Jedro

Niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi redne odpovedi po 85. čl. ZDR/2002 (20 dni neupravičenega izostanka), če tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe po 19. čl. ZDSS in 272. čl. ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi z dne 18.4.2003 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi tako, da ugodi predlogu za zadržanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje neobstoja razlogov za začasno odredbo ni utemeljilo. Glede verjetnosti obstoja terjatve je sodišče prve stopnje upoštevalo le trditev tožene stranke, da je tožnik neopravičeno izostal z dela 20 dni v enem in 9 dni v drugem časovnem obdobju. Vendar tožena stranka neupravičene odsotnosti z dela ni dokazala, niti za to ni ponudila nobenih dokazov, kot n.pr. evidence prisotnosti. Namreč tožnik je dejansko ves čas prihajal na delo in očitek o neopravičeni odsotnosti z dela ne drži. Poleg tega navaja, da tožena stranka ni vodila nobene evidence o prisotnosti na delu. Edini podatek o prisotnosti na delo je prijava oz. odjava na računalniku, do teh podatkov in do računalniškega izpisa pa ima dostop le tožena stranka. Ker tožena stranka ni predložila računalniškega izpisa, to dejstvo pa potrjuje verjetnost obstoja terjatve. Tožnik je delal na vodilnem, visoko strokovnem delovnem mestu. Daljša njegova odsotnost pomeni, da tožnik na tem področju ne bo mogel več opravljati dela glede na delovno področje, ki je v Sloveniji edinstveno - specifično glede na zahtevana znanja in izkušnje. Škoda, ki bi nastala tožniku, bi bila z vidika njegove strokovnosti in možnosti za zaposlitev po končanem sodnem postopku na podobnih delovnih področjih nenadomestljiva.

Verjetnost tožnikove terjatve je podana predvsem zaradi vsebinskega razloga, ker tožena stranka ni navedla niti enega dokaza njegove neupravičene odsotnosti, poleg tega pa je verjetnost terjatve dana tudi zaradi nezakonito izvedenega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih tožnik vsekakor navaja v tožbenih navedbah. V njegovem primeru gre za evidentno šikaniranje, ki je trajalo več kot leto dni in ti dokazi so predloženi v tožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago za izdajo začasne odredbe pred delovnimi in socialnimi sodišči daje 19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94), ki določa, da med postopkom lahko sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Šele ob ugotovitvi, da obstaja ena od zgoraj navedenih predpostavk, lahko sodišče izda začasno odredbo v skladu z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS št. 51/98, 11/99 in 75/2002), seveda ob temeljni predpostavki, da je verjetno izkazan obstoj terjatve oziroma, da je verjetno izkazano, da bo terjatev nastala. Po določbi 272. čl. ZIZ namreč sodišče izda začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala. Poleg tega mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Pritožbeno sodišče ob tem zaključuje, da je bistveno za izdajo začasne odredbe v tej zadevi neobstoj samovolje tožene stranke in s tem neobstoj nenadomestljive škode. Ker v tem konkretnem primeru samovolje ni in tudi ne nastaja zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke tožniku nenadomestljiva škoda, kar sicer sodišče prve stopnje ni poudarjalo, vendar tako ravnanje sodišča prve stopnje ni bistveno vplivalo na pravilno odločitev. Zato zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno pravilno in utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe in pri tem bistveno pravilno uporabilo materialno pravo. Namreč za samovoljo gre le tedaj, če si nekdo vzame pravico, za katero misli, da mu gre oz., če gre za očitno protipravno ali nezakonito ravnanje oz. grobo kršitev predpisov, ne pa vsaka nezakonita odločitev, ki je na primer posledica zmotne uporabe materialnega prava ali nepravilne razlage pravnih predpisov.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da obstoj verjetnosti terjatve do sedaj še ni izkazan, saj je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi 20 dni neopravičene odsotnosti z dela v času od 27.12.2003 do 18.4.2003 in 9 dni v času od 19.3.2003 do 18.4.2003. Poleg tega soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da mora tožnik tudi dokazovati obstoj pogojev po 272. čl. ZIZ in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku. Tega pa tožnik ni izkazal, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, s čimer soglaša pritožbeno sodišče. Namreč v svojem predlogu za začasno izdajo je tožnik le pavšalno navajal, da bo ostal brez dohodkov za preživljanje sebe in družine, kar predstavlja nenadomestljivo škodo. Dejstvo je sicer, da delavec, kateremu preneha delovno razmerje pri delodajalcu, ostane brez dohodkov. To pa še ne pomeni, da je tožnik s pavšalno navedbo o tem, da bo ostal brez dohodkov, izkazal za verjetno katerega od alternativno določenih pogojev iz 272. čl. ZIZ.

Glede na take pravilne dejanske in bistveno pravilne pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso tožnikove pritožbene navedbe odločilnega in bistvenega pomena za izdajo tega sodnega sklepa, saj je odločilnega pomena le pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve, pred tem pa tudi ni izkazal samovoljo in nenadomestljivo škodo, ki bi mu jo tožena stranka povzročila z nezakonitim ravnanjem; poleg tega pa tudi ni sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, kot to zmotno meni pritožba, sicer pa so te pritožbene navedbe glede bistvenih kršitev določb le pavšalne. O tem ali je tožnik izostal z dela neupravičeno oz. je prihajal na delo, pa bo sodišče prve stopnje ugotavljalo v dokaznem postopku, ko bo odločalo o glavni stvari.

Ker torej niso izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa ni utemeljena, zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje materialno pravno pravilen in zakonit. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.