Up-129/97

23. 6. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe S. I. iz T. na seji senata dne 23. junija 1999

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba zoper zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cp 649/95 z dne 13. 12. 1995 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Tolminu št. P 108/93 z dne 3. 8. 1995, zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cp 273/96 z dne 15. 5. 1996 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Tolminu št. P 108/93 z dne 19. 2. 1996 ter zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 1084/94 z dne 16. 1. 1995 v zvezi s sodbo Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enote v Tolminu, št. 108/93 z dne 16. 8. 1994 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.Pritožnica z laično vlogo z dne 26. 4. 1997 in njeno dopolnitvijo z dne 12. 6. 1997 izpodbija v izreku navedene sodne odločbe, izdane v pravdni zadevi med njo in sodelavko, ki jo je tožila zaradi vrnitve dolga, pritožnica pa je pravdo izgubila.

1.Navaja, da ustavno pritožbo vlaga, ker ni uspela s predlogom za obnovo postopka, sodišče je namreč njeno vlogo kot nepopolno zavrglo, in ker je bila njena revizija zavržena zaradi zamude roka. Za zamudo revizije naj ne bi bila sama kriva, temveč je kriv njen pooblaščenec, ki je ni obvestil o zavrnitvi njene pritožbe. Ustavno pritožbo vlaga tudi v vsebinskem delu. V pravdi je bila sporna vsebina dogovora o posojilu. Pritožnica je menila, da vračilo dolga v devizni protivrednosti ni bilo dogovorjeno, zato naj bi pravzaprav tožnici dolg že vrnila.

Pravdno sodišče naj bi nasprotnici verjelo "kar na besedo".

Dejansko stanje naj bi bilo napačno in nepopolno ugotovljeno.

Pravdno sodišče naj ne bi upoštevalo dejstev in dokazov v njeno korist. Trdi, da pred sodiščem ni imela enakih pravic kot tožnica. Poleg tega je nasprotnica imela ves čas odvetnika, sama pa si ga zaradi nizkih dohodkov ni mogla takoj zagotoviti, ko pa si ga je, ta ni deloval v njenem interesu.

2.Pritožnica v zvezi z izpodbijanimi sodnimi odločbami zatrjuje kršitev 22. člena (enako varstvo pravic) in 25. člena (pravica od pravnega sredstva) Ustave. Pritožuje se tudi zaradi dolgotrajnosti postopka (kršitev 23. člena Ustave), ker se je pravda vlekla štiri leta, je tudi dolg zelo narastel. Sklicuje se tudi na 26. člen Ustave (pravica do povračila škode), kar utemeljuje s tem, da je zaradi pritiskov tožnice, naj ji vrne denar, hudo zbolela in to v času, ko ji je ta grozila s tožbo.

Pritožnica smiselno predlaga, naj se ustavna pritožba sprejeme v obravnavo, po tretjem odstavku 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS), saj naj bi šele pred kratkim izvedela za možnost ustavne pritožbe, prepričana pa je, da se ji je zgodila krivica.

B.

3.Ustavna pritožba se vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba (prvi odstavek 52. člena ZUstS). V posebno utemeljenih primerih lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena po izteku roka iz prvega odstavka tega člena (tretji odstavek 52. člena ZUstS).

4.Pritožnica tudi z dopolnitvijo ni izkazla pravočasnosti ustavne pritožbe, čeprav je bila k temu pozvana. Ne glede na to pa je smiselno predlagala izjemen sprejem v obravnavo po tretjem odstavku 52. člena ZUstS, ker naj bi šlo za posebno utemeljen primer.

5.Ustavno sodišče se ni odločilo za izjemen sprejem ustavne pritožbe po tretjem odstavku 52. člena ZUstS. Ustavno sodišče ni inštanca rednim sodiščem ter ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava samih po sebi. Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene zatrjevane človekove pravice ali temeljne svoboščine.

6.Glede očitane kršitve 22. člena Ustave iz pritožničinih navedb in izpodbijanih sodnih odločb ne izhaja, da bi bila ustavna pritožba posebno utemeljena. Pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča več od pritožbe ne zagotavlja. To je pritožnica imela možnost vložiti v vseh treh primerih, na katere se nanašajo izpodbijane sodne odločbe, in jih je, kot to izhaja iz izpodbijanih sodnih odločb, tudi vložila. Člen 26. Ustave, ki ga uveljavlja pritožnica, ni namenjen uveljavljanju škode, ki naj bi jo povzročila nasprotna pravdna stranka. Če je pritožnica menila, da ji je tožnica povzročila kakšno protipravno škodo, bi lahko to uveljavljala z nasprotno tožbo ali s tožbo v posebnem pravdnem postopku.

7.Ustavnemu sodišču se v presojo kršitve sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave) ni bilo treba spuščati. Pravnomočne sodne odločbe so bile že izdane in je torej dejanje, s katerim naj bi bila kršena ustavna pravica, prenehalo. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve te pravice lahko pritožnica v takem primeru uveljavljala v postopku pred pristojnim sodiščem. Pritožnica, ki ni izkazala, da bi to sodno pot izkoristila, glede te očitane kršitve ni izčrpala vseh pravnih sredstev.

8.Ker ni bilo mogoče ustavne pritožbe sprejeti v obravnavo po tretjem odstavku 52. člena ZUstS, jo je Ustavno sodišče zavrglo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude