Jedro

Ker v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi ni bilo posebej določeno, da je dodatek za delovno dobo že zajet v osnovni plači in ker tožena stranka ni dokazala, da je tožniku za sporno obdobje poleg osnovne plače izplačala tudi dodatek za delovno dobo, je tožbeni zahtevek za plačilo tega dodatka utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek I. točke in II. točka izreka sodbe).

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto dodatek za delovno dobo za čas od vključno aprila 2004 do vključno februarja 2008, in sicer za mesece in v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, ter mu plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska, ki so razvidni iz izreka sodbe (prvi odstavek I. točke izreka sodbe), višji obrestni zahtevek (za plačilo zamudnih obresti od zadnjega dne istega meseca, za december 2004 od 3. 1. 2005 ter od 10. dne v mesecu za pretekli mesec), pa je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 555,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožniku izplačevala dodatek za delovno dobo, tako da je upoštevala dvig osnovne bruto plače, in sicer v januarju 2004 za 64.355,00 SIT, v januarju 2005 za 80.645,00 SIT, v januarju 2006 za 60.000,00 SIT, v januarju 2007 za 50.143,32 SIT oz. 209,24 EUR ter v januarju 2008 za 109,00 EUR. Ker je dodatek za delovno dobo stalni dodatek ter obvezna sestavina plače, ga tožena stranka v tožnikovih plačilnih listah, tako kot pri ostalih vodilnih delavcih, ni prikazovala ločeno. Zakon o delovnih razmerjih ne določa, da bi moral biti dodatek za delovno dobo v plačilnih listah ločeno prikazan. Tožena stranka je dokazala, da je bil dodatek za delovno dobo skupaj z nagrado za dobro opravljeno delo vključen v tožnikovo plačo. Stališče sodišča prve stopnje, da so povišanja plač v celoti predstavljala nagrado za uspešno delo v preteklem letu, ni smiselno. Če bi bilo to tako, tožena stranka tožniku med letom ne bi izplačevala visokih dodatkov za delovno uspešnost, ki so v letu 2004 znašali 790.000,00 SIT, v letu 2005 1.360,000,00 SIT, v letu 2006 250.000,00 SIT, v letu 2007 3.034,72 EUR in v začetku leta 2008 2.441,73 EUR, o čemer se sodišče ni izreklo. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za delovno dobo. Stranki sta dne 22. 5. 2002 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje trgovine A., v kateri je bil dogovorjen znesek osnovne plače. Le za dodatke za posebne pogoje dela, naštete v 4. členu navedene pogodbe o zaposlitvi, je bilo določeno, da so zajeti v plači tipičnega dela. Šele v naslednji pogodbi o zaposlitvi vodilnega delavca z dne 18. 2. 2008 je bilo izrecno določeno, da znesek osnovne bruto plače delavca vključuje tudi dodatek za delovno dobo.

Pritrditi je treba sodišču prve stopnje, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka poleg stimulacije (nagrade za uspešno delo), tožniku obračunala in izplačala v 129. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami) predvideni dodatek za delovno dobo, katerega višina (0,5 %) je bila v obdobju od aprila 2004 do vključno februarja 2008 določena v Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije (Uradni list RS, št. 10/1998 in 11/06 s spremembami). Tožena stranka je bila kot delodajalec tista, ki bi morala poskrbeti, da so jasno razvidna posamezna plačila oziroma plačila posameznih sestavin plače, torej poleg osnovne plače tudi dodatka za delovno dobo, tako kot to izhaja iz plačilne liste tožnikovega sodelavca. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni dokazala, da je bila tožniku obračunana plača višja tudi na račun dodatka, do katerega je bil upravičen glede na delovno dobo. Četudi je bila osnovna bruto plača tožnika zaradi dviga v mesecu januarju vsako leto višja, ni mogoče šteti, da je bil vanjo zajet tudi dodatek za delovno dobo. Pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem so zato neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati dodatek na delovno dobo v višini 0,5 % za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Ker pa je tožena stranka s plačilom v zamudi, je poleg glavnice dolžna plačati tožniku tudi zakonske zamudne obresti.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške, nastale z njegovo vložitvijo.