Jedro

Komisionar, ki posle ne izvrši v skladu s komitentovim naročilom, odgovarja za škodo, ki je zaradi tega nastala.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbi zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 131.541,12 USD s pripadki, je sodišče druge stopnje ugodilo samo delno glede obveznosti plačila obresti, v ostalem pa jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditev, da je pritožbeno sodišče v sklepu, s katerim je razveljavilo prvo prvostopno sodbo, nakazalo na drugačno podlago tožbenega zahtevka od tiste, ki jo je uveljavljala tožeča stranka, ni točna. Tožeča stranka je utemeljevala tožbeni zahtevek tudi z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke že tudi v prvem prvostopnem postopku (glej pripravljalni spis na r. št. 22). Zato ni potrebno obrazlagati, zakaj v primeru, če bi bila omenjena revizijska trditev točna, v tem postopku ne bi bilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče mora v obrazložitvi svoje odločbe presoditi samo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odst. 375. člena ZPP). Pritožbena trditev, ki je enaka v prejšnjem odstavku navedeni revizijski trditvi, zaradi svoje netočnosti za odločitev ni odločilnega pomena. Zato ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če sodišče druge stopnje omenjene pritožbene trditve v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni presodilo.

Upoštevajoč celotno izpoved priče V., ki jo navaja revizija, povzema pa tudi pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje odločbe, sprememba pogojnika (bi - zapisnik o zaslišanju priče) v prihodnji čas (bo - povzetek izpovedbe priče, naveden v obrazložitvi izpodbijane sodbe), nima za posledico nastanka nasprotja o nekem odločilnem dejstvu v smislu 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Tako zapis pričine izpovedbe v zapisniku kot tudi povzetek tega zapisa v razlogih izpodbijane sodbe pomenita namreč isto: če bo plačal tuji kupec, bo dobila plačilo tudi tožeča stranka. Neupoštevanje drugačne izpovedbe iste priče pri nekem poznejšem zaslišanju pa je vprašanje dokazne ocene, torej pravilno oziroma popolno ugotovljenega dejanskega stanja. To pa ni revizijski razlog (3. odst. 385. člena ZPP).

Tudi z zapisom v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da ni nobenega dokaza, da bi tožena stranka opozorila tožečo stranko o tem, kakšen riziko pomeni uporabljeni način poslovanja, ni prišlo do zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Priča, na katero se sklicuje revizija, ni takšnega opozorila nikoli zatrjevala.

S pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka delno, glede odločitve o obrestih, uspela. Odločitve sodišča druge stopnje, izrečene v njeno korist pa z revizijo ne more izpodbijati, ker za to nima pravnega interesa (primerjaj: 2. odst. 389. člena ZPP).

Tožena stranka se v reviziji precej ukvarja z dejanskim stanjem, na katerem temelji izpodbijana odločitev. Kot je že zgoraj rečeno, vprašanje pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, v to področje spada tudi ocena dokazov, ni revizijski razlog. Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje pa je izpodbijana odločba materialnopravno pravilna.

V okvir pravilne uporabe materialnega prava spada tudi pravilna razlaga določb pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Tudi te je pritožbeno sodišče pravilno razlagalo. Ni mogoče pritrditi toženi stranki, da je z menico iz 9. točke pogodbe mišljena menica, ki naj bi jo tožena stranka izročila tožeči. Takšna menica bi imela smisel samo v primeru, če bi bila s pogodbo ustanovljena neka denarna obveznost tožene stranke do tožeče stranke. Smisel bi torej imela na primer, če bi tožena stranka z njeno izdajo zavarovala terjatev, ki bi jo tožeča stranka imela proti njej iz del credere jamstva. Takšno jamstvo pa ni bilo dogovorjeno (tožena stranka ga je ves čas postopka vztrajno zanikala). Čim pa izdaja takšne menice ni imela nobenega smisla, je edina logična razlaga 9. točke pogodbe takšna, kot je bila uporabljena za odločitev. Pri tem je treba pritrditi tudi stališču, da zavarovanje z menico, vnovčljivo samo s soglasjem meničnega dolžnika, sploh ni zavarovanje. Deveta točka omenjene pogodbe je torej naročilo komitenta komisionarju, kako mora izvršiti izvozni posel. Ker ga komisionar - tožena stranka - ni izvršil v skladu z naročilom, odgovarja odškodninsko za škodo, ki je zaradi tega nastala tožeči stranki (751. člen ZOR v zvezi s 772. členom ZOR).

Niti uveljavljani niti tisti revizijski razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.