Jedro

10 % višina pogodbene kazni ni bila dogovorjena od cene, ki vključuje DDV, pač pa od pogodbene vrednosti del, zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni pravilno izračunalo višine pogodbene kazni, ker ni upoštevalo DDV, ni utemeljen. Pravilno pa je tudi stališče tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da se na pogodbeno kazen, ki je po svoji naravi odškodninska terjatev, DDV ne obračunava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 2.142,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od neplačanega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v (s pritožbo) izpodbijanem delu razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico 264.836,78 EUR, zakonske zamudne obresti od 63.464.485,70 SIT za čas od 16. 5. 2005 do 31. 12. 2006 in zakonske zamudne obresti od 264.836,78 EUR za čas od 1. 1. 2007 do plačila (I. točka izreka) ter v 15 dneh 1.308,20 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od neplačanega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrne, toženo stranko pa obsodi še na plačilo stroškov pritožbenega postopka, ki jih je specificirala v odgovoru na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da 10% pogodbene vrednosti znaša 99.500,00 EUR, da je tožena stranka neupravičeno obračunala popust in da je neupravičeno zadržala znesek v višini 10% gradbenih del in 30% obrtniških del po posamezni situaciji, ki se kompenzira kot kupnina za stanovanje.

Višina pogodbene kazni

6. Pogodbeni stranki lahko poljubno določita višino kazni, bodisi v skupnem znesku, v odstotku, za vsak dan zamude ali kako drugače (1. odstavek 248. člena OZ). Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi trdila, da sta pogodbeni stranki za zamudo dogovorili penale in da je zato, ker je tožeča stranka z deli zamujala, tej upravičeno obračunavala dogovorjene penale. V tretji pripravljalni vlogi pa je podala trditve, da je bilo s pogodbo dogovorjeno, da je izvajalec K., če ne opravi pogodbenih del v roku, dolžan plačati toženi stranki pogodbeno kazen v višini 5 promilov od vrednosti pogodbe za vsak dan zamude, vendar največ 10% od vrednosti pogodbeno prevzetih del (člen 15). Dogovor o višini pogodbene kazni v višini 10 % od vrednosti pogodbenih del, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. 10 % višina pogodbene kazni ni bila dogovorjena od cene, ki vključuje DDV, pač pa od pogodbene vrednosti del, zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni pravilno izračunalo višine pogodbene kazni, ker ni upoštevalo DDV, ni utemeljen. Pravilno pa je tudi stališče tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da se na pogodbeno kazen, ki je po svoji naravi odškodninska terjatev, DDV ne obračunava.

Neupoštevanje popusta

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka neupravičeno pri posameznih plačilih odtegovala zneske iz naslova popusta za predčasno plačilo, ker iz pogodbe 4/2004 z dne 7. 4. 2004 z obema aneksoma ne izhaja dogovor, da izvajalec del naročniku v primeru takojšnjega plačila priznava kakršen koli popust (cassa sconto). Tožena stranka se pravilnim zaključkom sodišča neutemeljeno upira s sklicevanjem na dogovor o znižanju cene, ker se ta ne nanaša na popust za takojšnje plačilo, dogovor o znižanju cene pa je sodišče prve stopnje pri odločitvi že upoštevalo. Tožena stranka pa se v zvezi z znižanimi plačili tudi ni nikoli sklicevala na 5,2 % diskont, ki ga zatrjuje v pritožbi, pač pa na 1,5 ali 2 % popust, ki ga je v primeru takojšnjih plačil sama odštela. Do tega pa ni bila upravičena, kar je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ugotovilo.

Neupoštevanje kompenzacije kot kupnine za stanovanje

8. Tožena stranka je trdila, da so bile začasne situacije zmanjševane zaradi dogovora o kompenzaciji plačil s stanovanji, ki naj bi jih tožena stranka izročila izvajalcu del po dokončani gradnji (nadomestna izpolnitev). Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da poplačilo terjatev s stanovanji ni bilo realizirano, kar je posledično upoštevalo pri izračunu višine dolga. Upoštevalo je vsa plačila tožene stranke, zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo po XI in XII situaciji ter plačilo 10 % upravičeno zadržanih sredstev glavničnega zneska začasnih situacij od I do X. Pravilno je upoštevalo, da za zadržani del na podlagi dogovora o „kompenzaciji plačil s stanovanji“, terjatev tožeče stranke v tem delu ni prenehala, ker tak dogovor ni bil realiziran. Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka dela svojih obveznosti ni izpolnila z izročitvijo stanovanj, zmotno pa meni, da kljub temu še niso izpolnjeni pogoji za sprostitev teh sredstev, ker naj bi jih bila upravičena zadržati do odprave vseh pomanjkljivosti. Ker pa tožena stranka sama priznava, da so pomanjkljivosti odpravljene (odpravili so jih drugi izvajalci), kar je sodišče prve stopnje že upoštevalo pri izračunu višine dolga, je terjatev tožeče stranke že zapadla. Pri tem tožeča stranka pravilno opozarja v odgovoru na pritožbo, da v tem sporu sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba za nakup stanovanja, s katero bi se lahko kompenziral predmetni znesek, kar med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno, zato se glede zaključkov sodišča prve stopnje o „kompenzaciji s stanovanjem“ zmotno sklicuje na določbo 13. člena izvajalske pogodbe o sprostitvi kupnine za prodana stanovanja v 8 dneh po odpravi vseh pomanjkljivosti. S tem pa se izkaže, da neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe 13. člena izvajalske pogodbe.

Pobotni ugovor

9. Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pobotnega ugovora tožene stranke. Trdi, da je v pobot terjatvi tožeče stranke uveljavljala terjatev, ki jo zoper odstopnika terjatve uveljavlja v tožbi, ki se pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. IX Pg 474/2007. 10. Procesni pobot se uveljavlja z zahtevkom na ugotovitev terjatve tožene stranke do tožeče stranke do višine vtoževane terjatve. V takem primeru mora sodišče v izreku sodbe odločiti o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota. Odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve postane pravnomočna (tretji odstavek 319. člena ZPP). V tej pravdi tožeča stranka zoper toženo stranko ni uveljavljala terjatve z ugovorom zaradi pobota(1), zato bi sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek, če bi v izreku sodbe odločilo o obstoju ali neobstoju terjatve tožene stranke do tožeče stranke. Tožeča stranka je zatrjevala pobot terjatev do izvajalca del kot način prenehanja terjatve (materialnopravni pobot s sporno terjatvijo, o kateri že teče pravda). Ker je o terjatvi tožene stranke do naročnika del že tekla druga pravda, tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do tega ugovora tožene stranke, saj na pravilnost odločitve trditve tožene stranke niso vplivale. Ker tožena stranka ni trdila, da je sodišče v zadevi IX Pg 474/2007 že odločilo tako, da bi ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku zoper odstopnika terjatve, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev zahtevka tožeče stranke v tej pravdi.

11. S tem se izkaže, da tožena stranka ni uspela ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v I. in IV. točki izreka (353. člen ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s prvim odstavkom 155. člena ZPP), in sicer za sestavo odgovora na pritožbo 1721,25 EUR, za materialne stroške 34,42 EUR, oboje povečano za 22 % DDV, skupaj 2.142,00 EUR.

(1) Ni določno postavila zahtevka na ugotovitev terjatve tožene stranke do tožeče stranke, pač pa je v drugi pripravljalni vlogi navedla: ker tožena stranka v zadevi IX Pg 474/2007 zoper izvajalca K. d.o.o. uveljavlja plačilo terjatev, ki so nastale pred podpisom aneksa k pogodbi o odstopu terjatev, tožena stranka podredno uveljavlja pobot terjatev v tem postopku s terjatvijo, ki jo uveljavlja zoper odstopnika.