Jedro

Pripenjanje z varnostnim pasom zmanjša intenziteto poškodb nosečnice ob trku, medtem ko lahko na plodu, starejšem od 4 mesecev (tožnica pa je bila v šestem mesecu nosečnosti), povzroči hude, tudi smrtne poškodbe, možnost okvare pa je večja, če gre za rizično nosečnost. V konkretnem primeru je premalo podatkov, da bi bilo moč zanesljivo ugotoviti, katera poškodba bi bila manj intenzivna ali bi sploh ne nastala, če bi poškodovanka bila privezana. Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (35. čl.) je določal obveznost privezovanja z varnostnim pasom, zgolj dejstvo, da tožnica v času nesreče ni bila privezana z njim, pa ne zadošča za zaključek, da je podana njena sokrivda, temveč mora obstajati tudi vzročna zveza med njenim ravnanjem (opustitvijo privezovanja) in (zato večjo) škodo. Ker pa je glede na podano izvedensko mnenje mogoče zaključiti, da bi bila v primeru privezovanja škoda lahko celo večja, ni mogoče šteti, da bi bila tožnica tudi sama kriva, da je nastala škoda oziroma da je nastala večja škoda, kot bi sicer. Odmera odškodnine 25-letni poškodovanki (zlom obeh stegnenic, rana na obrazu in levem kolenu, udarnina na obrazu, zlom zobnih kron prvih treh zob) za nepremoženjsko škodo. Tožena stranka pri ugovoru omejene zavarovalne vsote prezre, da je treba zaradi ohranitve realne vrednosti zavarovalno vsoto valorizirati na dan sojenja. Sodišče prve stopnje tega sicer ni napravilo, ker je (materialnopravno zmotno) menilo, da je upoštevna zavarovalna vsota, ki velja na dan sojenja. Ker pa je postopek valorizacije zavarovalne vsote zaradi ohranitve njene realne vrednosti na dan sojenja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, je to lahko pritožbeno sodišče storilo samo, pri čemer je uporabilo enak način valorizacije, kot ga je ponudila tožena stranka za valorizacijo akontacije. Indeks drobnoprodajnih cen je znan podatek, saj se vsakomesečno objavlja v Uradnem listu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 4.768.000,00 SIT z zakonitimi obrestmi od zneska 4.686.000,00 SIT od 15.4.1999 dalje in se v presežku tožbeni zahtevek zavrne, tožena stranka pa je dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške v znesku 181.465,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1999 dalje pod izvršbo.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanih nespremenjenih delih potrdi sodba prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (v zvezi s popravnim sklepom) razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 5.768.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi od zneska 5.686.000,000 SIT od 15.4.1999 in od zneska 82.000,00 SIT od 21.8.1999 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da tožeči povrne 729.542,50 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77), ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi določila 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). Sodišče prve stopnje je ob nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava zavrnilo ugovor o tožničini soodgovornosti za nastalo škodo. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvami izvedenca S., ki po mnenju tožene stranke ne dajejo zadostne podlage za sprejem takšne odločitve. Dokazni postopek bi bilo treba dopolniti tako, kot je tožena stranka že predlagala v vlogi z dne 7.4.1999. Sicer pa je sodišče prve stopnje ravnalo napačno tudi zato, ker ni odločilo o predlaganem dokazu tožene stranke po imenovanju izvedenca sodno medicinske stroke. Povsem irelevantno je sklicevanje sodišča prve stopnje na določila sedaj veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP), ki vprašanje privezovanja z varnostnim pasom ureja nekoliko drugače kot zakon, ki je veljal ob nezgodi. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine za negmotno škodo. Tako bi moralo ob pravilni uporabi meril za individualizacijo odškodnine in širših okvirov, ki se odražajo v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami, tožnici odmeriti vsaj za 50% nižjo odškodnino zaradi telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Glede na trajanje in intenzivnost bolečin, kot jih je ugotovil izvedenec in tudi, če je ob tem upoštevalo še vse nevšečnosti med zdravljenjem, kot izhajajo iz mnenja izvedenca, čeprav se v obrazložitvi sodbe ne omenjajo, tožena stranka meni, da je dosojena odškodnina v višini 2.000.000,00 SIT neprimerljiva z odškodninami, ki jih sodišča dosojajo v podobnih primerih. Za strah je sodišče prve stopnje priznalo znesek 1.200.000,00 SIT, kar predstavlja močno pretirano odškodnino za tovrstno škodo. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kolikšen del odpade na posamezno vrsto strahu in ni razlogov za ugoditev zahtevku v delu, ki se nanaša na primarni strah, ki je pri tožnici trajal le nekaj sekund. Sodišče prve stopnje pri tem ni ugotavljalo, kolikšna je bila intenzivnost primarnega strahu in kako je utrpeli strah vplival na tožničino duševnost. Zmotno in previsoko je odmerjena tudi odškodnina za skaženost, sodišče prve stopnje pa tudi ni v zadostni meri opredelilo subjektivnih meril, saj v dokaznem postopku ni raziskalo vpliva objektivnih meril na oškodovankino psihično ravnotežje, temveč se je zadovoljilo zgolj z njeno izpovedjo, da jo brazgotine in proteza motijo. Podobno velja tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče ni ugotavljalo intenzivnosti duševnih bolečin in morebitni vpliv na tožničino psihično ravnotežje in psihično počutje. Dosojena odškodnina je v primerjavi z odškodninami, ki jih prisojajo sodišča v podobnih primerih, previsoka in gre na roko težnjam, ki so v nasprotju z njeno naravo in namenom. Zadoščenje za utrpelo škodo iz tega naslova bo pri tožnici doseženo že z bistveno nižjo odškodnino. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo ugovor o višini zavarovalne vsote. Stališče o uporabi sedaj veljavnega Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu za sporno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico, ki je nastalo pred pričetkom veljavnosti tega zakona, je nepravilno. Uporabiti je treba le predpise, ki so veljali v času škodnega dogodka. Zavarovalnica je namreč s tem trenutkom pričela oškodovancu jamčiti za nastalo škodo, seveda v okvirih, določenih v zavarovalni pogodbi, v kateri je bila dogovorjena zavarovalna vsota 6.000.000,00 SIT. Toliko lahko tožena stranka največ izplača oškodovancem. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožeča stranka z zahtevkom po temelju v celoti uspela, po višini pa s pretežnim delom in niso nastali posebni stroški glede zavrnjenega dela zahtevka. Če bi tožeča stranka vtoževala znesek, ki ji je bil s sodbo prisojen, bi bile nižje tako sodne takse kot ostali stroški, povezani z odvetniškim zastopanjem strank. Zato bi moralo sodišče uporabiti 2.odst. in ne 3. odst. 154. čl. ZPP/77. Sicer pa je obrazložitev glede stroškov pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je po vsej verjetnosti tožnici priznalo stroške za vsa v stroškovniku navedena opravila, čeprav gre med drugim tudi za vloge, ki jih sodišče ne bi smelo ovrednotiti po 2. odst. tar. št. 14 OT, temveč kvečjemu po 3. oz. 4. tč. tar. št. 33 OT. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v pritožbi ne obrazloži. Pritožbeno sodišče je zato obstoj tega pritožbenega razloga opravilo v okviru 2. odst. 365. čl. ZPP/77 in pri tem ugotovilo, da kršitve, naštete v 2. odst. 354. čl. ZPP/77, niso podane. Kolikor pa morda tožena stranka meni, da je procesna kršitev v tem, ker sodišče prve stopnje ni izrecno odločilo o njenem dokaznem predlogu, podanem v vlogi, prejeti na sodišču dne 8.4.1999, za postavitev izvedenca sodnomedicinske stroke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil ta njen predlog zavrnjen. Pomanjkanje (izrecnega zapisa) sklepa o tem bi bilo lahko upoštevno le v okviru 1. odst. 354. čl. ZPP/77, ker pa to nikakor ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, relevantne postopkovne kršitve ni. Neizvedba predlaganega dokaza ima torej lahko za posledico le zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa bo obravnavano v okviru tega pritožbenega razloga.

Ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka graja v zvezi z ugotovitvami, na katerih temelji odločitev o temelju tožbenega zahtevka. Mnenje izvedenca S. namreč po mnenju tožene stranke ne zadostuje za odločitev o uveljavljanem ugovoru soodgovornosti tožnice k nastanku škode. Tožena stranka je res že v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja glede vpliva (ne)uporabe varnostnega pasu na vrsto in obseg poškodb, upoštevajoč, da je šlo v konkretnem primeru za čelno trčenje, pri katerem pravilno uporabljeni varnostni pas še posebej zmanjša poškodbe (vloga z dne 24.8.1998). Na njen predlog je sodišče prve stopnje izvedenca S. tudi pozvalo, da dopolni svoje že podano mnenje. Izvedenec je v tej dopolnitvi (prejeti na sodišču 7.4.1999) navedel, da je v konkretnem primeru premalo podatkov, da bi bilo moč zanesljivo ugotoviti, katera poškodba bi bila manj intenzivna ali bi sploh ne nastala, če bi poškodovanka bila privezana. Sicer pa pripenjanje z varnostnim pasom zmanjša intenziteto poškodb nosečnice ob trku, medtem ko lahko na plodu, starejšem od 4 mesecev (tožnica pa je bila v šestem mesecu nosečnosti), povzroči hude, tudi smrtne poškodbe, možnost okvare pa je večja, če gre za rizično nosečnost. Na vsa vprašanja tožene stranke je torej odgovoril izvedenec S. v svojem mnenju z dopolnitvijo. Glede na pomanjkanje podatkov o sami nesreči (hitrost vozil, smer trčenja, položaj oškodovanke ipd.) pa bi tudi izvedba dokaza z izvedencem sodnomedicinske stroke ne mogla dati natančnejših rezultatov. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo tega v vlogi dne 7.4.1999 predlaganega dokaza tožene stranke.

Tožena stranka ima sicer prav, da je treba za odločitev v sporu uporabiti predpise, ki so veljali v času škodnega dogodka. Vendar pa prezre, da je sodišče prve stopnje sedaj veljavni ZVCP, konkretno njegov 72. čl. zgolj omenilo v prid svojim prej navedenim dejanskim in materialnopravnim zaključkom o neutemeljenosti ugovora tožničine sokrivde k nastanku škode. Tako je pravilno navedlo, da je Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa v 35. čl. določal obveznost privezovanja z varnostnim pasom, da pa zgolj dejstvo, da tožnica v času nesreče ni bila privezana z njim, ne zadošča za zaključek, da je podana njena sokrivda, temveč mora obstajati tudi vzročna zveza med njenim ravnanjem (opustitvijo privezovanja) in (zato večjo) škodo. Ker pa je glede na podano izvedensko mnenje mogoče zaključiti, da bi bila v primeru privezovanja škoda lahko celo večja, ni mogoče šteti, da bi bila tožnica tudi sama kriva, da je nastala škoda oziroma da je nastala večja škoda, kot bi sicer.

O temelju zahtevka je torej sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Pač pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje mogoče očitati delno napačno uporabo materialnega prava oziroma pravnega standarda pravične denarne odškodnine iz 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in sicer v tistem delu, ki se nanaša na odmero denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah.

Za prvo omenjeno obliko nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo odškodnino v višini 3.500.000,00 SIT. Ni sicer utemeljena pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo intenzivnosti duševnih bolečin in morebitni vpliv na tožničino psihično ravnotežje in psihično počutje, saj je v obrazložitvi sodbe natančno navedlo vse omejitve v oškodovankinih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljala in bi jih po rednem teku stvari opravljala tudi v bodočnosti, pri čemer te omejitve predstavlja tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori. Vseh omejitev se zaveda tudi tožnica in jih je v svoji izpovedbi natančno opisala - gre torej za duševne bolečine (trpljenje) zaradi posledic škodnega dogodka na najrazličnejših prizadetostih na psihičnem in telesnem področju, katerih intenzivnost je odvisna tudi od ugotovljenih trajnih posledic. Te trajne posledice pa se funkcionalno kažejo predvsem kot zmanjšana gibljivosti kolkov, kar je izvedenec ocenil za omejeno gibljivost lažje stopnje. Tudi vse tožničine omejitve izhajajo iz te funkcionalne posledice: tako ima največ težav pri hoji, počepanju, klečanju in delu v takšnih položajih ter dvigovanju bremen s tal. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pritožbeno sodišče sodi, da je za to obliko nepremoženjske škode sodišče prve stopnje tožnici priznalo previsoko odškodnino. Po presoji pritožbenega sodišča predstavlja odškodnina v višini 3.000.000,00 SIT primerno zadoščenje za tožničine duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar ustreza tudi merilom, ki so se v sodni praksi oblikovala v razmerjih med večjimi in manjšimi škodami ter odškodninami zanje.

Kot je bilo že omenjeno, je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo tudi pri odmeri pravične denarne odškodnine za strah in tudi v tem delu je delno utemeljena pritožbena graja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, sledeč pri tem mnenju izvedenca. Zakon (200. čl. ZOR) kot eno od oblik nepremoženjske škode opredeljuje strah, sodna praksa pa loči primarni strah (strah, ki ga oškodovanec pretrpi ob samem dogodku) in sekundarni strah (strah, ki ga oškodovanec trpi v času zdravljenja posledic škodnega dogodka). Obe vrsti strahu se bistveno ločita po trajanju in intenziteti in razlikovanje se je oblikovalo prav zaradi tega in zaradi lažje presoje, kolikšna denarna odškodnina pripada oškodovancu glede na trajanje in intenziteto strahu. Vendar pa to ne pomeni, da sodišče za vsako posamezno vrsto strahu oškodovancu prisodi posebno odškodnino. Kot že omenjeno, ZOR enotno opredeljuje kot obliko nepremoženjske škode strah in zanj se, upoštevajoč vse navedene kriterije pri različnih oblikah strahu, prisodi enotna odškodnina. Tožena stranka torej sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni določno navedlo, kolikšen del odškodnine odpade na posamezno vrsto strahu. Vendar pa je glede na obseg te oblike nepremoženjske škode (primarni strah je trajal le nekaj sekund, sekundarni strah pa od škodnega dogodka do 21.2.1995) po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo previsoko denarno odškodnino. Obseg te oblike nepremoženjske škode po presoji pritožbenega sodišča kljub temu, da je bil sekundarni strah razmeroma intenziven zlasti tudi zaradi strahu zaradi morebitnih poškodb ali negativnih vplivov zdravljenja na nerojenega otroka, narekuje odmero denarne odškodnine v višini 700.000,00 SIT, kar je primerljivo tudi z odškodninami v podobnih primerih.

Pri odmeri odškodnine za preostali obliki nepremoženjske škode (za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi skaženosti) pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Tako je natančno ugotovilo poškodbe tožeče stranke v prometni nesreči (zlom obeh stegnenic, rana na obrazu in levem kolenu, udarnina na obrazu, zlom zobnih kron prvih treh zob), zaradi katerih je trpela telesne bolečine različnih stopenj in nevšečnosti. Slednje sodišče prve stopnje v obrazložitvi resda našteva le skopo (dvakratna hospitalizacija, kirurška oskrba ran, operacija in stabilizacija nog, le postopno obremenjevanje nog, protetični nadomestki zob), vendar pa jih je, kot to ugotavlja tudi sama tožena stranka v pritožbi, vendarle upoštevalo pri odmeri denarne odškodnine za telesne bolečine. Te je sodišče prve stopnje upoštevalo tako po intenzivnosti kot po trajanju in jih skupaj z nevšečnostmi med zdravljenjem tudi pravilno ovrednotilo. Priznana odškodnina v višini 2.000.000,00 SIT je tako primerno zadoščenje in ustreza kriterijem iz 200.čl. ZOR ter je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih.

Enako velja za odškodnino, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo tako objektivna kot subjektivna merila. Prva se kažejo kot sprememba tožničine zunanjosti, njihovi opaznosti oziroma vidnosti, obsegu, možnosti njihovega zakrivanja in starosti, druga pa v vplivanju teh na tožničino psihično ravnotežje oziroma psihično počutje nasploh. Tožnica je izpovedala, da jo brazgotine motijo, saj je brazgotina na čelu vidna, prav tako pa tudi na nogah, kadar je v krilu ali v kopalkah in jo ljudje sprašujejo o njihovem izvoru. To v zadostni meri kaže na obstoj subjektivnih elementov in porušenje oškodovankinega psihičnega ravnotežja oziroma vpliv nanj. Upoštevajoč vsa ta merila in oškodovankino starost pritožbeno sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, da tožnica zaradi tega trpi duševne bolečine, za katere znaša 1.500.000,00 SIT pravično denarno odškodnino iz 200. čl. ZOR.

Ob upoštevanju delno utemeljene pritožbene graje tožene stranke glede odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo tako, da je tožniku iz naslova nepremoženjske škode priznalo skupno 7.200.000,00 SIT. Ta odškodnina je primerna tudi upoštevajoč čas od nastanka škode do izdaje sodne odločbe.

Denarna odškodnina za neporavnani del nepremoženjske škode se v primeru že prejšnje delne izpolnitve (plačane akontacije) določi tako, da se odškodnina, odmerjena za celotno škodo po merilih na dan izdaje sodbe, zmanjša za realno vrednost delne izpolnitve (prim. načelno mnenje, objavljeno v Poročilu VSS št. 2/89). Sodišče prve stopnje je sprejelo način valorizacije, ki ga je ponudila sama tožena stranka in plačano akontacije odškodnine (2.000.000,00 SIT) z indeksom drobnoprodajnih cen valoriziralo na 2.514.000,00 SIT. Tožena stranka pa pri ugovoru omejene zavarovalne vsote (ta je po odloku Vlade RS, objavljenem v Ur. listu RS z dne 3.4.1992 znašala 6.000.000,00 SIT) prezre, da je treba zaradi ohranitve realne vrednosti valorizirati tudi zavarovalno vsoto na dan sojenja. Sodišče prve stopnje tega sicer ni napravilo, ker je (materialnopravno zmotno) menilo, da je upoštevna zavarovalna vsota, ki velja na dan sojenja. Ker pa je postopek valorizacije zavarovalne vsote zaradi ohranitve njene realne vrednosti na dan sojenja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, je to lahko pritožbeno sodišče storilo samo, pri čemer je uporabilo enak način valorizacije, kot ga je ponudila tožena stranka za valorizacijo akontacije. Indeks drobnoprodajnih cen je znan podatek, saj se vsakomesečno objavlja v Uradnem listu. Na podlagi tega je ugotovilo, da znaša od škodnega dogodka do dneva izdaje sodbe prve stopnje valorizirana zavarovalna vsota 8.506.536,00 SIT, od dneva uveljavitve odloka do sojenja pa kar 13.928.010,00 SIT. Tudi valorizacija s primerjavo najnižje zavarovalne vsote in povprečne neto plače na zaposleno osebo, ki jo prav tako mesečno ugotavlja Statistični urad RS, pripelje do enakega rezultata: Zadnja povprečna plača objavljena pred sprejemom odloka je znašala 20.208,00 SIT, kar pomeni, da je z odlokom določena zavarovalna vsota v znesku 6.000.000,00 SIT predstavljala 297 povprečnih neto plač, kar znaša, upoštevajoč povprečno plačo na dan sojenja (106.140,00 SIT) kar 31.523.580,00 SIT. Vse navedeno pa pomeni, da ugovor tožene stranke o omejeni zavarovalni vsoti ni utemeljen.

Tožena stranka mora tako tožeči stranki (po delni ugoditvi pritožbi tožene stranke) plačati še 4.686.000,00 SIT denarne odškodnine za negmotno škodo oziroma 4.768.000,00 SIT za vso škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku. Ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke je torej pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. 373. čl. ZPP/77 spremenilo sodbo prve stopnje, kot je razvidno iz izreka, v preostalem delu pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP/77).

Delna sprememba izpodbijane sodbe pa je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka je sicer v pritožbi upravičeno grajala tudi način odmere pravdnih stroškov, saj višina zahtevane odškodnine bistveno vpliva na višino pravdnih stroškov (stroškov sodnih taks in stroškov zastopanja). Stroške je pritožbeno sodišče zato odmerilo strankama od zneskov, s katerima sta v pravdi uspeli, stroške, ki jih je za izvedenca plačala tožeča stranka pa ji je priznalo v celoti, saj višina teh stroškov ni odvisna od uspeha v pravdi. Tožeča stranka je resda po temelju v celoti uspela, a s tem posebni stroški niso nastali (npr. stroški izvedenca, niti se ni na narokih posebej obravnaval le temelj zahtevka). Tožeči stranki je tako priznalo 561.890,00 SIT, toženi pa 380.425,00 SIT, pri čemer jima je priznalo stroške sestave vlog, zastopanja na narokih, kilometrine in sodnih taks, ne pa tudi konferenc s stranko, saj so ti stroški že zajeti z nagrado za ustrezno delo (vlogo, zastopanje). Po pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 181.465,00 SIT pravdnih stroškov.

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določila 2. odst. 166. čl. v zvezi s 2. odst. 154.čl. ZPP/77. Tožena stranka je s pritožbo le delno uspela in ker je bil odgovor na pritožbo potreben in delno utemeljen, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.