Jedro

Skrbnik je dolžan vestno skrbeti in upravljati premoženje, ki mu je zaupano. Ni sporno, da je zapustnik, ki je bil postavljen za skrbnika za poseben primer, v postopkih, v katerih je bila priznana odškodnina v obveznicah, obveznice, z izjemo 121, prodal že pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po denacionalizacijskih upravičencih za obveznice. Odtujitev stvari oziroma premoženja pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju presega skrbnikovo redno upravljanje. Tožnica bi zato načeloma lahko zahtevala povrnitev škode v obliki denarne odškodnine iz naslova odškodninske odgovornosti zapustnika. Vendar pa je razpolaganje zapustnika kot skrbnika za poseben primer dopustno, če s tem soglašajo denacionalizacijski upravičenci oziroma njegovi dediči. Funkcija skrbnika za poseben primer je v tem, da upravlja premoženje in zastopa vse dediče do izdaje pravnomočnega sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Ob pravnomočnosti sklepa o dedovanju namreč zapuščina preide na dediče, ki izvršujejo vsa upravičenja iz zapuščine oziroma odgovarjajo za zapustnikove obveznosti do višine vrednosti dediščine oziroma dednega deleža. Šele takrat dedič dejansko prevzame zapuščino ter z njo upravlja. Zapustnik tožnici obračuna ni izstavil. Ker funkcija skrbnika preneha z nastopom pravnomočnosti sklepa o dedovanju, šele takrat tudi nastane njegova obveznost, da dedičem obračuna vse prejemke in izdatke v zvezi z denacionaliziranim premoženjem v času, ko je opravljal funkcijo, ter dedičem izroči njihov pripadajoči dedni delež. V konkretnem primeru je funkcija skrbnika prenehala z njegovo smrtjo, torej še pred izdajo sklepa o dedovanju.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno, pritožbi prve toženke pa se v celoti ugodi in se III. točka izreka sodbe razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožnice zavrne in se v I. , II. in IV. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški tožnice in prve toženke so nadaljnji stroški postopka.

IV. Druga toženka nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno in vmesno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, da je dolžna nerazdelno s prvo toženko plačati tožnici znesek 76.707,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2016 dalje. Tožnici je naložilo, da drugi toženki povrne njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari glede druge toženke (I. in II. točka izreka). Razsodilo je, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko po temelju utemeljen do višine 4.009,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2016 do plačila, v presežku do višine 76.707,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2016 do plačila pa po temelju zahtevek ni utemeljen (III. točka izreka). Odločilo je še, da bo o višini denarnega zneska, ki ga je prva toženka dolžna plačati tožnici, odločeno po pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku, ki se pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. D 000/2016 vodi po dne 4. 3. 2016 umrlem A. A., in bo poznan obseg zapuščine ter kdo so njegovi dediči (IV. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlagata pritožbi tožnica in prva toženka.

3. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijajo delno in vmesno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je od prve toženke, ki je zakonita in oporočna dedinja po zapustniku A. A., zahtevala plačilo 76.707,15 EUR. Zahtevek je utemeljevala na odškodninsko pravnem temelju, podrejeno na podlagi neupravičene obogatitve. Sklicevala se je tudi, da je prva toženka kot dedinja zapustnika dolžna izpolniti njegovo skrbniško obveznost. Zapustnik ji je kot skrbnik od pripadajočih 3.427,50 obveznic, do katerih je bila upravičena kot zakonita dedinja po pokojnih denacionalizacijskih upravičencih, izročil le 228 obveznic in 244.264,33 EUR, čeprav je vrednost vsote vseh kuponov 3.427,50 obveznic znašala 315.726,66 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi zmotne ugotovitve, da naj bi zapustnik in tožnica z dovoljenjem njune matere soglasno in sporazumno razpolagala z obveznicami in izplačanimi kuponi in si vse to premoženje razdelila, menilo, da potrebe po varovanju tožnice kot upnice ni in da zato za njene terjatve zakonsko določilo 3. točke prvega odstavka 358. člena Obligacijskega zakonika2 ne velja. Takšno stališče pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Ni sporno, da je bil zapustnik z denacionalizacijskimi odločbami postavljen za skrbnika za poseben primer glede vseh 6.855 obveznic oziroma izplačil kuponov teh obveznic, tožnica kot zakonita dedinja tega premoženja v deležu 1/2 pa je bila zaradi materine odpovedi dediščine njegova varovanka. Sodišče je dolžno odločati na podlagi zakona in uporabiti določbo 3. točke prvega odstavka 358. člena OZ (enako določilo je vseboval 381. člen Zakona o obligacijskih razmerij), ki določa, da zastaranje ne teče med varovancem in njegovim skrbnikom, dokler traja skrbništvo in dokler niso dani računi. Skrbništvo je trajalo vse do smrti zapustnika, torej do 4. 3. 2016, ker zapustnik skrbniškega poročila in obračuna ni nikoli podal. Zahtevek tožnice zoper prvo toženko ob vložitvi tožbe 16. 5. 2017 torej ni zastaral. Funkcija skrbnika denacionalizacijskega premoženja ni mogla prenehati v letu 2009, ko naj bi zapustnik prodal obveznice, ampak bi lahko prenehala šele, ko sta postala dodatna sklepa o dedovanju z dne 13. 7. 2016 pravnomočna. Na tek zastaranja ne vpliva dejstvo, da je skrbnik obveznice odtujil, saj je bilo zastaranje v času skrbništva zadržano. Določba 358. člena OZ je specialna določba, ki pretehta nad splošnimi obligacijskimi določbami o teku zastaranja. Tožničino tožbo bi lahko obravnavali tudi kot dediščinsko tožbo, naperjeno zoper zapustnikovo univerzalno pravno naslednico, to je prvo toženko. S to tožbo tožnica zahteva svoj dedni delež, ki bi ji ga moral zapustnik kot skrbnik in kot sodedič izročiti, pa ga je nepošteno zadržal. Ker je bil zapustnik nepošten, velja lahko le 20 letni zastaralni rok, ki v primeru dedovanja denacionaliziranega premoženja po določbi 77. člena ZDen začne teči šele od dneva pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji in ne od dneva uvedbe dedovanja. Sodišče ni uporabilo 360. člena OZ, po katerem zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Tožnica vse do 1. 10. 2013, ko je zapuščinsko sodišče prejelo izjavo matere o odpovedi dediščine, objektivno ni mogla česarkoli uveljavljati od zapustnika kot skrbnika, ker dotlej še ni bila dedinja. Od 1. 10. 2013 do vložitve tožbe zoper prvo toženko dne 16. 5. 2017 pa petletni zastaralni rok še ni potekel. Njen zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve tako ni mogel zastarati, potekel pa tudi ni objektivni petletni zastaralni rok za uveljavljanje terjatve na odškodninski podlagi, ker zaradi nepremagljivih ovir najmanj do 1. 10. 2013 ni tekel. Pravno in dejansko zmotne so tudi ugotovitve sodišča o realizaciji in izvedbi dogovora med materjo, tožnico ter zapustnikom, da bosta tožnica in zapustnik dediča vsega denacionaliziranega premoženja vsak do 1/2. Res je mati ob začetku denacionalizacije v letu 1992 povedala, da bo, ko bo dobila vrnjeno nacionalizirano premoženje, le tega dala tožnici in zapustniku, vsakemu 1/2. V dokaz resničnosti te izpovedbe tožnica prilaga nove denacionalizacijske odločbe, s katerimi je mati prejela vrnjen del nacionaliziranega premoženja ter darilno pogodbo, s katero je vrnjeno premoženje podarila tožnici in zapustniku. Predlaga, da sodišče druge stopnje te dokaze upošteva kot pravočasne, ker jih brez svoje krivde ni predložila prej, saj je šele iz obrazložitve sodbe izvedela, kakšne napačne zaključke je sodišče napravilo na podlagi njene izpovedbe in zato se pred tem ti dokazi v postopku niso pokazali za potrebne. Materina izjava v letu 1992 lahko predstavlja le njeno darilno obljubo. Darilna obljuba pa bi lahko bila veljavna in za tožnico iztožljiva le, če bi bila dana na sodni zapisnik. Sicer pa k pritožbi priložena listinska dokaza dokazujeta, da ni šlo za dogovor o prenosu dednega deleža matere na tožnico in zapustnika, ampak le za njeno darilno obljubo. Tožnica je res na podlagi takšne pravno sicer neveljavne in neiztožljive obljube matere iz leta 1992 sprejela 228 obveznic, ki jih ji je zapustnik prenakazal kot skrbnik v letu 2003, z njim delila vrnjene nepremičnine in tudi kasneje sprejela s strani skrbnika nakazane zneske, ni pa vedela, da jo je zapustnik kot skrbnik oškodoval, oziroma da ji ni izročil celotne polovice, niti kdaj točno je posamezen sklop obveznic ali izplačil kuponov prejel, ker ji tega nikoli ni natančno povedal. Tožnica tudi ni dala soglasja za prodajo obveznic in je za soglasje, razen glede prvih prejetih 228 obveznic od skupaj izročenih 456, zapustnik pred prodajo niti ni vprašal. Tožnica je zapustniku zaupala in verjela njegovim obljubam, da bodo prejeli še ogromno vrnjenega premoženja ter da bodo takrat, ko bodo denacionalizacijski postopki zaključeni, napravili obračun. V letu 2014 mu je podpisala tudi pooblastilo za zastopanje v denacionalizacijskih postopkih, kar prav tako dokazuje, da mu je zaupala. Zapustnik tudi matere ni obveščal o prejetih odločbah o odškodninah v obliki obveznic in o razpolaganju z njimi, zaradi česar mati ni imela možnosti izraziti svoje volje v zvezi z vsakokratnim razpolaganjem zapustnika z obveznicami in izplačili kuponov. Zapustnik ni imel soglasja za prodajo obveznic od takratne edine zakonite dedinje - matere in te trditve toženki v postopku pred sodiščem prve stopnje nista obrazloženo ali izrecno zanikali, ker dobro vesta, da zapustnik matere glede obveznic ali izplačil kuponov ni obveščal. Ugotovitev sodišča, da sta si tožnica in zapustnik soglasno in sporazumno vse obveznice in izplačila v zvezi z njimi razdelila in z obveznicami sporazumno razpolagala, razen z zadnjimi 121, je zmotna. Zapustnik je tožnici ves čas zatrjeval, da bo ob uvedbi dedovanja predložil vse odločbe, iz katerih bo razvidna prejeta odškodnina. Sodišče se do dokazne listine z dne 9. 8. 2013, ki dokazuje, da se je zapustnik izogibal dedovanju ter da je po potrebi tudi ponaredil listine, ni opredelilo in jo je brez obrazložitve povsem zanemarilo. Gre za razsojo relevanten dokaz, zato je opustitev ocene in presoje tega dokaza bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost odločitve. Prav tako ni ocenilo izpovedbe tožnice, ampak ji je mimo vseh dokazov in pričanj očitalo, da ni sprožila dedovanja, ker naj bi bile vse obveznice, razen 121, že prodane.

Iz zapustnikovega lastnoročno napisanega pisma: "Vava dobili smo nekaj obveznic SOD...", s katerim je šele v letu 2003 obvestil tožnico o prejemu 456 obveznic, ki so mu bile dokazano izročene že 9. 10. 2001, izhaja, da je tožnico z zamudo leta in pol obvestil o prejetih obveznicah. V tem zapustnikovem pismu pa ni niti omembe, da je prejel tudi izplačila kuponov, čeprav je iz tega naslova prejel kar štiri izplačila v skupni višini 8.154,00 EUR. Navedeno zapustnikovo pismo ne daje podlage za sklep, ki ga je napravilo sodišče, ampak ravno nasprotno, potrjuje trditev tožnice, da jo je zapustnik zelo pomanjkljivo in z zamudo obveščal o prejetih obveznicah in o izplačilih kuponov, kar pomeni, da je tudi glede ostalih obveznic in izplačil v zvezi z njimi enako ravnal. Njegova opomba, da bo na Potezi lahko vse opravila le v petih minutah, pa dokazuje, da je bila tožnica močno obremenjena v službi in doma, ter da je zato mati pooblastila zapustnika za vodenje teh postopkov in da se tožnica s tematiko denacionalizacije in preverjanjem, ali ji je zapustnik vse izplačal, oziroma, kaj je sploh prejel, ni ukvarjala. Amortizacijski načrt (pod B50) je tožnica pridobila šele v letu 2008 v zvezi s 194 obveznicami, da je lahko napravila obrestni izračun, za katerega jo je zapustnik izrecno prosil, ker naj bi ga potreboval za sestavo pritožbe zoper odločbo o teh obveznicah. Da je obveznice prodal, je tožnici povedal post festum in ni mogla nič, ker ni imela nobenih upravičenj. Sodišče se vsaj dvakrat v sodbi sklicuje na njeno izobrazbo, zaradi katere naj bi vedela, da so skrbnikova nakazila posledica prodaje obveznic. Po mnenju tožnice gre v tem primeru za neenakopravno obravnavanje tožnice na podlagi osebne okoliščine in za kršitev 14. člena Ustave RS, saj sodišče zaradi tožničine izobrazbe njeni izpovedbi, da je zapustnik ni celovito obveščal o prejetih obveznicah, ne verjame. Sodišče ni opravilo dokazne presoje in ocene izpovedb strank in dokazov. Toženki sta predložili kup nepodpisanih papirjev, za katere ni dokazano, kdaj so nastali in kdo je njihov avtor, niti da jih je tožnica prejela, še manj pa, da je tožnica avtor izračuna za 5.558 obveznic. Sodišče je te papirje sprejelo kot verodostojne dokaze in ni verjelo njenim nasprotnim trditvam. Tožnica je sodišče večkrat opozorila, da toženki pretvarjata dejstva, ki so jima v škodo, da poskušata sodišče zavesti ter da svoje trditve iz vloge v vlogo spreminjata in prilagajata svojim trenutnim potrebam. Dopis zapustnika z dne 10. 11. 2007 ne dokazuje njegove želje in pripravljenosti deliti vse na polovico, na kar zmotno sklepa sodišče. Zapustnik je zelo dobro poznal tematiko denacionalizacije, predpise in pravila v zvezi z njo, in je zato zelo dobro vedel, da s takšnim dopisom in navodilom SOD-u ne more uspeti, ker ni bilo prav nobene pravne podlage, da bi se tožnici lahko izročile obveznice ali izplačila v deležu 1/2. Tudi če bi bil zapis pod B20 in B51 res tožničin, dokazuje najmanj to, da je skrbnik prejem 524 obveznic in izplačil kuponov od teh obveznic tožnici povsem zamolčal. O teh obveznicah in kuponih izpodbijana sodba nima nobenih razlogov.

Sklep sodišča, da naj bi tožnica prejemala od zapustnika izplačila v gotovini, oziroma, da sta si sporazumno razdelila vse obveznice in izplačila kuponov, prejete pred 6. 1. 2009, je brez vsake podlage. Sodišče zmotno meni, da zapustnik pred 6. 1. 2009 ni protipravno ravnal in da zato njegova odškodninska odgovornost ni podana. Istočasno pa je kontradiktorno v 20. točki zapisalo, da je zapustnik za 4.009,15 EUR neupravičeno obogaten ter da je nepošten pridobitelj in določilo obresti od 5. 9. 2016, čeprav bi skladno s 193. členom OZ morale teči od dneva pridobitve, kot jih je obračunala tožnica.

Sodišče v 20. točki obrazložitve sodbe navaja, da je 40. kupon zapadel 1. 6. 2016, ob tem pa ugotavlja, da je glede na dodatni sklep o dedovanju verjetno ta kupon dobila izplačan tožnica. Tožnica tega ni mogla dobiti, saj je bil sklep o dedovanju izdan, kot sodišče samo ugotavlja, 13. 7. 2016 in je postal pravnomočen šele dva meseca po izplačilu kupona. Sodišče sploh ni preverilo, komu je bil kupon izplačan, ampak je zgolj na podlagi svoje domneve odločilo, da vrednosti tega kupona ne bo vključilo v zapustnikov dolg. Zanemarilo je tudi trditve toženke, da se denarna sredstva od zadnjega kupona nahajajo na TRR zapustnika.

Tožnica ni prejela pripadajočega ji deleža. Toženki nista uspeli dokazati, da je skrbnik izročil tožnici 34.360,11 EUR, kolikor znaša polovica nekaterih posameznih nakazil, ki jih je prejel. Sodišče se je v celoti izognilo presoji visokih zneskov v zvezi s 524 obveznicami, kljub temu, da je pridobilo bančne podatke o prometu na zapustnikovih računih in da je razpolagalo z zapustnikovim lastnim izračunom, iz katerega je razvidno, da je namerno odtujil znesek od celotnih 524 obveznic. Sodišče je tudi ugotovilo napačno vrednost kuponov od 456 obveznic. Vrednost kuponov 1 do 10 je znašala 6.214,77 EUR, vrednost kuponov 11 do 13 pa 1.939,75 EUR. Zapustnik je polovico teh obveznic tožnici izročil dve leti kasneje, kot jih je dobil, kar jasno kaže na njegov namen prikriti prejem dotedanjih nakazil ali jih vsaj odložiti do dneva dedovanja. Sodišče bi moralo na podlagi pravil o dokaznem bremenu odločiti v škodo tožene stranke, saj je šlo za nedokazano trditev, namesto tega pa je brez presoje dokazov zavzelo stališče, da je tožnica prejela svoj delež in da tudi, če ga ni prejela, je zahtevek že zastaral. Sodišče se z ničnostjo darilne pogodbe ni ukvarjalo, čeprav bi moralo paziti na ničnost po uradni dolžnosti.

Tudi zahtevek glede zneska 1.970,79 EUR ni zastaral, saj je bila tožba vložena pred iztekom zastaralnega roka. Gre za istovrstno terjatev in ni pomembno, ali je takrat zapustnik nastopal kot pooblaščenec matere, ker je vsa upravičenja iz denacionalizacije zaradi materine odpovedi dediščini podedovala tožnica v deležu do 1/2. Tožnica izpodbija tudi odločitev v IV točki izreka sodbe. Sodišče ugotavlja, da še ni znano, kdo bo dedič po zapustniku. Premoženje, ki pripada tožnici iz naslova dedovanja po starih starših in ga je zapustnik kot skrbnik protizakonito obdržal, ne more biti predmet dedovanja po zapustniku, zato vtoževana obveznost ne more bremeniti tožnice, četudi bi bila dedinja.

Tudi zahtevek zoper drugo toženko glede na določilo 360. člena OZ ni mogel zastarati, saj pred materino odpovedjo dediščine tožnica zaradi nepremagljivih ovir ni mogla ničesar uveljaviti. Petletni rok do vložitve tožbe zoper drugo toženko zato še ni potekel. Po prepričanju tožnice sta toženki ne le vedeli za protipravno ravnanje skrbnika ter da je tožnico oškodoval z neizročitvijo pripadajoče ji polovice obveznic in denarnih nakazil, ki jih je iz naslova obveznic prejel, ampak sta ga prav onidve napeljali, da ji je prikril in zadržal del obveznic in nakazil. Denarne zneske na škodo tožnice protipravno pridobljenih premoženjskih koristi, za katere je bil zapustnik neupravičeno obogaten v skupni višini najmanj 44.463,18 EUR, je vložil v adaptacijo in dograditev stanovanjske hiše na naslovu B., torej v zapustnikovo polovico nepremičnin, kar je rezultiralo v več vrednost nepremičnine. Navedena večvrednost nepremičnine pa je na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju s trenutkom njegove smrti prešla v last prve toženke.

4. Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili ter predlagata njeno zavrnitev.

5. Zoper III. točko izreka sodbe vlaga pritožbo prva toženka, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek ter ji naloži v plačilo pravdne stroške.

Zapustnik je bil skrbnik za poseben primer za 121 obveznic vse do svoje smrti. Okrajno sodišče v Novem mestu je sklep o dedovanju za navedene obveznice izdalo dne 13. 7. 2016, torej po smrti zapustnika (4. 3. 2016). Ker je torej zapustnik imel za obravnavane obveznice lastnost skrbnika za posebni primer, je tako za nakazilo obstajala pravna podlaga v pravnomočnem sklepu o postavitvi skrbnika. Zapustnik je bil ob izostanku izrecnega dogovora s tožnico kot preostalo upravičenko oziroma sodedinjo, upravičen do prenosa zneska iz naslova izplačila kuponov v korist tožnice ob pravnomočnosti sklepov o dedovanju za obveznice, ki bi se dodelile tožnici kot dedinji. Nepravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil zapustnik kot skrbnik za poseben primer s prejemom nakazila polovice izplačanih kuponov za 121 obveznic neupravičeno obogaten v obdobju od 1. 12. 2009 do 1. 12. 2015. Tudi sicer je toženka opozorila na neutemeljene zahtevke na podlagi neupravičene obogatitve, saj mora pri neupravičeni obogatitvi premoženje preiti od ene stranke na drugo, oziroma obveznost nadomestitve vrednosti nastopi, če nekdo nekaj sprejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

6. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

7. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba prve toženke je utemeljena.

8. Tožnica je primarno od toženk uveljavljala zahtevek iz naslova odškodninske odgovornosti, podrejeno iz naslova neupravičene obogatitve ter tudi iz naslova zapustnikove obveznosti, ker bi moral kot skrbnik izročiti tožnici kot dedinji polovico vseh izplačanih mu kuponov obveznic in polovico vseh obveznic, ki jih je odtujil. Tožnica je navajala, da bi od 6.855 zapustniku preknjiženih obveznic polovica oziroma 3.427,5 obveznic pripadala tožnici. Dejansko ji je zapustnik v letu 2003 izročil le 228 obveznic, brez vrednosti kuponov, od katerih polovica v višini 969,88 EUR ravno tako pripada tožnici. Od preostalih 3.199,5 obveznic, katerih vrednost vsote vseh kuponov je znašala 315.726,66 EUR (3.199,5 obveznic x 98,68 EUR/za obveznico), je tožnici izročil le 244.264,33 EUR, čeprav bi ji moral izročiti 316.696,54 EUR (315.726,66 EUR + 969,88 EUR).

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ter listin v spisu izhajajo naslednja pravno pomembna dejstva: - tožnica je sestra, prva toženka pa žena in oporočna dedinja po dne 4. 3. 2016 umrlem A. A. (v nadaljevanju zapustniku), po katerem se vodi zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu D 000/2016; - druga toženka je hči prve toženke, ne pa tudi zapustnika in po zapustniku ni dedinja; - mati zapustnika in tožnice je bila C. A., ki je kot edina hči na podlagi Zakona o denacionalizaciji3 sprožila več postopkov za vrnitev premoženja, odvzetega njenima staršema, D. D. in E. D. Postopke je najprej na podlagi pooblastila matere C. A., po njeni smrti pa na podlagi pooblastila tožnice, vseskozi vodil zapustnik; - po končanih denacionalizacijskih postopkih je bilo upravičencema E. D. in D. D. vrnjenega več nepremičnega premoženja v naravi; kjer vrnitev v naravi ni bila mogoča, pa odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d. d.4; - v postopkih, v katerih je bila priznana odškodnina v obveznicah SOD, je bil zapustnik na podlagi 67. člena ZDen postavljen za skrbnika za poseben primer, ker sta denacionalizacijska upravičenca (D. D. in E. D.) že umrla. Dedinja po denacionalizacijskih upravičencih je bila C. A., ki se je dne 30. 9. 2013 odpovedala dedovanju, zato sta po denacionalizacijskih upravičencih postala vsak do 1/2 zakonita dediča tožnica in zapustnik; - niti C. A. niti tožnica zapustnikovim dejanjem (do vložitve te tožbe) nista ugovarjali oziroma jih prerekali ali podali predloga za njegovo razrešitev s položaja skrbnika za poseben primer; - za nepremično premoženje, ki je bilo vrnjeno v naravi, je bil dodatni sklep o dedovanju po D. D. izdan dne 9. 10. 2013 ter po E. D. dne 7. 2. 2014; - poleg nepremičnega premoženja sta D. D. in E. D. dobila skupaj tudi 6.855 obveznic , ki so bile skupaj s kuponi (obrestmi na podlagi amortizacijskega načrta, zapadlimi do nakazila obveznic), nakazani na račun zapustnika kot skrbnika za poseben primer; - po amortizacijskem načrtu so se obveznice začele obrestovati 1. 7. 1996, prvi kuponi so zapadli 15. 1. 1997 in se dvakrat letno izplačevali do 1. 6. 2016, ko so bili izplačani zadnji kuponi, obveznice pa izbrisane; - od 6.855 obveznic je zapustnik v letu 2003 tožnici prenakazal 228 obveznic, vse ostale obveznice z izjemo 121-tih, ki jih je imel zapustnik do njihovega dokončnega izplačila, so bile prodane; - zapustnik je na račun obveznic na tožničin račun nesporno nakazal znesek 244.264,33 EUR; - med tožnico, zapustnikom in njuno materjo je bilo že pred uvedbo denacionalizacijskega postopka dogovorjeno, da bosta tožnica in zapustnik dobila vsak do 1/2 vsega naknadno vrnjenega premoženja; - tožnica in zapustnik sta si še pred izdajo dodatnega sklepa o dedovanju razdelila nepremično premoženje ter ga uživala in skrbela zanj; - tožnica je enakovredno z zapustnikom soodločala o prodaji obveznic in o času, kdaj bodo obveznice prodane; - dodatna sklepa o dedovanju za obveznice sta bila izdana 13. 7. 2016, ko obveznic dejansko ni bilo več, saj se je izplačilo kuponov s 1. 6. 2016 zaključilo.

10. Tožnica je primarno uveljavljala vtoževani zahtevek na podlagi odškodninske odgovornosti.

11. Skrbnik je dolžan vestno skrbeti in upravljati premoženje, ki mu je zaupano. Ni sporno, da je zapustnik, ki je bil postavljen za skrbnika za poseben primer, v postopkih, v katerih je bila priznana odškodnina v obveznicah, obveznice, z izjemo 121, prodal že pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po denacionalizacijskih upravičencih za obveznice. Odtujitev stvari oziroma premoženja pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju presega skrbnikovo redno upravljanje5. Tožnica bi zato načeloma lahko zahtevala povrnitev škode v obliki denarne odškodnine iz naslova odškodninske odgovornosti zapustnika. Vendar pa je razpolaganje zapustnika kot skrbnika za poseben primer dopustno, če s tem soglašajo denacionalizacijski upravičenci oziroma njegovi dediči. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da sta tožnica in zapustnik na podlagi dogovora z dovoljenjem njune matere še pred izdajo sklepa o dedovanju razpolagala s premoženjem (tako z nepremičninami, kot tudi z obveznicami) ter da je tožnica enakovredno z zapustnikom soodločala o prodaji, kot tudi, kdaj bodo obveznice prodane. Tej dokazni oceni pritožbeno sodišče pritrjuje. Čim pa je tako, zapustniku ni moč očitati samovoljnega oziroma protipravnega ravnanja, ker je v soglasju s tožnico prodal obveznice.

12. Da je tožnica enakovredno z zapustnikom soodločala o prodaji obveznic, je sodišče skrbno obrazložilo v 1o. do 12. točki obrazložitve sodbe. Pravilno je navedlo, da je toženkama obrambo oteževalo dejstvo, da je tožnica zahtevke postavila šele po smrti zapustnika, saj so vsa dogovarjanja o prodaji obveznic potekala izključno med zapustnikom in tožnico, zato toženki iz lastnega vedenja nista vedeli veliko povedati. Da sta tožnica in zapustnik soglasno in sporazumno razpolagala z obveznicami, razen z zadnjimi 121, je prvo sodišče res ugotavljalo predvsem preko posrednih dokazov, vendar pa je na podlagi posrednih dokazov z uporabo logičnega sklepanja pravilno utemeljilo sprejeto odločitev na ravni visoke verjetnosti ter prepričljivosti. Pritožbeno sodišče prepriča predvsem obrestni izračun v prilogi B35 oz. B52, ki se nanaša na dne 11. 12. 2007 prenakazanih 194 obveznic, in ki kaže na dobro poznavanje materije s strani tožnice in tudi na njeno seznanjenost s prejemom 194 obveznic. O dobrem sodelovanju med njima po mnenju pritožbenega sodišča kaže tudi dopis, ki se nahaja pod B36 oz. B48, ki ga je sestavila tožnica v zvezi z ostalimi premoženjskimi vprašanji, iz katerega izhaja, da se je zapustnik glede vprašanj denacionalizacijskega postopka posvetoval s tožnico. Dogovor o razpolaganju z denacionaliziranim premoženjem med drugim potrjuje tudi nesporno dejstvo, da sta tožnica in zapustnik še pred sklepom o dedovanju razdelila nepremično premoženje, ki je bil vrnjeno v naravi, ter ga uživala in skrbela zanj. Prepričljive dokazne ocene tudi ne izpodbije zapustnikov dopis sodišču z dne 9. 8. 2013, za katerega tožnica zatrjuje, da je zapustnik na njem ponaredil podpis matere in ki naj bi dokazoval, da se je zapustnik izogibal izdaji sklepa o dedovanju. Mati tožnice in zapustnika se je z navedenim realiziranim dogovorom očitno strinjala, saj tožnica ni zatrjevala, da bi mati terjala od zapustnika kakšne koristi, ki jih je pridobil s prodajo obveznic oziroma z izplačili kuponov. Toženkama je torej uspelo dokazati dogovor o prodaji obveznic. Sodišče prve stopnje tudi ni ravnalo diskriminatorno, kot želi prikazati tožnica, ko je navedlo, da je tožnica diplomirana ekonomistka.

13. Tožnica je v pritožbenem postopku predložila nova dokaza, s katerima dokazuje, da dogovor med materjo, tožnico in zapustnikom, da bosta dediča vsega denacionalizacijskega premoženja vsak do 1/2, ni bil sklenjen. Pavšalno predložen nov dokaz je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Navedena dokaza bi lahko tožnica predložila pravočasno, saj je bil že tekom celotnega dokaznega postopka zatrjevani dogovor sporen.

14. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek, ki ga je tožnica uveljavljala zoper toženki na njuni neposredni nerazdelni odškodninski odgovornosti zaradi zatrjevanih njunih protipravnih dejanj napeljevanja zapustnika k oškodovanju tožnice, kar tožnica z ničemer ni dokazala, in se sodišče prve stopnje v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. V tej smeri je bila tožničina trditvena podlaga skromna. Tožnica ni pojasnila niti, kako naj bi toženki vplivali na voljo zapustnika (z grožnjo, prisilo ali prevaro), da je oškodoval tožnico. Sicer pa, ker sodišče ni ugotovilo protipravnega ravnanja zapustnika, že iz tega razloga ni podana odškodninska odgovornost prve in druge toženke.

15. Tožnica je tožbeni zahtevek uveljavljala tudi na podlagi neupravičene obogatitve ter iz naslova zapustnikove obveznosti, da kot skrbnik izroči tožnici kot dedinji njej pripadajoči dedni delež po denacionalizacijskih upravičencih, ki ga je zapustnik prejel kot skrbnik.

16. Ključno vprašanje, ki se v tej zadevi postavlja, je, kdaj je lahko s tožbo vtoževana terjatev nastala in posledično, ali je terjatev tožnice zastarala.

17. Po presoji okoliščin konkretnega primera pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da do zastaranja glede izplačila obveznic ni prišlo.

18. Na podlagi 3. točke prvega odstavka 358. člena OZ zastaranje ne teče med varovancem in njegovim skrbnikom dokler traja skrbništvo in dokler niso dani računi.

19. Funkcija skrbnika za poseben primer je v tem, da upravlja premoženje in zastopa vse dediče do izdaje pravnomočnega sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Ob pravnomočnosti sklepa o dedovanju namreč zapuščina preide na dediče, ki izvršujejo vsa upravičenja iz zapuščine oziroma odgovarjajo za zapustnikove obveznosti do višine vrednosti dediščine oziroma dednega deleža. Šele takrat dedič dejansko prevzame zapuščino ter z njo upravlja. Zapustnik tožnici obračuna ni izstavil. Ker funkcija skrbnika preneha z nastopom pravnomočnosti sklepa o dedovanju, šele takrat tudi nastane njegova obveznost, da dedičem obračuna vse prejemke in izdatke v zvezi z denacionaliziranim premoženjem v času, ko je opravljal funkcijo, ter dedičem izroči njihov pripadajoči dedni delež. V konkretnem primeru je funkcija skrbnika prenehala z njegovo smrtjo, torej še pred izdajo sklepa o dedovanju.

20. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim stališčem, da je tožnica ne glede na sklenjen dogovor o razpolaganju z obveznicami šele od pravnomočnosti sklepa o dedovanju glede obveznic imela realno možnost od skrbnika oziroma njegovih pravnih naslednikov zahtevati izpolnitev obveznosti, in sicer, da se ji izroči njej pripadajoči del izplačila kuponov in kupnine od prodaje obveznic, šele takrat se je torej rodila tožba.

21. V konkretnem primeru je bila tožba vložena 16. 5. 2017, delni sklep o dedovanju glede podržavljenega premoženja v obliki obveznic SOD pa je postal pravnomočen 13. 7. 2016, zato 5 letni zastaralni rok na podlagi neupravičene pridobitve oziroma na podlagi izpolnitve obveznosti še ni potekel. Terjatev glede obveznic tako ni zastarala.

22. Po drugi strani je zato pravilno pritožbeno stališče prve toženke, da zakonite zamudne obresti tečejo šele od dneva vložitve tožbe. Na podlagi 299. člena OZ v primeru, kadar rok ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, ali z začetkom kakšnega postopka zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Ker, kot je bilo že navedeno, vsa upravičenja na dediča preidejo šele tedaj, ko postane sklep o dedovanju pravnomočen, in ne že takrat, ko so bila sredstva nakazana na skrbnikov račun, skrbnik pred tem ne more biti v zamudi. Šele po opravljenem poslu mora namreč skrbnik varovancu izročiti vse, kar je prejel iz opravljenega posla.

23. Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je ugovor zastaranja za plačilo zneska 1.970,79 EUR, ki ga je zapustnik prejel na račun izplačane odškodnine s strani Petrola, d. d., dne 7. 10. 2001, utemeljen. Zapustniku znesek ni bil nakazan kot skrbniku, temveč na podlagi pooblastila matere, ki je bila upravičena do izplačanega zneska, zaradi česar je 5 letni zastaralni rok že zdavnaj potekel. 24. Po splošnem pravilu iz 190. člena OZ je pogoj za uveljavljanje povračilnega zahtevka, da je od premika premoženja od prikrajšanca k okoriščencu prišlo brez pravne podlage. Zapustnik denacionaliziranega premoženja v obliki obveznic v začasno upravo ni pridobil brez pravne podlage, temveč na podlagi odločbe Upravne enote v Novem mestu št. 321-1/92 z dne 13. 6. 2001 o imenovanju za skrbnika, na kar pritožba prve toženke pravilno opozarja. Ker je v konkretnem primeru skrbništvo prenehalo že s smrtjo zapustnika, je pravna podlaga terjatve iz naslova neupravičene pridobitve lahko le terjatev, ki je nastala po smrti zapustnika.

25. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da je terjatev zastarala, sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazne ocene, ali je zapustnik tožnici iz naslova prodanih obveznic ter iz naslova izplačil kuponov izplačal manj, kot ji pripada. Tožnica je namreč upravičena do izročitve polovice kupnine od prodaje obveznic ter do pripadajočega dela vrednosti zapadlih kuponov. Na prvi toženki je dokazno breme, da dokaže, da je zapustnik tožnici nakazal polovico kupnine od prodanih obveznic ter polovico izplačil kuponov posameznih obveznic do njihove prodaje. Pri tem pa je seveda potrebno upoštevati položaj toženke v smislu njene spoznavne zmožnosti. Tudi glede izplačila 40. kupona (20 točka obrazložitve sodbe) je dokazno breme, da izplačilo ni bilo nakazano na zapustnikov račun, na toženki, saj tožničina pritožba utemeljeno opozarja, da sklep o dedovanju v času zapadlosti kupona še ni bil pravnomočen.

26. Pravilna je tudi odločitev o izdaji vmesne sodbe, saj še ni gotovo, kdo bo dedič po zapustniku, niti še ni znan obseg zapuščine.

27. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v izpodbijani I., II. in IV. točki izreka sodbe pritožbo tožnice zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V preostalem delu pa je ugodilo pritožbi tožnice in v celoti pritožbi prve toženke ter III. točko izreka sodbe v celoti razveljavilo6 in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

28. Pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka, saj bi bil s tem obsežen sklop pravno relevantnih dejstev prvič ugotovljen šele v pritožbenem postopku, s čimer bi strankama odvzelo pravico do pritožbo (355. člen ZPP in 23. člen Ustave RS). Pri tem tudi ni zamerljivo dejstvo, da je sodišče prve stopnje vse dokaze že izvedlo, pritožbeno sodišče pa bi jih moralo zaradi načela neposrednosti ponoviti (razlog ekonomičnosti) ter da ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

29. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazno oceniti, kolikšen znesek kupnine je prejel zapustnik od sporazumno prodanih obveznic in kolikšen znesek od zapadlih kuponov, ki so po amortizacijskem načrtu zapadli v plačilo, ter nato, ali je zapustnik na tožnico prenesel (bodisi preko računa bodisi gotovinsko) 1/2 ugotovljene koristi, ter nato o temelju tožbenega zahtevka ponovno odločiti.

30. Ker odgovor druge toženke na pritožbo v ničemer ni pripomogel k rešitvi, druga toženka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

31. Pritožbeni stroški tožnice in prve toženke so nadaljnji stroški postopka.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju OZ. 3 V nadaljevanju ZDen. 4 V nadaljevanju SOD. 5 Primerjaj Breznik, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV, Ljubljana, 2000, stran 470. 6 Tožnica namreč uveljavlja vtoževano terjatev na več pravnih podlagah in deloma tudi na različni trditveni podlagi.