Jedro

Protipravnega posega v lastninsko ali solastninsko pravico ni mogoče šteti kot minoren poseg, ne glede na aktualno potrebo solastnika po uporabi spornega dela solastne stvari oz. tehtati interesov ene in druge stranke pri ohranitvi spremenjenega stanja nepremičnine v solasti oz. vzpostavitvi prejšnjega stanja. Varstvo lastninske pravice ni isto kot varstvo posesti in dopustnosti posega v lastninsko pravico ni mogoče presojati skozi ekonomski interes lastnika oz. solastnika stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da v 60 dneh na skupnem hodniku pred stanovanjem s številko 12, ki je last tožeče stranke in stanovanje s številko 14, ki je last toženke v 2. nadstropju večstanovanjske stavbe na naslovu P. 15 s parc. št. 89/1 v vl. št. 28 k.o. G., ki je pred posegom tožene stranke meril 1,65 m v širino in 6,95 in v dolžino, na svoje stroške vzpostavi prejšnje stanje tako, kot to podrobneje izhaja iz izreka prvostopne sodbe. Toženki je sodišče naložilo, da opusti vsako takšno ali podobno ravnanje in poseganje v solastninsko pravico tožeče stranke na skupnih delih nepremičnine. Toženki je še naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi in dopolnitvi pritožbe navaja, da gre dejansko za posestni spor, za vloženo tožbo zaradi motenja posesti, ki pa je vložena prepozno. S spremembo tožbe je tožeča stranka spremenila pravno podlago tožbe, s čemer pa ne more sanirati prepozne vložitve tožbe v posestnem sporu. Zato je toženka tudi utemeljeno nasprotovala spremembi tožbe, s katero je tožeča stranka prekvalificirala tožbo iz motenjske v negatorno. Navaja še, da je sodba neživljenjska, ker je šlo le za minoren poseg (3 m2) v skupne prostore. Gre za neznatno zmanjšanje skupnega hodnika, zaradi katerega ni tožeča stranka v ničemer omejena pri uporabi njenega stanovanja, predmetna tožba pa je šikanozna in predstavlja zlorabo pravic. Toženka pa še oporeka prvostopni dejanski presoji, da tožeča stranka soglasja za preureditev ni dala s konkludentnim ravnanjem. Tožeča stranka soglasja ni odklonila, kar pomeni, da ravnanje toženke ni bilo samovoljno in protipravno.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Toženka v pritožbi in njeni dopolnitvi ponavlja svoje trditve in stališča, kot jih je uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Na vse trditve v pritožbi je odgovorjeno že v obširnih prvostopnih razlogih, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje.

Glede na pritožbene trditve je torej le ponovno povzeti in pojasniti, da tako iz trditvene podlage v tožbi, kot tudi iz tožbenega zahtevka povsem jasno izhaja, da je že v tožbi tožeča stranka uveljavljala varstvo lastninske oz. solastninske pravice in ne posestno varstvo. Zato tožeča stranka s svojima vlogama z dne 28.8.2009 in 23.2.2010 ni spremenila pravne podlage tožbenega zahtevka, kot tudi ne istovetnosti zahtevka. Ker pa tožeča stranka ni vložila tožbe zaradi varstva posesti, temveč varstva pravice, tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da jo je vložila prepozno.

Pritožbeno sodišče nadalje sprejema prvostopno dokazno oceno, po kateri je to ugotovilo, da je zakonita zastopnica tožeče stranke toženki ustno izjavila, da posegu nasprotuje. Takšno dokazno presojo je prvo sodišče korektno in prepričljivo utemeljilo v razlogih pod točko 39 in 40 sodbe. Zmotno je stališče pritožbe, da bi morala biti odklonitev soglasja pisna. Pred opravljenim posegom bi namreč toženka morala imeti soglasje za poseg, v nasprotnem primeru pa je bilo njeno ravnanje protipravno in je posledično šteti njen poseg kot vznemirjanje domnevnega solastnika oz. vznemirjanje njegove solastninske pravice. Protipravnega posega v lastninsko ali solastninsko pravico ni mogoče šteti kot minoren poseg, ne glede na aktualno potrebo solastnika po uporabi spornega dela solastne stvari oz. tehtati interesov ene in druge stranke pri ohranitvi spremenjenega stanja nepremičnine v solasti oz. vzpostavitvi prejšnjega stanja. Varstvo lastninske pravice ni isto kot varstvo posesti in dopustnosti posega v lastninsko pravico ni mogoče presojati skozi ekonomski interes lastnika oz . solastnika stvari.

Glede na vse spredaj navedeno, v ostalem se pritožbeno sodišče ponovno sklicuje na prvostopne razloge, ni podan noben uveljavljani pritožbeni razlog in je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspele pritožbe in dejstva, da tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo torej ni šteti kot potreben strošek in zato tožeča stranka sama krije stroške, ki so ji z njim nastali.