer tega kasneje v pritožbi ne bo več mogel. Za prava neuke stranke (2) takšna obveznost nedvomno izhaja iz 12. člena ZPP, ki se glede na določilo 163. člena ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku. Sodišče prve stopnje tudi ni, čeprav se je seznanilo z njegovim predlogom, da mu sodišče sporno parcelo „vpiše v njegovo premoženje“ in s tem povezanimi trditvami (da že vse od sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju in izročilne pogodbe z dne 24. 10. 1983 uživa to parcelo; da je iz pogodbe, ker je vpisana v drugo katastrsko občino, očitno pomotoma izpadla; in da je za to, da pri tej parceli ni vpisan kot lastnik, izvedel 18. 10. 2010, ko je šel po izpisek), ni povprašalo dediča o tem, ali s temi trditvami uveljavlja lastninsko pravico na tej nepremičnini. V okviru materialno procesnega vodstva (primerjaj 285. člen ZPP) bi bilo to vsekakor dolžno storiti. Iz navedenih razlogov ga zato po prepričanju pritožbenega sodišča sankcija prekluzije ne more zadeti.

10. Tako se ob novih dejstvih, ki jih pritožnik zatrjuje (da gre za njegovo premoženje, ki ne spada v zapuščino) izkaže, da je verjetno obseg zapuščine sporen. Sklep o dedovanju je bilo zato potrebno razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). To naj ponovno opravi narok, ostale dediče seznani s trditvami pritožnika in v primeru spora, ali nepremičnina spada v zapuščino, postopek prekine in dediče na podlagi 210. v zvezi z 212. členom ZD napoti na pravdo.

(1) Takšnemu mnenju je sledila tudi sodna praksa: primerjaj odločitve v zadevah II Ips 272/95, II Ips 564/96 in II Ips 303/97

(2) Pritožnika pred sodiščem prve stopnje ni zastopal odvetnik.