Jedro

Presoja, ali sta obstoj in pravna relevantnost dokazov, ki jih je predlagala obramba, izkazana s potrebno stopnjo verjetnosti.

Ker zagovornica v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, izdane v skrajšanem postopku, sploh ni zahtevala, da bi ju z obsojencem pritožbeno sodišče obvestilo o svoji seji, pritožbeno sodišče, ki tudi državnega tožilca kot nasprotno stranko o seji ni obvestilo, ni v ničemer kršilo določbe 445. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega F.B. ml. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Žalcu je obsojenega F.B. ml. s sodbo z dne 15.11.1999 spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. v zvezi s 1. odstavkom (pravilno bi bilo samo po 2. odstavku) 133. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega F.B. ml. iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je zavrnilo dokazne predloge, ki jih v zahtevi tudi določno navaja. Poudarja, da se je ideja o tem, da je oškodovanec utrpel poškodbo, očitno porodila naknadno, saj ni logično, da bi poklical policijo zaradi mejnikov, ne da bi pri tem sploh omenil, da je bil poškodovan. Sodišče, ki je sledilo navedbam oškodovanca, je potrditvah vložnice zato zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Nadaljnjo procesno kršitev pa je sodišče druge stopnje storilo, ker obsojenca in njegovega zagovornika po 378. členu ZKP ni obvestilo o seji pritožbenega senata.

Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da iz razlogov v zahtevi izhaja, da je ta vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Zagovornica v pritožbi sploh ni zahtevala, da bi ju z obsojencem sodišče druge stopnje obvestilo o seji pritožbenega senata. Tudi sicer je sodišče sodbo izdalo v skrajšanem postopku, v katerem po 1. odstavku 445. člena ZKP obvesti stranki o seji samo, če predsednik senata ali senat spoznata, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Meni, da je zahteva neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Med pravnimi jamstvi v kazenskem postopku je po 3. alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena tudi pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Ta obdolženčeva pravica je predpisana tudi v 3. odstavku 16. člena ZKP, ki določa, da ima obdolženec pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da mora sodišče izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga katera od strank, oziroma da njihovih dokaznih predlogov, če so za to izpolnjeni pogoji, ne sme zavrniti.

V našem postopku velja pravilo proste presoje dokazov, saj pravica sodišča, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebno formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena (1. odstavek 18. člena ZKP). Predlagani dokaz mora biti materialno pravno relevanten, stranka pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog tudi, če je nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč, oziroma če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano.

Obsojenčeva zagovornica je na glavni obravnavi dne 15.11.1999 predlagala zaslišanje obeh policistov, ki sta prišla na kraj dogodka (M.L. in njegovega sodelavca, za katerega ni vedela imena), oškodovančevega lečečega zdravnika dr. J.Đ., po njegovem zaslišanju pa tudi postavitev drugega izvedenca travmatološke stroke, ker da gre za poškodbo pri živem človeku, pa tudi, da se opravi ogled na kraju dogodka zaradi preverjanja obdolženčevih trditev, da oškodovanega L.D. na zatrjevani način ni mogel poškodovati.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 299. člena ZKP te dokazne predloge zavrnilo in v skladu s 5. odstavkom iste zakonske določbe v zapisniku o glavni obravnavi zapisalo, da je predloge obrambe zavrnilo, ker je dejansko stanje v zadevi dovolj razjasnjeno že na podlagi dotlej izvedenih dokazov. V skladu z zahtevo iz 7. odstavka 364. člena ZKP je tudi v sodbi obrazložilo, zakaj tem dokaznim predlogom obrambe ni ugodilo.

Vložnica zahteve v rednem postopku obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokazov ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, tega pa ni storila niti v zahtevi za varstvo zakonitosti. Tako glede ogleda kraja v zahtevi navaja, da bi bilo mogoče z izvedbo tega dokaza ugotoviti, da obdolženec kaznivega dejanja ni mogel storiti na način, kot je to spoznalo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. Katere so tiste okoliščine, ki tako navedbo v zahtevi potrjujejo, vložnica sploh ne pove.

Tudi ko predlaga zaslišanje obeh policistov, navaja, da je to potrebno, ker bi tadva morala videti poškodbo, če bi pri udarcu prišlo do takojšnjega izliva krvi v podkožje. Zagovornica obsojenega F.B. ml. v zahtevi ne utemelji verjetnosti, da bi policista potrdila, da oškodovanec ni bil poškodovan, marveč govori zgolj o tem, da bi to poškodbo, če bi do nje res prišlo na način, kot je ugotovilo sodišče, tadva morala videti.

Sodišče je v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojenec oškodovanca brcnil z nogo obuto v čevelj v predel nad levim očesom, pri čemer je ta utrpel za kovanec veliko odrgnino nad levim očesnim lokom z okolno oteklino in podplutbo leve zgornje veke. Tak dokazni zaključek je sprejelo na podlagi izpovedbe oškodovanca, njegove žene V.D. in brata M.D., zdravniškega spričevala ter izvedenskega mnenja dr. A.H. Vložnica ni izkazala, da so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali vzbudila utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, kar bi po 258. členu ZKP bila podlaga za zahtevo, da poda mnenje tudi drugi izvedenec, marveč izvedensko mnenje zavrača zgolj zaradi tega, ker to ni ugodno za obsojenega F.B. ml. Glede na navedeno se z vložnico ni mogoče strinjati, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP.

Zatrjevanje v zahtevi, da so oškodovanec in njegovi sorodniki, ki so za poškodbo izvedeli šele naknadno, policijo poklicali zaradi mejnikov, poškodbe pa niso omenjali, kar da kaže, da ni nastala ob samem dogodku, da je do odrgnine prišlo že prej, ko je oškodovanec delal v gozdu, da se je ideja o tem, da mu je poškodbo prizadejal obsojeni F.B. ml., porodila naknadno, vložnica v zahtevi ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, marveč razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na ta način ponuja lastno dokazno presojo in si prizadeva vzbuditi dvome v pravilnost ugotovitve, da je L.D. na način, ugotovljen v izpodbijani pravnomočni sodbi, poškodoval obsojeni F.B. ml. Kadar sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v skrajšanem postopku, po 1. odstavku 445. člena ZKP obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Zagovornica v pritožbi sploh ni zahtevala, da bi ju z obsojencem pritožbeno sodišče obvestilo o svoji seji. Zato pritožbeno sodišče, ki tudi državnega tožilca kot nasprotno stranko, o seji ni obvestilo, ni v ničemer kršilo določbe 445. člena ZKP, ki je glede na določbo 378. istega zakona, ki jo navaja vložnica, specialne narave.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obsojenega F.B. ml. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni F.B. ml. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene v obliki povprečnine v znesku 100.000,00 SIT.