Jedro

Ni mogoče izpeljati sklepa, da bi se zaradi ravnanja srbskih organov pomembneje povečala verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito zaradi preganjanja v Srbiji na kateri izmed taksativno določenih podlag ali da bi šlo za elemente, ki bi jih bilo mogoče obravnavati v smislu nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

Tožnica je sicer pavšalno v tožbi zatrdila še, da so ji bile poleg tega v Srbiji kršene še njene temeljne človekove in ustavne pravice, bila naj bi žrtev nepravičnega kaznovanja, mučenja, trpinčenja, žalitev in poniževanja, ogroženo je njeno življenje v Srbiji. Sodišče ugotavlja, da so navedene trditve nekonkretizirane, tožnica je namreč tista, ki nosi trditveno breme za zatrjevanje okoliščin preganjanja in/ali resne škode v izvorni državi poleg temeljnega dokaznega bremena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničin zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožnica predhodno v Republiki Sloveniji že vložila prošnjo za mednarodno zaščito dne 16. 3. 2012. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnica svojo prošnjo utemeljevala z nezadovoljenimi osnovnimi življenjskimi potrebščinami, kot je stanovanjska stiska, težave z zaposlitvijo, grožnje odvzema otroka s strani Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) v Beogradu ter težavami s finančno pomočjo. Tožena stranka je navedeno prošnjo zavrnila z odločbo z dne 4. 5. 2012. Ugotovila je, da so razlogi, ki jih je tožnica uveljavljala, zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in so zgolj ekonomske narave. Tožničino tožbo zoper navedeno odločitev je zavrnilo Upravno sodišče s sodbo I U 747/2012 z dne 30. 5. 2012. Odločba tožene stranke je po pritožbi tožnice postala pravnomočna s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 323/2012 z dne 4. 7. 2012. Tožnica je nato 11. 11. 2020 podala zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

2. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da tožnica utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka s težavami glede zaposlitve in finančne pomoči ter zatrjevano ogroženostjo s strani zaposlenih v CSD Beograd. Tožnica je odgovorila, da je vse te razloge uveljavljala že ob podaji prve prošnje in pred izdano odločbo. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica s tem v zahtevku uveljavljala razloge, ki so se v celoti zgodili že v času pred podajo njene prve prošnje za mednarodno zaščito in jih je v predhodnem postopku že uveljavljala. Tožnica je sicer zatrjevala, da ima dokazila, ki jih je predložila inšpektorjem policijske postaje v Beogradu, na Google drive-u, vendar tožena stranka ocenjuje, da ne morejo predstavljati novih dokazov v postopku, saj so obstajali že v času predhodnega postopka in jih tožnica v postopku ni predložila po lastni krivdi. Četudi pa bi jih dostavila, pa ne bi bistveno povečali možnosti tožničine upravičenosti do mednarodne zaščite, saj tožnica navaja dogodke, ki nimajo povezave z razlogi iz Ženevske konvencije, tj. brezdomstvo, nezaposlenost, odrekanje materinske pravice, ki ne bi bistveno povečali njene možnosti do upravičenosti do mednarodne zaščite.

3. Tožena stranka nadalje pravi, da je skladno s prvim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) tujec dolžan sam navesti vsa relevantna dejstva v postopku za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite. Tožena stranka na podlagi primerjave izjav tožnice v postopku po prošnji in v tem postopku ugotavlja, da tožnica navaja dejstva in predlaga dokaze, ki so obstajali že pred izdajo odločitve v predhodnem postopku, krivda, da pa tožnica predhodno dokazov ni predložila, pa je na tožničini strani. Zato v tem konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je tožena stranka zahtevek tožnice za uvedbo ponovnega postopka, v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1, s sklepom zavrgla.

4. Tožnica zoper navedeni sklep vlaga tožbo, v kateri navaja, da je njeno življenje v Srbiji ogroženo, in sicer s strani zaposlenih v službah za socialno delo, tam so ji kršene njene temeljne človekove pravice, materinske in ustavne pravice. Tožnica je bila žrtev nepravičnega kaznovanja, mučenja, trpinčenja, žalitev in poniževanja. V letu 2012 so tožnici odvzeli sina, ki se sedaj nahaja pri očetu. Okoliščine kršitev človekovih pravic tožnice si sodišče lahko ogleda na Google drive-u, kjer je tožnica objavila svoje težave (prilaga dva internetna naslova). Tožnica predlaga, da se njeni tožbi ugodi in se izpodbijani sklep odpravi.

5. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa kot pravilnega in zakonitega, saj je tožnica večkrat pritrdila, da je razloge zahtevka za uvedbo ponovnega postopka navajala že ob podaji prošnje. Navaja pa še, da je tožnica že v začetku postopka omenila dokazila na Google drive-u, ki pa jih ni predložila, zato tožena stranka predlaga, naj jih sodišče zavrne. Predlaga tudi, naj sodišče tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom, če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže. 8. Sodišče lahko sledi bistvenemu delu utemeljitve izpodbijanega sklepa o tem, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1, zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami in ugovori pa sodišče obrazložitev tožene stranke izostruje oziroma daje naslednje poudarke:

9. Sodišče ugotavlja, da je tožnica v postopku za uvedbo ponovnega postopka podala določena dodatna in v tem smislu nova dejstva, ki sicer niso obstajala že v času prvotnega postopka. Tako je na osebnem razgovoru navedla, da so ji v letu 2013 italijanski policisti, karabinjerji, ugrabili sina. V tožbi je navedeno, da ji je bil sin odvzet sicer 2012, vendar bi se to lahko zgodilo šele po izdaji pravnomočne odločitve v zvezi z njeno prošnjo, saj se je do takrat s sinom nahajala na ozemlju Republike Slovenije. Tožnica zatrjuje preganjanje v njeni izvorni državi Srbiji, zato glede na njen zahtevek za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite omenjeno ravnanje italijanskih policistov, ki imajo pristojnosti v Republiki Italiji, ne pa v Srbiji, z vidika prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 ni relevantno, saj navedeni element ne more pomembneje povečati verjetnosti, da tožnica izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito zaradi preganjanja oziroma resne škode v Srbiji. V tožbi je tudi navedla izredno skope trditve v zvezi s tem, da so ji v Srbiji kršene materinske pravice s strani zaposlenih v službah za socialno delo. Drugačnih trditev o tem v tožbi ni podala. Tožnica je na osebnem razgovoru povedala, da so se grožnje ljudi iz CSD (v Beogradu) o odvzemu otroka uresničile, da niso spoštovali zakonov, ki se nanašajo na primere mater samohranilk, kljub temu pa je vseeno ustavila pravosodne postopke v organih svoje izvorne države glede vračila materinske pravice. Iz tega ni mogoče izpeljati sklepa, da bi se zaradi ravnanja srbskih organov pomembneje povečala verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito zaradi preganjanja v Srbiji na kateri izmed taksativno določenih podlag ali da bi šlo za elemente, ki bi jih bilo mogoče obravnavati v smislu nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

10. Tožnica je sicer pavšalno v tožbi zatrdila še, da so ji bile poleg tega v Srbiji kršene še njene temeljne človekove in ustavne pravice, bila naj bi žrtev nepravičnega kaznovanja, mučenja, trpinčenja, žalitev in poniževanja, ogroženo je njeno življenje v Srbiji. Sodišče ugotavlja, da so navedene trditve nekonkretizirane, tožnica je namreč tista, ki nosi trditveno breme za zatrjevanje okoliščin preganjanja in/ali resne škode v izvorni državi poleg temeljnega dokaznega bremena. Tožnica je v tožbi navedla, da si okoliščine kršitev njenih pravic sodišče lahko ogleda na Google drive-u, kjer je tožnica objavila svoje težave; tožbi je priložila tudi dva internetna naslova, predlagala pa je tudi lastno zaslišanje. Vendar pa sodišče ne izvaja kakršnih koli predlaganih dokazov v postopku z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka, če stranka v postopku ne zatrjuje dovolj konkretno relevantnih dejstev. Sodišče je preverilo dokumente na Google drive-u, ki jih je tožnica predlagala kot dokaz za svoje nekonkretizirane navedbe z dvema naslovoma, prvi naslov s povezavo predstavlja dokument A4, ki že priložen tožbi, drugi naslov s povezavo je neaktiven. Enako velja za vsebino dokazil A3 do A51, glede katerih tožnica v tožbi ni navedla konkretiziranih trditev, ki naj bi jih ti dokazi izkazovali.

11. Na ta način tožnica tudi ni uspela izkazati, da bi imela zahtevek, ki ni očitno neutemeljen z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma z vidika 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP), upoštevajoč standarde iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevah, kot so Budina v. Russia in Larioshina v. Russia.2 Zatrjevana ekonomska šibkost tožnice brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njeno izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, ne spada pod pravni okvir subsidiarne škode iz določila druge alineje 28. člena ZMZ-1.3

12. Na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez zaslišanja tožnice na glavni obravnavi in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU ter interpretacijo Sodišča EU glede uporabe tega določila v zvezi z obveznostjo zaslišanja tožnice na glavni obravnavi. Tožnica je bila zaslišana v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta in sodišče je ocenilo, da lahko presojo opravi na podlagi podatkov iz spisa.4 1 Tožnica je sicer ta dokazila tožbi priložila v angleščini, ki jo očitno razume. Ker tudi sodišče razume angleščino, tožnice ni pozivalo, naj priloge A3 do A5 predloži v slovenskem jeziku. 2 Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 247-264. 3 C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 35-36. 4 Glej: C-348/16, Sacko, odst. 24, 26, 28-33, 37, 39-45, 47-49; C-585/16, Alheto, odst. 102, 107, 109-114, 116, 127, 130, 147-149; C-556/17, Torubarov, odst. 52-56, 73; C-652/16, Ahmedbekova, odst. 91, 94, 92-100; C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38-39; C-414/16, Egenberger, 17. 4. 2018, odst. 82.