Jedro

Glede na dejstvo, da tožena stranka še ni prejela tožbe in zato še ni bila seznanjena z zahtevkom, je edina okoliščina, ki bi toženo stranko razbremenila plačila stroškov te pravde, da ni dala povoda za tožbo. Povod za tožbo pa je tožena stranka dala, saj je nedvoumno, da je v izvršilnem postopku ugovarjala ugovoru tretjega, tožnika tu, posledično čemur je bil ugovor zavrnjen, tretji pa je imel nedopustnost izvršbe možnost uveljavljati s tožbo, kar je bila tožba v tej pravdi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek odmerjenih pravdnih stroškov zniža za 859,50 EUR (na 2.270,34 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 79,57 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 3.129,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sklep se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da ta pravda zoper toženko še ni pričela teči, ker ji tožba še sploh ni bila vročena. Sodišče prve stopnje je z izdajo izpodbijanega sklepa kršilo postopek, saj toženki ni bila dana možnost obravnavanja in se ni mogla izjasniti o zahtevku glede stroškov, s čimer zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Izpolnitev zahtevka v tem pravdnem postopku z umikom predloga za izvršbo na tu obravnavano nepremičnino se ne more šteti za pripoznavo zahtevka, ker toženka zaradi neprejema tožbe z zahtevkom še sploh ni bila seznanjena. Toženka ni za stroške odgovorna niti po načelu krivde, saj sta dolžnik v izvršilnem postopku in tretji, tu tožeča stranka, sin in oče z istim imenom in istim naslovom. Tožena stranka je dala predlog za izvršbo na tu obravnavano nepremičnino zaradi napačnega podatka, ki ga ji je poslalo sodišče, češ, da je obravnavana nepremičnina last I. K. mlajšega, torej dolžnika v izvršilni zadevi in ne njegovega očeta, tu tožeče stranke. Zaradi tega napačnega podatka sodišča je toženka v izvršilnem postopku nasprotovala ugovoru tretjega. Zaradi tu vložene tožbe je izvršilno sodišče 17. 1. 2013 prekinilo izvršbo do rešitve te pravde, toženka oziroma upnica v izvršilnem postopku pa je že 5. 2. 2013 umaknila izvršilni predlog za izvršbo na tu obravnavani nepremičnini, ker je bilo ugotovljeno, da je lastnik teh nepremičnin oče dolžnika, tu tožeča stranka. Sklep o ustavitvi izvršilnega postopka na obravnavani nepremičnini je bil izdan že 6. 2. 2013. Da je upnica v izvršilnem postopku ravnala dovolj skrbno, ugotovi tudi izvršilno sodišče, ko s sklepom zavrne predlog tretjega, da mu je upnica dolžna povrniti stroške ugovornega postopka. Tožena stranka ugovarja izpodbijanemu sklepu tudi po višini, ker je sodišče med stroške priznalo celotno sodno takso za postopek v znesku 1.719,00 EUR, čeprav se pri umiku tožbe pred obravnavo lahko zahteva vračilo polovice takse.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Neutemeljen je smiselni pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker toženi stranki z nevročitvijo tožbe ne bi bila dana možnost obravnavanja v tem postopku. Kot izhaja iz podatkov v spisu, toženki res še vedno ni bila vročena tožba v tej pravdi. Vendar ji je bil dne 30. 3. 2013 vročen sklep o ustavitvi tega pravdnega postopka z dne 15. 3. 2013 in obenem še umik tožbe tožeče stranke z dne 8. 3. 2013 in poziv sodišča, da se v petnajstih dneh izjavi o zahtevi tožeče stranke po plačilu stroškov postopka (potrjena poštna vročilnica k list. št. 33). Glede zahteve o stroških postopka je bila tožena stranka seznanjena pred izdajo izpodbijanega sklepa o stroških postopka, a se o njej kljub pozivu ni izjavila. Tožba pa se do njenega umika še sploh ni obravnavala in je zato toženi stranki še ni bilo potrebno vročati. Sicer pa je bila z njeno vložitvijo tožena stranka seznanjena s prejemom sklepa o ustavitvi postopka in bi se z njeno vsebino lahko seznanila z vpogledom v spis. Sledi, da je tožena stranka imela možnost se izjaviti o vseh navedbah in vlogah tožene stranke, v kolikor so bile te navedbe relevantne pri izdaji dosedanjih odločb v tej pravdi.

5. ZPP v prvem odstavku 158. člena nedvoumno in izrecno določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka umaknila svoj zahtevek. Nesporno gre v obravnavani pravdi za primer, ko je tožeča stranka umaknila tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (umaknila predlog za izvršbo na nepremičnini, za katero se v tej pravdi zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe). Torej po prej citirani določbi tožeča stranka toženi ni dolžna povrniti stroškov postopka zgolj zaradi umika tožbe in se v nadaljevanju o stroških postopka odloča po splošnih določbah o povračilu stroškov.

6. Kot pojasni že pritožba sama in kar potrjuje pravna teorija in sodna praksa, ki jo v ta namen citira pritožba, toženec smiselno prizna zahtevek, če ga med pravdo izpolni. Po isti sodni praksi in isti pravni teoriji mora v takem primeru tožena stranka plačati pravdne stroške, če le ne gre za izjemen primer, ko ni dala povoda za tožbo. To pomeni, da ne glede na dejstvo, da tožena stranka še ni prejela tožbe in zato še ni bila seznanjena z zahtevkom (po 179. členu ZPP se pravdni postopek začne z vložitvijo tožbe), je edina okoliščina, ki bi tožena stranko razbremenila plačila stroškov te pravde, da ni dala povoda za tožbo. Povod za tožbo pa je tožena stranka dala, saj je nedvoumno, da je v izvršilnem postopku ugovarjala ugovoru tretjega, tožnika tu, posledično čemur je bil ugovor zavrnjen, tretji pa je imel nedopustnost izvršbe možnost uveljavljati s tožbo, kar je bila tožba v tej pravdi. Zakaj je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku ugovoru tretjega ugovarjala, je za odločanje o stroških v tej pravdi irelevantno. Relevantno je le, da je ugovoru nasprotovala, s tem nasprotovanjem pa je dala povod za tožbo v tej pravdi.

7. Utemeljeno pa pritožba opozarja o možnosti zahtevati vrnitev del takse za postopek v primeru, če je tožba umaknjena pred razpisom naroka za glavno obravnavo. Po tarifi št. 1111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je namreč pri taksi za postopek količnik 3,0, po tarifi št. 1112/1 ZST-1 pa je količnik 1,0, če se postopek konča z umikom tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo. Zato bi sodišče prve stopnje moralo med potrebne stroške postopka upoštevati le takso s količnikom 1,0 in ne s količnikom 3,0. 8. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke delno ugodilo in z njo izpodbijani sklep spremenilo tako, da je odmerjene stroške znižalo za polovico priznane sodne takse (tožena stranka v pritožbi smiselno zahteva le tolikšno znižanje odmerjenih stroškov postopka), medtem ko je pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (3. in 2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Potrebni stroški tožene stranke za ta pritožbeni postopek znašajo 294,72 EUR (225,60 EUR nagrada za postopek s pravnim sredstvom in 20,00 EUR materialni strošek, vse povišano za 20 % DDV, medtem ko povračila sodne takse za pritožbo tožena stranka ne zahteva) in ker je uspeh s pritožbo 27 %, je tožena stranka upravičena do povračila ji 79,57 EUR stroškov pritožbenega postopka.