Sistemskih pomanjkljivosti tudi sicer ne more izkazovati vsakršno poslabšanje zdravja, temveč mora iti za posebej hudo duševno ali fizično bolezen, katere resnost je izkazana na podlagi objektivnih elementov, ki jih predloži prosilec. Hkrati mora biti izkazana dejanska nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja, kar mora prav tako izhajati iz dokazil.Ker to7enik tak61nih zdravstvenih te7eav ni niti zatrjeval niti izkazal, je odlo0Ditev to7Enke pravilna.
To7Eba se zavrne.
Izpodbijani sklep
1.Z izpodbijanim sklepom je to7Enka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. 0Dlena v zvezi s 0Detrto alinejo prvega odstavka 51. 0Dlena Zakona o mednarodni za610Diti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla pro61njo to7Enika za priznanje mednarodne za610Dite (to0Dka 1. izreka). Odlo0Dila je, da Republika Slovenija njegove pro61nje ne bo obravnavala, saj bo predan 6Avicarski konfederaciji, ki je na podlagi meril, dolo0Denih v Uredbi (EU) 6Et. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za dolo0Ditev dr7Eave 0Clanic, odgovorne za obravnavanje pro61nje za mednarodno za61cito, ki jo v eni od dr7Eav 0Clanic vlo7Ei dr7Eavljan tretje dr7Eave ali oseba brez dr7Eavljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna dr7Eava 0Clanica za obravnavanje njegove pro61nje za mednarodno za61cito (to0Dka 2. izreka). Predaja to7Enika se izvr61i najkasneje v 6Estih mesecih od 9. 10. 2025 ali od prejema pravnomo0Dne sodne odlo0Dbe v primeru, da je bila predaja odlo7Eena z za0Dasno odredbo, oziroma v osemnajstih mesecih, 0De prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (to0Dka 3. izreka). Odlo0Dila je 6E, da bo o stro61kih postopka odlo0Deno v lo0Denem postopku (to0Dka 4. izreka).
2.Iz obrazlo7Eitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je to7Enik 25. 9. 2025 v Republiki Sloveniji podal drugo pro61njo za mednarodno za61cito. To7Enka je na podlagi njegovih prstnih odtisov istega dne pridobila podatek, da je bil 23. 11. 2022 in 27. 5. 2025 e vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno za61cito v 6Avicarski konfederaciji. Zato je pristojnemu organu navedene dr7Eave v skladu s to0Dko b. prvega odstavka 18. 0Dlena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem to7Enika. Dne 9. 10. 2025 je prejela odgovor, da 6Avica na podlagi d. to0Dke prvega odstavka 18. 0Dlena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo to7Enika.
3.Kot povzema to7Enka, je to7Enik v osebnem razgovoru povedal, da je bil 27. 5. 2025 s strani Slovenije predan 6Avicarski konfederaciji, pri 0Demer je v Slovenijo ponovno vstopil 30. 5. 2025. V 6Avici se je tako nahajal en dan in pol. Bilo mu je slabo, saj ni imel kje spati. Na letali610Du so ga sicer sprejeli predstavniki Urada za migracije, ki so ga napotili v njihov urad, kamor je tudi 6El. Tam naj bi mu povedali, da ga bodo odpeljali v center, kjer bo po0Dakal na dokumentacijo za vrnitev v Republiko Burundi. Posledično se je izmuznil iz urada in od6El ven iz dr7Eave. V 6Avico si ne 7Eeli vrniti, saj so mu rekli, da bo vrnjen v izvorno dr7Eavo. Znano mu je, da se je to zgodilo tudi drugim prosilcem iz Burundije. Pojasnil je 6E, da mu je bila v 6Avici pro61nja e zavrnjena, na kar se je prito7Eil, za kar so mu nalo7Eili pla0Dilo 750 CHF, 0Deprav so vedeli, da nima denarja. Ko je bila njegova pro61nja zavrnjena drugi0D, je moral pla0Dati 250 CHF. Poudaril je, da se v 6Avico ne 7Eeli vrniti, saj je tam 7Eivel v slabih razmerah. Ni imel podpore. Imel je tudi zdravstvene te7Eave, saj je bil izpostavljen prevelikemu stresu. Potreboval bi psihologa, a mu ga niso zagotovili. V preteklosti, ko je 7Eivel v 6Avici, tudi niso ustrezno zdravili njegovega zvitega gle7Enja.
4.0Ceprav je to7Enik na osebnem razgovoru izpostavil, da se v 6Avico ne 7Eeli vrniti, je to7Enka zaklju0Dila, da prosilec ne more sam izbirati, katera dr7Eava 0Clanica naj bo pristojna za obravnavanje njegove pro61nje. Skladno z Uredbo Dublin III mora namre0D pro61njo za mednarodno za61cito obravnavati ena sama dr7Eava 0Clanica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Hkrati po oceni to7Enke prosilec ni izkazal nobenih tehtnih razlogov glede sistemskih pomanjkljivosti v 6Avicarskem sistemu mednarodne za61cite ali drugih relevantnih okoli6Din, ki bi lahko vzpodbudile dvom, da bo med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti ne0Dlove61kega ali poni7Eujo0Dega ravnanja v smislu 4. 0Dlena Listine EU. Njegove navedbe na osebnem razgovoru se nana6Dajo na njegovo prvo bivanje v 6Avici, pri 0Demer jih pri podaji prve pro61nje v Sloveniji sploh ni izpostavil. Tudi sicer pa mu je bila o0Ditno tudi v 6Avici zagotovljena zdravstvena oskrba, zdaj pa kak1nih novih zdravstvenih te7Eav ne izpostavlja. To7Enka nadalje ni spregledala, da to7Enik ob predaji ni od6El v 6Avicarski nastanitveni center, temve0D je 6Avico zapustil e po dnevu in pol. Hkrati je njegove navedbe, da v tistem 0Dasu ni imel kje spati, ocenila za malo verjetne, saj mu je bil dostop do nastanitve nedvomno omogo0Den, a se je samovoljno odlo0Dil, da dr7Eavo zapusti. Dodala je e, da zavrnitev prve pro61nje za mednarodno za61cito ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti, saj ima mo7Enost (ob predpisanih pogojih) vlo7Eiti ponovno pro61njo. 0Detudi bi status prosilca izgubil, pa ga kot tujca v postopku odstranitve iz dr7Eave e vedno varuje na0Delo nevra0Danja. Ocenila je, da ima 6Avica v celoti uveljavljen sistem mednarodne za61cite, kjer imajo prosilci podobne pravice kot v Sloveniji.
To7Enik zoper izpodbijani sklep vlaga to7Ebo, v katerem uveljavlja to7Bbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kr61itve materialnega prava. Sodi610Du predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.
V to7Bbi poudarja, da na0Delo zaupanja med dr7Eavami podpisnicami Uredbe Dublin III ne more biti absolutno. Domneva je izpodbojna, prosilcu mora biti zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoli6Din. Meni, da je v postopkih, povezanih z varovanjem na0Dela nevra0Danja, dokazno breme deljeno. Sodi610De EU je tako e sprejelo stali610De, da mora dr7Eava 0Clanica s prosilcem aktivno sodelovati, ko obravnava pravno relevantne elemente pro61nje, 0Derar to7Enka ni upo61tevala. Poudarja, da je jasno izrazil svoje razloge, zakaj se no0De vrniti v 6Avico. Tam namre0D ni bil sprejet in primerno obravnavan. Nalo7Eeni so mu bili stro61ki za pravno pomo0D, ki jih ni mogel poravnati. Pri njem obstaja resno tveganje za psihi0Dni zlom ob vrnitvi v sistem, ki vodi v veri7Eni u0Dek odstranitve v izvorno dr7Eavo, kjer je bil izpostavljen travmati0Dnim izku6Dnjam. Dodaja, da 6Avica zanj sicer ni nevarna dr7Eava, a je zanj psihi0Dno nevzdr7Ena. Zdaj ima e empiri0Dno izku6Dnjo, saj je do7Eivel razliko med 6Avico in Slovenijo na podro0Dju spo61tovanja 0Dlovekovih pravic. Meni, da se to7Enka ni opredelila do t. im. verige tveganja, tj. kumulativnega u0Dinka njegovih psihi0Dnih te7Eav, strahu pred deportacijo v njegovo izvorno dr7Eavo ter dejstva, da je bil enkrat e vrnjen po Uredbi Dublin III. Priznava sicer, da je 6Avica demokrati0Dna dr7Eava z vzpostavljenim azilnim in zdravstvenim sistemom. Je tudi podpisnica Evropske konvencije o 0Dlovekovih pravicah, kar pa ne odvezuje to7Enke, da resno presodi okoli6Dcine konkretnega primera. 0Ceprav 6Avica spo61tuje na0Delo nevra0Danja, pa mu je z zadnjo odlo0Ditvijo e sporo0Dila, da ga bo vrnila. Dodaja, da Republika Burundi trenutno ni varna dr7Eava. Vztraja pri podanih navedbah na osebnem razgovoru. V dokaz svojih trditev, zlasti sedanjega zdravstvenega stanja in razlogov, zakaj se ne 7Eeli vrniti v 6Avico, pa predlaga lastno zasli61anje.
To7Enka se v odgovoru na to7Zbo v celoti sklicuje na obrazlo7Eitev izpodbijanega sklepa. Meni, da je sklep zakonit in pravno pravilen, to7Zba pa neutemeljena. Poudarja, da je iz izpodbijanega sklepa jasno razvidno, da odlo0Ditev temelji na relevantnih dolo0Dbah Uredbe Dublin III. To7Eniku je bila tako zagotovljena presoja njegovih individualnih okoli6Din, pri 0Derem je bilo ugotovljeno, da ni zadr7Bkov za njegovo vrnitev v 6Avico, saj ni izkazal sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za mednarodno za61cito. Posledi0Dno tudi ni bilo potrebe po pridobivanju zagotovil 6Avicarskih pristojnih organov. Sklicujo0D se na sklep Vrhovnega sodi610Da RS v zadevi I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 in odlo0Ditve Sodi610Da Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 e poudarja, da so lahko pomembne zgolj okoli6Dcine pri dejanski obravnavi prosilcev v 0Dasu, ko so e podali pro61njo za mednarodno za61cito, pri 0Derem je v konkretnem primeru nesporno, da je bil to7Eniku postopek omogo0Den, njegove navedbe pa ne izkazujejo ne0Dlove61kega ali poni7Eujo0Dega ravnanja. Meni, da je imel to7Enik na osebnem razgovoru dovolj mo7Enosti pojasniti vse svoje individualne okoli6Dcine, pri 0Derem ne v prvem in ne v drugem postopku ni predlo7Eil nobenih dokazov, iz katerih bi bilo mo7No sklepati o resnosti zdravstvenega ali psihi0Dnega stanja ter o morebitni napa0Dni ali nezadostni zdravstveni obravnavi. Tudi sicer pa iz sodne prakse Vrhovnega sodi610Da, SEU in ES0CP izhaja, da ni mo7No upo61tevati vsake bolezni prosilca, temve0D mora iti za posebej hudo du61evno ali fizi0Dno bolezen, katere resnost je izkazana na podlagi objektivnih elementov, ki jih predlo7Ei prosilec. Hkrati mora biti izkazana dejanska nevarnost za znatno in nepopravljivo poslab61anje zdravstvenega stanja, kar mora prav tako izhajati iz dokazil. Dodaja, da se v predmetni zadevi ne presoja stanje v Republiki Burundi, ampak ustreznost predaje 6Avici, kjer bodo izvedeni nadaljnji postopki (lahko tudi obravnava ponovne pro61nje, 0De se bo to7Enik za to odlo0Dil), pa tudi zdravljenje, 0De bi se izkazalo, da ga to7Enik potrebuje. Hkrati to7Enika v primeru, da bo izveden postopek odstranitve, varuje na0Delo nevra0Danja.
Sodi610De je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listine upravnega spisa 61t. 2142-844/2025, ki se nana6Da na zadevo. V sodnem spisu je prebralo dokazno listino to7Enika pod prilogo A2 (izpodbijana odlo0Dbe) ter ga zasli61alo.
To7Eba ni utemeljena.
V prvem odstavku 3. 0Dlena Uredbe Dublin III je dolo0Deno, da dr7Eave 0Clanice obravnavajo vsako pro61njo za mednarodno za61cito dr7Eavljana tretje dr7Eave ali osebe brez dr7Eavljanstva, ki pro61njo vlo7Ei na ozemlju katerekoli izmed 0Dlanic, tudi na meji ali tranzitnem obmo0Dju. Pro61njo obravnava ena sama dr7Eava 0Clanica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. 0Dlena Uredbe Dublin III dolo0Da, da kadar predaja prosilca v dr7Eavo 0Clanico, ki je bila dolo0Dena za odgovorno, ni mogo0Da zaradi utemeljene domneve, da v tej dr7Eavi 0Clanici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost ne0Dlove61kega ali poni7Eujo0Dega ravnanja v smislu 4. 0Dlena Listine EU, dr7Eava 0Clanica, ki izvede postopek dolo0Danja odgovorne dr7Eave 0Clanice, e naprej preu0Duje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogo0De dolo0Diti drugo dr7Eavo 0Clanico kot odgovorno. Listina EU v 4. 0Dlenu zapoveduje, da nih0De ne sme biti podvr7Een mu0Denju ali poni7Eujo0Dem ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako dolo0Dilo izhaja iz 3. 0Dlena Evropske konvencije o 0Dlovekovih pravicah (v nadaljevanju EK0CP).
V obravnavani zadevi to7Enik ne izpodbija ugotovitev to7Enke, da je v 6Avici v preteklosti e bival, pri 0Demer mu je bila tam pro61nja za mednarodno za61cito zavrnjena. Nadalje ne nasprotuje ugotovitvi, da je nato pri61el v Slovenijo, kjer je 13. 3. 2025 podal prvo pro61njo za mednarodno za61cito. Slovenski organi so ob ugotovitvi, da je za obravnavo slednje odgovorna 6Avicarska konfederacija, njegovo pro61njo zavrgli ter ga 27. 5. 2025 predali 6Avici, od koder pa se je e 30. 5. 2025 vrnil v Slovenijo ter ponovno podal pro61njo za mednarodno za61cito. Odlo0Ditev o slednji je predmet izpodbijanega sklepa.
Glavnina to7Bbenih o0Ditkov se nana6Da na to7Enikovo izku6Dnjo prvotnega 7Eivljenja v 6Avici, torej v 0Dasu pred vrnitvijo, kar se je presojalo e v prej61njem, pravnomo0Dno kon0Danem postopku. To7Enik tako vztraja, da se je njegovo zdravje takrat poslab61alo (do7Eival naj bi obi0Dutke brezizhodnosti) ter, da ni bil dele7En ustreznega zdravljenja, pri 0Derem ne poda nobenih konkretnih navedb. Svojih pav1alnih navedb prav tako ne podkrepi z dokazi. Sodi610De posledi0Dno v celoti sprejema zaklju0Dke to7Enke, da je bilo v 0Dasu prvotnega bivanja v 6Avici za to7Enikovo zdravje ustrezno poskrbljeno ter, da posplo1ena primerjava 6Avicarskega in slovenskega zdravstvenega sistema ne more izkazovati sistemskih pomanjkljivosti v smislu zgoraj citiranih dolo0Db Uredbe Dublin III. Tovrstnega zaklju0Dka ne morejo spremeniti niti to7Enikove trditve o nevarnosti poslab61anja zdravja v primeru vrnitve v 6Avico. Tudi te namre0D niso izkazane. V to7Bbi glede aktualnega zdravstvenega stanja sicer predlaga lastno zasli61anje, pri 0Derem zasli61an o zatrjevanem slab1em (psihi0Dnem) zdravju ne pojasni ni0Desar. Sistemskih pomanjkljivosti tudi sicer (kar pravilno ugotavlja to7Enka) ne more izkazovati vsakr1no poslab61anje zdravja, temve0D mora iti za posebej hudo du61evno ali fizi0Dno bolezen, katere resnost je izkazana na podlagi objektivnih elementov, ki jih predlo7Ei prosilec. Hkrati mora biti izkazana dejanska nevarnost za znatno in nepopravljivo poslab61anje zdravstvenega stanja, kar mora prav tako izhajati iz dokazil.1F Ker to7Enik tak61nih zdravstvenih te7Eav ni niti zatrjeval niti izkazal, je odlo0Ditev to7Enke pravilna.
To7Enik nadalje v to7Bbi ne nasprotuje ugotovitvi to7Enke, da je po predaji v 6Avici ostal zgolj en dan in pol. V tem kratkem 0Dasu e po naravi stvari ni mogel biti seznanjen s pogoji bivanja, saj v nastanitveni center, kamor je bil napoten, sploh ni od6El. Glede na navedeno sodi610De sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta ter se na podlagi drugega odstavka 71. 0Dlena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je to7Enka podala v izpodbijanem sklepu. Tudi po oceni sodi610Da to7Enik namre0D ni izpostavil okoli6Dcin, ki bi utemeljevale sklep, da so v 6Avicarski konfederaciji podane sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost ne0Dlove61kega ali poni7Eujo0Dega ravnanja v smislu 4. 0Dlena Listine EU. To7Enik se o0Ditno z razlago to7Enke ne strinja in meni, da je opisane okoli6Dcine treba presoditi kot sistemske pomanjkljivosti. Vendar zgolj s ponavljanjem razlogov, brez ustreznih proti argumentov, o katerih se je to7Enka e izrekla, obrazlo7Eitve to7Enke ne more ovre0Di.
Iz to7Enikovih trditev nadalje izhaja, da je 6Avico zapustil, ker naj bi mu grozila deportacija v Republiko Burundi. V zvezi z navedenim sodi610De poudarja, da imajo dr7Eave na0Deloma izrecno pravico nadzora nad vstopom tujcev, presojo dovoljenj za njihovo bivanje in izgoni oziroma izro0Ditvami. Suverenost dr7Eav pa je omejena z dol7Enostjo, da dr7Eava posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izro0Diti dr7Eavi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvr7Een ne0Dlove61kemu ravnanju (non-refoulment)
). ESČP je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je prepovedana odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Načelo nevračanja tako prepoveduje neposredno vračanje (direct refoulement), pa tudi posredno vračanje (indirect refoulement), pri katerem je prosilec izročen državi, v kateri zanj sicer neposredno ne obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Prav na slednje se v tožbi (in na osebnem razgovoru) sklicuje tožnik z navedbo, da "švicarski sistem vodi v verižni učinek odstranitve v izvorno državo", kjer je bil izpostavljen travmatičnim izkušnjam. Prav tako naj bi bila v Švici, v primerjavi s Slovenijo, nižja raven varstva človekovih pravic. Vztraja pri tem, da ga bodo po prihodu v Švico migracijski organi odpeljali v zaprti center z namenom deportacije. Toženki očita opustitev individualne presoje in posledično kršitev 3. člena EKČP.
S tovrstnimi navedbami po presoji sodišča ne more zamajati načela medsebojnega zaupanja, zavzetega v Uredbi Dublin III, katere namen je z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav. Tako se domneva, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah, o čemer se je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) že izreklo. To domnevo je sicer mogoče izpodbiti na način, da prosilec dokaže, da tretja država zanj konkretno ni varna, kar pa tudi po presoji sodišča tožniku v obravnavanem primeru ni uspelo. Prosilec je namreč tisti, ki mora predložiti elemente, s katerimi lahko dokaže, da obstajajo utemeljeni razlogi, da sprejemna država zanj konkretno ne more šteti za varno tretjo državo. Obseg ugotavljanja upoštevnih dejstev in informacij je tako v prvi vrsti odvisen od njegovih navedb in izjav, dolžnost toženke pa se aktivira šele takrat, ko prosilec posreduje informacije, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju švicarskega azilnega sistema. Glede na položaj v konkretnem primeru, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) in tožnik ni izkazal svojih drugih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Švicarski konfederaciji z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je toženka po presoji sodišča lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Predmetna zadeva posledično ni primerljiva z odločitvijo ESČP v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011, ki jo tožnik izpostavlja v tožbi, saj je bilo v tistem primeru obravnavano drugačno dejansko stanje, nanašajoč se na slabe življenjske razmere prosilcev za azil v Grčiji zaradi pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega sistema.
Ob takih okoliščinah toženki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Glede na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 5. 11. 2025 je tožnik tako imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o vseh za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je iz zapisnika razvidno, da mu je toženka postavila več vprašanj za razjasnitev pomembnih dejstev. Tožnik je tako na osebnem razgovoru pojasnil, da naj bi bila odločba o deportaciji že vročena njegovemu pooblaščencu, pri čemer je toženki ni predložil. Izrecno vprašan v zvezi s tem je na sodišču nasprotno trdil, da mu je bila odločba predložena osebno, in sicer na švicarskem Uradu za migracije, a se je odločil, da raje zapusti urad in odločbe ne vzame (pustil naj bi jo na ministrstvu), kar po presoji sodišča vzpostavlja določen dvom v to, da je bila tovrstna odločba resnično izdana. Četudi bi slednje držalo, pa navedeno ne pomeni, da ga bo Švica dejansko in brez spoštovanja načela nevračanja izročila izvorni državi. Da je bil ob prihodu na Urad za migracije s strani švicarskih oblasti napoten v nastanitveni center, nenazadnje v tožbi priznava tudi sam. Prav tako tudi, da se tja, povabilu navkljub ni napotil, temveč je raje zapustil državo, kar kaže na to, da sploh ni imel namena počakati na dokončanje postopka, pri čemer sodišče ne dvomi, da mu je potek postopka znan. Na osebnem razgovoru je namreč izrecno vprašan pritrdil podatkom toženke, da je zoper odločbo o deportaciji moč vložiti pritožbo ali pa predlagati njeno odložitev. Izpostavil je sicer stroške, ki naj bi mu nastali, a hkrati ni zanikal, da v Švici lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč.
Sodišče nadalje ni spregledalo, da tožnik v tožbi po eni strani priznava, da je Švica demokratična država, ki spoštuje načelo nevračanja, po drugi strani pa povsem posplošeno vztraja, da bo v njegovem primeru to načelo kršeno, pri čemer ne pojasni, zakaj. Sodišče posledično tudi v tem delu v celoti sprejema zaključke toženke, da se bo (morebiten) postopek vrnitve tožnika v izvorno državo, ko (če) tožnik v Švici ne bo več imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih in upoštevajoč načelo nevračanja. To pomeni, da bo tožnik upravičen do sodnega varstva, če bi vrnitev kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Švica. Slednjega ne spremeni niti dejstvo, da je bila tožniku v Švici že zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito. Da zavrnitev prošnje ne pomeni sistemskih pomanjkljivosti, je del ustaljene sodne prakse. Tudi sicer po presoji sodišča tovrstno dejstvo izrecno dokazuje, da je bil v preteklosti tožniku v Švici omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite, ob trditvi, da se je na navedeno odločitev pritožil, pa očitno tudi sodno varstvo. Glede očitka, da ne zaupa švicarskim oblastem (smiselno glede pravilnosti odločitve o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in posledično vračanja v izvorno državo) pa sodišče pojasnjuje, da skladnost postopanja švicarskih organov s pravom EU ni in ne more biti predmet presoje v tem postopku.
Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. ------------------------------- 1 Tako npr. odločitev ESČP v zadevi Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016, iz katere izhaja, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve). 2 Odločba Ustavnega sodišča U-I-59/17-27 z dne 18. 9. 2019 (26. točka obrazložitve) in Up-910/23-20 z dne 23. 11. 2023 (11. točka obrazložitve). 3 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-155/11, 22. točka obrazložitve, ter sodbe ESČP v zadevah M. S. S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011, 286. točka obrazložitve, J. K. in drugi proti Švedski z dne 23. 8. 2016, 78. točka obrazložitve, in Ilias in Ahmed proti Madžarski, 129. točka obrazložitve. 4 Primerjaj odločitev v zadevi C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo (82. točka obrazložitve). 5 Odločba Ustavnega sodišča Up-910/23-20 z dne 23. 11. 2023 (37. točka obrazložitve). 6 Tako sklep Vrhovnega sodišča I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve). 7 Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Švicarski federaciji kot kritičen. 8 Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 164/2025 z dne 30. 9. 2025. 9 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Up 275/2013 z dne 29. 8. 2013 (14. točka obrazložitve).