Jedro

Prvi odstavek 117. člena OZ ureja posledice krivdne naknadne nezmožnosti izpolnitve. V obravnavni zadevi obveznosti prenosa leasing pogodbe že od vsega začetka ni bilo mogoče izpolniti (torej ni šlo za naknadno nezmožnost izpolnitve), ker je za prenos pogodbe skladno z določilom 122. člena OZ potrebna privolitev pogodbene stranke - leasingodajalca, torej je bil predmet obveznosti nemogoč.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1."1. Tožena stranka A. A., EMŠO 000, P., je dolžna tožeči stranki B. A., EMŠO 001, R., plačati znesek 4.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2022 dalje vse pod izvršbo.

2.Tožena stranka A. A. je dolžna tožeči stranki povrniti vse njene predpravdne in pravdne stroške, odmerjene po sodišču, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev, vse pod izvršbo."

II.Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na tožbo v višini 223,99 EUR, ostale stroške postopka na prvi stopnji v višini 858,49 EUR pa je tožeča stranka dolžna povrniti v korist proračuna Republike Slovenije na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu št. SI56 0110 0637 0422 265 s sklicem na številko 00 9211-238/2023, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

III.Tožeča stranka je dolžna povrniti stroške postopka na drugi stopnji v višini 279,99 EUR v korist proračuna Republike Slovenije na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu št. SI56 0110 0637 0422 265 s sklicem na številko 00 9211-740/2024 v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1.Pravdni stranki sta bivša zakonca, ki sta sklenila sporazum o ureditvi medsebojnih premoženjskih razmerij v obliki notarskega zapisa. Z njim sta se med drugim dogovorila, da osebni avtomobil Kia, registriran na tožnika, prevzame v last in posest toženka, da osebni električni avtomobil VW v lasti C. C., registriran na toženko kot uporabnico vozila, prevzame v last in posest tožnik na način, da nase prevzame obveznosti do C. C. in da se uredi prenos pogodbe leasinga na tožnika, in da toženka znesek 4.500 EUR, ki jih bo prejela s strani Eko sklada zaradi nakupa električnega avtomobila VW, nakaže tožniku zaradi prenosa lastništva. Do prenosa leasing pogodbe ni prišlo in toženka tožniku ni nakazala denarnega zneska (ki ga je sicer prejela). Tožnik je tožil na plačilo zneska 4.500 EUR.

2.Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je toženka že pred sklenitvijo sporazuma vedela, da prenos leasinga zaradi odsotnosti privolitve leasingodajalca ne bo mogoč (toženka se je namreč o tem že pred sklenitvijo sporazuma pozanimala pri leasingodajalcu), zato je prišlo do podpisa sporazuma z nemogočo obveznostjo. Svojo odločitev je oprlo na določbo 117. člena Obligacijskega zakonika1 in odločilo, da je tožnikova obveznost ugasnila, obdržal pa je svojo denarno terjatev do toženke.

Pritožbeni postopek:

3.Zoper sklep se pritožuje tožnica in med drugim navaja, da je bilo plačilo 4.500 EUR povezano s prenosom leasinga, do česar ni prišlo, tako da sama ni dolžna ničesar plačati. Iz elektronskega sporočila, ki ga je prejela s strani leasingodajalca, izhaja, da je prenos mogoč pod določenimi pogoji. Sodišče je preveč zožujoče razlagalo prenos leasing pogodbe, ker je bil pogodbeni namen strank prenos električnega avtomobila z leasingom v celoti na tožnika. Tožnik ni sodeloval z leasingodajalcem, sodišče pa ni upoštevalo dokazov, s katerimi je dokazovala, da je tožnika pozivala k ureditvi pravnega stanja. Sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v plačila pri C. C., s katerim bi toženka dokazala, da je tudi sama odplačevala leasing. Ni res, da tožnik pred podpisom sporazuma ni bil seznanjen z vsebino. Sodišče v sodbi navede, da je vpogledalo v javni poziv nepovratne finančne spodbude občanom za električna vozila, o čemer toženka ni vedela ničesar.

4.Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5.Pritožba je utemeljena.

O pravni podlagi:

6.Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da "prenos leasing pogodbe na tožnika zaradi odsotnosti privolitve leasingodajalca ne bo mogoč" in da "je prišlo do podpisa sporazuma z nemogočo obveznostjo,"2 v nadaljevanju pa je odločalo skladno z določilom prvega odstavka 117. člena OZ,3 ki sicer ureja posledice krivdne naknadne nezmožnosti izpolnitve.4 V obravnavni zadevi obveznosti prenosa leasing pogodbe že od vsega začetka ni bilo mogoče izpolniti (torej ni šlo za naknadno nezmožnost izpolnitve), ker je za prenos pogodbe skladno z določilom 122. člena OZ potrebna privolitev pogodbene stranke, C. C. pa s prenosom leasing pogodb ne soglaša. Poleg tega za sam neuspel prenos leasing pogodbe ne odgovarja toženka, ki si je ta prenos želela izvesti in je bila pripravljena podati ustrezno izjavo za prenos leasinga (torej do neizpolnitve obveznosti sporazuma ni prišlo po njeni krivdi), ampak to ni bilo mogoče zaradi ravnanja leasingodajalca.

7.Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da obveznosti iz sporazuma ni mogoče izpolniti,5 je potrebno pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo 4.500 EUR torej uporabiti določbe OZ o (delni) ničnosti. Če je predmet obveznosti nemogoč, je pogodba nična (35. člena OZ), zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila pa ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena (prvi odstavek 88. člena OZ).

O pogojenosti nakazila 4.500 EUR z uspešnim prenosom leasing pogodbe

8.Skladno z besedilom sporazuma se je toženka zavezala, da bo znesek 4.500 EUR, ki jih bo prejela s strani sklada zaradi nakupa električnega vozila VW, nemudoma nakazala tožniku zaradi prenosa lastništva. Že iz besedila sporazuma jasno izhaja, da je bilo plačilo 4.500 EUR dogovorjeno prav zaradi prenosa leasing pogodbe;6 Sporazum torej potrjuje življenjsko logične trditve toženke, da je bilo plačilo 4.500 EUR povezano s prevzemom obveznosti po leasing pogodbi; kdor odplačuje leasing za električni avtomobil, naj bo tudi dejanski prejemnik subvencije za poplačilo tega električnega avtomobila. Prevzem obveznosti po leasing pogodbi je bil torej pogoj za upravičenost do nakazila subvencije. Vendar pa je tožnik po eni strani trdil, da je bilo plačilo 4.500 EUR nepogojno (vezano zgolj na trenutek nakazila s strani sklada), po drugi strani pa, da je bilo dogovorjeno zaradi razlike v vrednosti vozil: toženka je prejela novo vozilo v izključno lastništvo takoj, toženec pa je imel še obveznosti iz leasing pogodbe.

9.Tožnik se s svojimi trditvami o nepogojnem plačilu zneska 4.500 EUR in o razliki v vrednosti vozil zavzema za razlago sporazuma, po katerem bi morala toženka 4.500 EUR plačati ne glede na to, ali bo lastništvo oziroma leasing preneseno ali ne. Tožnikovo stališče nima podlage v besedilu sporazuma, v katerem je jasno navedeno, da je bilo plačilo 4.500 EUR dogovorjeno zaradi prenosa lastništva. Uspešen prenos lastništva oziroma uspešen prenos leasing pogodbe je torej pogoj, da je obveznost plačila denarnega zneska zavezujoča: če se prenos leasinga ne realizira (oziroma če ga sploh ni mogoče realizirati), ne more zavezovati obveznost plačila 4.500 EUR, ki je bila dogovorjena prav zaradi tega prenosa leasinga;7 Da je bila obveznost plačila zneska pogojena in odvisna od uresničenega prenosa leasing pogodbe, nenazadnje potrjuje tudi trditev tožnika, da je bilo plačilo 4.500 EUR dogovorjeno zato, ker bi sam imel še obveznosti iz leasing pogodbe, iz česar sledi, da če obveznosti iz leasing pogodbe nima (ker jih ne prevzame), tudi do nakazila subvencije ni upravičen. Tožnikova pavšalna trditev, da je bilo plačilo dogovorjeno zaradi razlike v vrednosti vozil (navedena trditev je sicer v nasprotju z besedilom sporazuma), pa je ostala nedokazana.8 Ob tem sodišče še pripominja, da bi bilo plačilo zneska v nasprotju z načelom poštenosti, ker tožnik zaradi prodaje vozila leasinga ne odplačuje več (in tudi ne bo postal lastnik vozila), toženka pa bo morala subvencijo skladu vrniti, kar med strankama ni sporno.

10.Sodišče še ugotavlja, da je bil tožnik seznanjen s tem, da je prenos leasing pogodbe mogoč le ob strinjanju leasingodajalca, ker je v sporazumu navedeno, da se prepis avtomobila opravi po prejemu odstopne izjave in dovoljenja s strani C. C. Tožnik je tudi izpovedal, da leasingodajalec ni omogočal prenosa leasing pogodbe. Tožniku so bila torej poznana vsa pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih bi lahko sklepal na ničnost sporazuma oziroma posameznih določil, in bi lahko na tej pravni podlagi ustrezno utemeljil svoj tožbeni zahtevek (ob izpolnjenosti ostalih predpostavk npr. na podlagi odgovornosti toženke za sklenitev nične pogodbe).

Sklepno in stroški:

11.Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbenemu zahtevku ugodi, napačna. Pritožbeno sodišče je ob pravilni uporabi materialnega prava odločilo, da se pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku9).

12.Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožnik, ki v pravdi ni uspel, toženki povrniti njene stroške postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče je kot potrebne priznalo stroške odgovora na tožbo v višini 300 točk in 2 % materialnih stroškov (6 točk), skupaj torej 306 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 183,60 EUR. Na te stroške je sodišče obračunalo še 22 % DDV, tako da znašajo stroški odgovora na tožbo skupaj 223,99 EUR. Te stroške mora tožnik povrniti toženki, ker slednja v trenutku vložitve odgovora na tožbo ni bila upravičena do brezplačne pravne pomoči. Sodišče je nadalje kot potrebne priznalo stroške priprave pripravljalne vloge v višini 300 točk, zastopanja na naroku dne 18. 4. 2024 v višini 300 točk in na naroku dne 30. 5. 2024 v višini 150 točk, skupaj torej 750 točk. Od tako priznanih stroškov je sodišče obračunalo materialne stroške v višini 2 % od vrednosti storitve v višini 15 točk. Sodišče je kot poseben strošek priznalo urnino za narok 30. 5. 2024 v višini 100 točk in odsotnost iz pisarne v višini 160 točk. Skupaj je tako sodišče priznalo 1.025 točk (750 točk + posebni stroški urnine in odsotnosti iz pisarne med narokom v skupni višini 260 točk + materialni stroški v višini 15 točk), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 615 EUR. Na te stroške je sodišče obračunalo še 22 % DDV, ki znaša 135,30 EUR. Sodišče je priznalo tudi kilometrino za prihod na dva naroka v višini 108,19 EUR (62,9 km x 4 x 0,43 EUR). Seštevek navedenih stroškov tako znaša 858,49 EUR in jih je tožnik dolžan povrniti v korist proračuna proračuna Republike Slovenije skladno s tretjim odstavkom 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči,10 ker je bila toženka upravičena do brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v tem postopku.

13.Ker je toženka s pritožbo uspela, ji mora tožnik povrniti stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo: nagrado za pritožbo v višini 375 odvetniških točk ali 225 EUR, 2 % materialnih stroškov ali 4,50 EUR in 22 % DDV ali 50,49 EUR, skupaj torej 279,99 EUR. Tudi te stroške je tožnik dolžan povrniti v korist proračuna proračuna Republike Slovenije skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZBPP, ker je bila toženka upravičena do brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje v tem postopku.

14.Stroške postopka mora tožnik povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

15.Sodišče kot potrebnih ni priznalo stroškov sestankov s stranko in pregleda dokumentacije oziroma spisa, ker ne gre za samostojne storitve in je nagrada za to delo že zajeta v drugih priznanih stroških. Sodišče tudi ni priznalo stroška sodne takse za pritožbeni postopek, ker iz spisa izhaja, da je bila toženka oproščena plačila (skladno z določili 15. člena Zakona o sodni taksah11 bo sodno takso za pritožbeni postopek po prejemu plačilnega naloga dolžan plačati tožnik). Sodišče tudi ni priznalo stroška priprave replike na odgovor na pritožbo, ker se dodatne vloge pritožnikov, oddane po poteku roku za pritožbo, ne upoštevajo.

Pravdni stranki nista neposredno zatrjevali, da obveznosti iz sporazuma ni bilo mogoče izpolniti, vendar to izhaja iz predloženih listinskih dokazov (elektronska korespondenca na prilogi B2, iz katere izhaja, da je leasingodajalec že pred sklenitvijo sporazuma toženki pojasnil, da je prenos financiranja možno urediti le na način, da se obstoječe financiranje poplača v celoti in uredi novo financiranje na drugega leasingojemalca), na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo toženki že pred sklenitvijo sporazuma znano, da prenos leasinga ni mogoč. Ta dejanska ugotovitev ni pritožbeno sporna (kot navedeno se toženka zavzema le za to, da bi kot prenos leasinga lahko šteli vsakršen prenos financiranja na tožnika), zato je sodišče druge stopnje nanjo vezano. V sporazumu je sicer uporabljen izraz "prenos lastništva" in ne "prenos leasinga." Že sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve pojasnilo, da je bil s prenosom lastništva dejansko mišljen prenos leasinga, kot je pojasnila toženka in je razbrati iz vsebine sporazuma. V besedilu sporazuma je določeno, da bi električni avtomobil VW v last in posest prevzel tožnik (3. člen sporazuma) in da se toženka zavezuje na tožnika prepisati električni avtomobil VW (4. člen sporazuma), iz vlog pravdnih strank in njunega zaslišanja pa izhaja, da sta z izrazi kot so "lastništvo" in "prenos avtomobila" opisovali isto stvar, in sicer prenos leasing pogodbe na tožnika in s tem prenos obveznosti plačila leasinga in pravice uporabe vozila nanj. Upoštevajoč navedeno ni dvoma, da se "prenos lastništva," kot je naveden v 4. členu sporazuma, lahko nanaša le na prenos leasing pogodbe in na to, da bi tožnik postal dejanski in formalni uporabnik vozila in leasingojemalec, po odplačilu prenesenega leasinga pa tudi lastnik vozila. Da je plačilo zneska povezano z dogovorom o prenosu leasing pogodbe, je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Če sporazum glede prenosa leasing pogodbe ne bi bil ničen, bi veljala tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da bi toženka bila dolžna znesek nakazati takoj ob prejemu subvencije (stranki pa bi bili zavezani poskrbeti tudi za prenos leasing pogodbe). Vendar je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava spregledalo, da je prenos leasing pogodbe bila nemogoča obveznost in da se posledično na električnem avtomobilu VW ne bo moglo prenesti lastništvo skladno z določili sporazuma (torej s prenosom leasing pogodbe). Iz tožnikovega zaslišanja sicer izhaja ravno nasprotno od tega, da bi bila vrednost vozila, ki ga je prejela toženka, večja od električnega avtomobila VW (po tožnikovi izpovedbi je bila vrednost vozila Kia 30.000 EUR, vrednost električnega vozila VW pa 42.000 EUR). Toženka bi po sporazumu torej v last prejela avtomobil nižje vrednosti, zato plačilo 4.500 EUR gotovo ni bilo dogovorjeno zato, da bi bilo premoženje približno enako razdeljeno, kot je izpovedal tožnik. Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. Uradni list RS, št. 48/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju ZBPP. Uradni list RS, št. 37/2008 in nadaljnji.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 35, 82, 88, 88/1, 117, 117/1, 122

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.