Jedro

Če iz opisa dejanja v izreku in obrazložitve sodbe izhaja presoja sodišča, da sta obsojenca pri očitanem kaznivem dejanju delovala kot sostorilca, mora to njuno dejanje pravno opredeliti kot kaznivo dejanje (po drugem in prvem odstavku 175. člena KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 (storjeno v sostorilstvu).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 6. 4. 2011 pod točko A/I. izreka spoznalo obsojeno E. S. in obsojenega L. Ž., pod točko A/II. izreka pa tudi obsojenega M. K. za krive storitve kaznivih dejanj zlorabe prostitucije po drugem in prvem odstavku 175. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter izreklo obsojeni E. S. in L. Ž. vsakemu kazen štirih let zapora ter vsakemu tudi denarno kazen v znesku 10.052,80 EUR, obsojenemu M. K. pa kazen enega leta in šest mesecev zapora ter denarno kazen v znesku 5.042,88 EUR. V izrečene zaporne kazni je vsem trem obsojencem vštelo čas prebit v priporu in hišnem priporu. Obsojencem je v plačilo naložilo protipravno pridobljeno premoženjsko korist, in sicer obsojenima E. S. in L. Ž. vsakemu v znesku 64.619,00 EUR, obsojenemu M. K. pa v višini 7.850,00 EUR. Vsem trem obsojencem je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje pod točko B. izreka obtožene E. S., L. Ž. in M. K. iz razloga 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kazniva dejanja trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1 ter odločilo, da stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 1. 9. 2011 pritožbe okrožnega državnega tožilca ter zagovornikov vseh treh obtoženih zavrnilo kot neutemeljene ter obsojencem v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojene E. S. pravočasno, dne 7. 10. 2011, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP. V zahtevi uveljavlja kršitev določbe drugega odstavka 378. člena ZKP glede pritožbenega postopka, v ostalem pa je zahteva za varstvo zakonitosti povsem enaka zagovornikovi pritožbi z dne 3. 6. 2011 zoper sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 27. 2. 2012, predlaga zavrnitev zahteve. V odgovoru navaja, da so navedbe v zahtevi enake kot pritožbene navedbe, na katere je relevantno in popolno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Zatrjevane kršitve niso podane, zahteva pa skuša z njimi posredno izpodbijati pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Z odgovorom državne tožilke je bil zagovornik seznanjen dne 1. 3. 2012 ter se je o njem pisno izjavil istega dne. Obsojenki sodno pismo z odgovorom vrhovne državne tožilke ni bilo vročeno, ker se je sodišču dne 2. 3. 2012 vrnilo z oznako „preseljen“.

B-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ker je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, in zato ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev, ni vsebinsko preizkušalo navedbe zagovornika v zahtevi, da ni dokazano, da bi obsojenka ravnala naklepno.

6. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev drugega odstavka 378. člena ZKP, ker sodišče druge stopnje obsojenke, ki je bila takrat v hišnem priporu, ni povabilo na pritožbeno obravnavo (pravilno sejo senata sodišča druge stopnje) dne 1. 9. 2011, zaradi česar se obsojenka po navedbah vložnika ni mogla „izjasniti glede same pritožbe in predstaviti sodišču neposredno pritožbene razloge“.

7. Po določbi prvega odstavka 378. člena ZKP-J (veljavnega v času pritožbenega postopka) se o seji senata sodišče druge stopnje obvestijo pristojni državni tožilec, če gre za zadevo, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, obtoženec in zagovornik pa le, če to v pritožbi oziroma v odgovoru na pritožbo kdorkoli od njih zahteva; po določbi drugega odstavka istega člena je obtožencu, ki je v priporu ali prestaja kazen in se želi udeležiti seje senata, to potrebno omogočiti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje, da bi zahteval udeležbo na seji senata sodišča druge stopnje na način določen v prvem odstavku 378. člena ZKP; tudi iz podatkov spisa (pritožbe zagovornika z dne 3. 6. 2011 zoper sodbo sodišča prve stopnje, njegovega odgovora na pritožbo državnega tožilca zoper sodbo sodišča prve stopnje in njegovega odgovora na predlog višjega državnega tožilca) ni razvidno, da bi zagovornik ali obsojenka zahtevala, da se ju o seji senata sodišča druge stopnje obvesti (kot sta to zahtevala zagovornika drugih dveh obsojencev, katera je sodišče druge stopnje o seji senata razpisani dne 5. 8. 2011 za dne 1. 9. 2011 pravočasno obvestilo). Zagovornik je predlog za posredovanje vabila na sejo senata podal šele dne 26. 8. 2011. Zato sodišče druge stopnje s tem, ko temu njegovemu (prepozno vloženemu) predlogu ni ugodilo, ni prekršilo izpodbijane določbe Zakona o kazenskem postopku.

8. Neutemeljeno zagovornik kršitev kazenskega zakona v zahtevi uveljavlja z navedbami, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje pod točko A. nejasen in nerazumljiv, da je opis kaznivega dejanja presplošen in ni konkretiziran v razmerju med vsakim obsojencem in vsako od domnevnih oškodovank, da je sodišče napačno v izreku sodbe obravnavalo vse oškodovanke (mladoletne in polnoletne) v enem opisu, da je opis historičnega dogodka presplošen in nekonkretiziran ter da sodišče v izpodbijani sodbi obsojenca šteje kot sostorilca očitanega jima kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, vendar pa ju je spoznalo za kriva vsakega enega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 175. člena KZ-1 in Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, ki je enake pritožbene navedbe obrazloženo zavrnilo.

9. Kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1 stori, kdor zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe ali kdor s silo, grožnjo ali preslepitvijo navede, pridobi ali spodbudi drugo osebo k prostituciji; za kvalificirano obliko pa gre po drugem odstavku istega člena v primeru, če je takšno dejanje storjeno proti mladoletni osebi ali proti več osebam ali v okviru hudodelske združbe. Navedbam zagovornika o nejasnosti opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Opis dejanja vsebuje vse zakonite znake obsojencema očitanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po drugem in prvem odstavku 175. člena KZ-1, s konkretizacijo očitkov obsojeni E. S. (in soobsojencu), njunega izkoriščanja in sodelovanja pri prostituciji v opisu navedenih trinajst žensk (od tega treh mladoletnih), v obdobju od julija 2008 do 25. 2. 2010. Utemeljeno pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ter razlogov sodbe sodišča prve in sodišča druge stopnje izhaja zaključek in presoja sodišča, da sta obsojena E. S. in obsojeni L. Ž. pri tem očitanim jima kaznivem dejanju delovala kot sostorilca, zato ni pravilna pravna opredelitev v izpodbijani pravnomočni sodbi, ki obsojenki (in soobsojencu) očita vsakemu storitev kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 175. člena KZ-1, saj bi moralo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi to njuno dejanje pravno opredeliti kot kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 175. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 (storjeno v sostorilstvu). Ker pa tako pravna teorija kot sodna praksa vrednotita sostorilstvo kot nevarnejši pojav v primerjavi s samostojnim storilstvom (tudi Kazenski zakonik v posebnem delu v več primerih sostorilstvo določa kot hujšo obliko kaznivega dejanja na primer umor po drugem odstavku 115. člena KZ-1, rop po drugem odstavku 206. člena KZ-1 in druga), je zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu (v nasprotju z določbo 421. člena ZKP) vložena v škodo obsojenke. Ker že iz navedb vložnika v zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi presodilo in obrazložilo, da sta obsojenca delovala kot sostorilca, je neutemeljen očitek v zahtevi, da izpodbijana pravnomočna sodba o tem (sostorilstvu) nima razlogov.

10. Zagovornik, ki zahtevo vlaga zaradi „absolutno bistvenih kršitev določb ZKP iz 371. člena“, v zahtevi teh kršitev določno ne opredeli. Vrhovno sodišče je že večkrat, obširno pa v svoji sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008(1), ob razlagi določbe 424. člena ZKP obširno obrazložilo, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v zahtevi sklicuje in katere konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Zato se Vrhovno sodišče do vložnikovih navedb, da so „odprte številne pravne in dejanske dileme glede višine protipravne premoženjske koristi“ ne more opredeliti. Ugotavlja pa, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi sodišče, ki je obsojenki v plačilo skladno z zakonom naložilo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 64.619,00 EUR, to svojo odločitev v razlogih sodbe tudi obrazložilo (sodba sodišča prve stopnje str. 43, 44 in 46, sodba sodišča druge stopnje točke 14., 15. ter 22. in 23).

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu člena 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenka dolžna plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Vrhovno sodišče RS Kazenski oddelek, Zbirka odločb 2007 – 2010, GV založba, Ljubljana 2010.