Jedro

V obravnavanem primeru se tožena stranka do tožnikovega zatrjevanja, da sporna gradnja posega v njegovo nepremičnino na način, ki ga večkrat podrobno opisuje, ni opredelila, torej ni pojasnila, kateri so razlogi, zaradi katerih takemu tožnikovemu zatrjevanju ni sledila in na podlagi kakšnih dejstev je prišla do zaključka, da s sporno gradnjo na njegovi nepremičnini niso nastali nedovoljeni vplivi. Zaradi opisanih pomanjkljivosti odločitve tožene stranke v tem obsegu ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Izola, št. 351-165/2013/G-13/21 z dne 3. 7. 2013 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stranska udeleženka trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Izola (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo izdala investitorki A.A. (v nadaljevanju stranska udeleženka) gradbeno dovoljenje, s katerim je dovolila legalizacijo terase tlorisa 5.60 x 3,80 m kot dozidavo k stanovanju v 1. nadstropju stanovanjsko poslovnega objekta na naslovu ... v Izoli, stoječega na parc. št. 1299/1 in 1299/3 k.o. ... Po pritožbi tožnika, ki jo je vložil kot stranski udeleženec, je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 35108-384/2013-2-00641107 z dne 10. 1. 2014 odpravilo odločbo prvostopenjskega organa ter zavrnilo zahtevo investitorke, to je v tem postopku stranske udeleženke, za izdajo gradbenega dovoljenja. Po pritožbi stranske udeleženke je bila odločba drugostopenjskega organa s sodbo, opr. št. III U 54/2014-17 z dne 12. 2. 2015 odpravljena ter vrnjena temu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je drugostopenjski organ z odločbo, št. 35108-384/2013/11 z dne 11. 3. 2015 pritožbo tožnika kot stranskega udeleženca zavrnil, kar pomeni, da je pritrdil sedaj izpodbijani odločitvi prvostopenjskega organa.

2. Iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa, ki jo je izdal v ponovljenem postopku, izhaja, da se je pri presoji tožnikove pritožbe oprl na določbo 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki določa, kaj mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve preveriti, preden izda gradbeno dovoljenje ter ocenil, da je odločitev prvostopenjskega organa, da stranski udeleženki tako gradbeno dovoljenje izda, utemeljena. Ugotovil je, da je območje gradnje urejeno z Odlokom o zazidalnem načrtu Marina v Izoli (Uradne objave, Primorske novice, št. 4/90 in naslednji, v nadaljevanju ZN), da je za poslovno stanovanjski kompleks dovoljeno povečanje objekta kot celote proti severu, to je na notranjem dvorišču v vertikalnem gabaritu P+2 ter da je znotraj teh gabaritov gradnja dopustna, kar je bilo, kot navaja, v konkretnem primeru tudi spoštovano. Ugotovil je, da je ostalo odprto le vprašanje, ali je nameravana gradnja, ki je sicer znotraj maksimalno dopustnih tlorisnih gabaritov, hkrati skladna s končno urbanistično zasnovo po ZN in ocenil, da je tudi ta pogoj izpolnjen. Pojasnil je še, da tožnik, kot stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ni izkazal, da bi pri njem ali na njegovi nepremičnini s sporno gradnjo nastali nedovoljeni vplivi, ki bi presegali predpisano mero.

3. Tožnik, kot stranski udeleženec v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, se z odločitvijo tožene stranke ne strinja ter odločitev izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je prvostopenjski organ zmotno ugotovil, da terasa ne posega v njegovo nepremičnino. Res je sicer, da ni grajena na njegovi nepremičnini, vendar pa vanjo posega tako, da mu v celoti zakriva pogled na morje in mu osenči dvorišče. Njegova nepremičnina je zato manj vredna, pogoji bivanja v stanovanju so slabši. Ugotovitev tožene stranke, da naj v postopku ne bi bil oškodovan, torej ni točna in je dejansko stanje v tem obsegu zmotno ugotovljeno. Ni tudi res, da naj bi plošča terase slonela na treh betonskih stebrih in na obstoječem opečnem zidu drvarnice, saj je stranska udeleženka zid zvišala za 100 %.

4. Tožnik nadalje navaja, da projekt ni skladen s prostorskim aktom. Nesporno je, da se nepremičnini s parc. št. 1299/1 in 1299/3 k.o. ..., na katerih stoji objekt, nahajata na območju, ki se ureja z ZN, po katerem je predvideno povečanje objekta kot celote za 5 m proti severu na notranjem dvorišču in v enotnem vertikalnem gabaritu P+2, skozi povečan objekt pa je predvidena pešpot do parka. Drvarnica s teraso je postavljena na isti lokaciji, na kateri je ZN predvidel enotno povečanje objekta, kar torej ni skladno s prostorskim aktom. Gradnja tudi ni v skladu s končno urbanistično zasnovo, ki na isti lokaciji predvideva enotno razširitev niza objektov in pešpot. ZN torej predvideva možno povečavo objekta za 5 m proti severu na notranjem dvorišču, medtem ko je dolžina dozidane terase 5,6 m, kar ni v skladu z ZN. Zaradi nelegalne gradnje je gradbeni inšpektor tudi uvedel postopek proti stranski udeleženki in zahteval odstranitev nadzidave drvarnice ter vzpostavitev prejšnjega stanja, vse to pa skuša stranska udeleženka legalizirati s spremembami projektne dokumentacije. Tožnik je gradnji ves čas nasprotoval, do njegovih izjav pa se tožena stranka ni opredelila, kar pomeni, da njene odločitve ni mogoče preizkusiti. Tožniku je bila zato v postopku kršena ustavno zagotovljena pravica do enakega varstva pravic. Sodišču predlaga, da gradbeno dovoljenje odpravi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožbo je sodišče vročilo tudi stranski udeleženki, torej investitorki spornega objekta, ki je po svojem pooblaščencu v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe tožnika, sodišču predlagala, naj tožbeni zahtevek zavrne, tožnik pa naj ji povrne stroške postopka. Dvorišče, na katerem stoji sporna gradnja, je kupila še pred pričetkom gradnje garaže. Takrat je tožnika prosila za izdajo soglasja za zgraditev terase nad garažo in ji ga je dne 13. 12. 2006 tudi izdal. Z izgradnjo sporne terase je pričela dne 3. 2. 2007. Po izgradnji ji je prvostopenjski organ izdal gradbeno dovoljenje, saj je bilo ugotovljeno, da priglasitev del ne zadošča. Tožnik se je na to gradbeno dovoljenje pritožil in zatrjeval, da njena gradnja zakriva svetlobo stanovanja B.B., ki je bila takrat lastnica stanovanja, tožnik pa je njen sin. Ni res, kar je zatrjeval tožnik, da se iz terase lahko pogleda v dnevno sobo in kuhinjo, kar dokazujejo fotografije. O zadevi je sicer sodišče odločalo v več sodbah, in sicer opr. št. U 643/2008, III U 83/2001 in nazadnje v sodbi, opr. št. III U 65/2014, ki jo v nadaljevanju odgovora tožnica povzema.

7. Stranska udeleženka navaja, da tožnik tožbenih razlogov ne konkretizira, pavšalne pa so tudi njegove trditve, da so bile kršene njegove človekove pravice. Gradnja terase ni v ničemer spremenila tožnikovega pogleda in osenčenja stanovanja, saj dvorišče zanj ne more biti relevantno, ker je tudi sam zgradil dva objekta na črno. Za take trditve, za razliko od stranske udeleženke, ki je predložila več fotografij, tudi ni predložil dokazov. Stranska udeleženka še poudarja, da ni točna tožnikova navedba, da ZN dopušča povečavo objekta le za 5 m proti severu ter da torej dozidana terasa, ki meri 5,60 m to presega, saj je bilo že ugotovljeno, da je dozidava dovoljena v obsegu 6 m na notranjem dvorišču. 8. Tožnik se je sam in tudi po svojem pooblaščencu v več pripravljalnih vlogah odzval na navedbe stranske udeleženke, enako pa je tudi ta odgovarjala na te dodatne navedbe.

9. Tožnik v pripravljalnih vlogah (z dne 26. 5. 2015, 2. 6. 2016, 26. 8. 2015, 2. 10. 2015, 6. 11. 2015, 1. 12. 2015, 20. 5. 2016, 7. 6. 2016) vztraja pri vseh svojih tožbenih navedbah in zatrjuje, da ni nikoli podpisal soglasja za B.B., to je lastnico spodnjega stanovanja, pač pa le za svoje stanovanje. Soglasje je dal stranski udeleženki pod pogojem, da se z izgradnjo terase stanovanju B.B. ne pokrijejo okna in ne zakrije pogled na morje. O tem, da je bila B.B. zaradi gradnje oškodovana, je stransko udeleženko obvestil že v letu 2007. Izgradnja terase je namreč povzročila osenčenje dvorišča, omogočila direkten pogled v tožnikovo dnevno sobo in kuhinjo, s čimer se tožnik, ko je podpisoval soglasje, ni strinjal in zato njegovega soglasja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni moč upoštevati. Tega se je očitno zavedala tudi stranska udeleženka, saj je skušala med postopkom ponovno pridobiti soglasje tožnika. Vztraja, da je po podatkih projektne gradbene dokumentacije (v nadaljevanju PGD) razvidno, da je terasa predvidena na isti lokaciji, na kateri je po ZN predvidena pešpot, poleg tega pa s PGD ni izkazano, da terasa ne onemogoča razširitve celotne dozidave. Prav tako ni spoštovana faznost gradnje, ki je opredeljena v 28. členu ZN in jo je treba uporabiti skladno s 23. členom ZN. Tu je določeno, da je posamezna faza izvršljiva kot funkcionalna celota, kar pa terasa ni. Tako stališče potrjujejo tudi dosedanje odločitve sodišča. Predlaga, naj se zadeve preverijo na kraju samem. Opozarja tudi, da mu je bila v postopku kratena pravica do pritožbe, saj je, ko je stranska udeleženka vložila tožbo proti odločitvi upravnega organa, bil o tem le obveščen, ne da bi tožbo prejel. 10. Enako kot tožnik je tudi stranska udeleženka v pripravljalnih vlogah (z dne 23. 7. 2015, 15. 9. 2015, 22. 10. 2015, 12. 11. 2015, 3. 12. 2015, 17. 5. 2016, 18. 7. 2016) vztrajala pri vseh svojih navedbah iz odgovora na tožbo. Tako navaja, da je iz soglasja, ki ji ga je dal tožnik, razvidno, da se je strinjal z gradnjo, se udeležil ogleda in vse to potrdil s svojim podpisom. Izkazoval je, da nastopa pred upravnim organom kot začasni zastopnik B.B. Vztraja, da so navedbe tožnika o tem, da mu terasa prikriva pogled na morje, neresnične in tudi niso z ničemer izkazane. Soglasja tožnik ni dal le pogojno, kot navaja, pa tudi sicer terasa tožnika v ničemer ne ovira. To, da je terasa zgrajena v skladu z ZN, je ugotovilo že sodišče v sodbi opr. št. III U 65/2014. Ni res, da tožniku v upravnem postopku niso bile omogočene vse pravice, ki jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Na ustni obravnavi dne 4. 6. 2010 je bil opozorjen na posledice svoje izjave, to je opozorjen, da mora ali v pisni izjavi ali na obravnavi izrecno izjaviti, da gradnji nasprotuje in za to predložiti dokaze. Tožnik svojih posplošenih trditev o osenčenju, izgubi pogleda na morje in obremenitvi temeljev ni z ničemer dokazoval, kljub temu pa je stranska udeleženka na vse to odgovorila in priložila tudi mnenje odgovornega projektanta. Tožnikove trditve, da s projektom ni bil seznanjen, so neresnične, navzoč je bil pri ogledih, kjer je bilo ugotovljeno tudi prvotno stanje drvarnic. Ogledu, ki ga sedaj predlaga tožnik, stranska udeleženka ne nasprotuje. Predloženi PGD ne vpliva na spremembe v dimenzioniranju infrastrukturnih objektov in naprav, predvidenih po ZN in od ZN ne odstopa. Prav tako ne vpliva na urbanistično zasnovo ZN in je v skladu z osnovno namensko rabo prostora. V ničemer tudi ne posega v tožnikove bivalne pogoje.

K točki I. izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke iz razloga, da projekt terase ni skladen s prostorskim aktom, saj je po ZN predvideno povečanje objekta kot celote le za 5 m proti severu na notranjem dvorišču in v enotnem vertikalnem gabaritu P+2, medtem ko meri terasa stranske udeleženke 5,6 m; nadalje, da gradnja ni skladna s končno urbanistično zasnovo objekta, ki predvideva enotno razširitev niza objektov in pešpot; da pri izgradnji ni spoštovana faznost gradnje ter da se tožena stranka ni opredelila do njegove trditve o tem, da je gradnji nasprotoval, kot tudi se ni opredelila do trditve, da terasa spreminja kvaliteto in vrednost njegovega stanovanja, saj mu zakriva pogled na morje, povzroča osenčenost dvorišča, iz terase pa je mogoč neposreden pogled v kuhinjo in dnevno sobo njegovega stanovanja. Sodišče ugotavlja, da je zadnji od tožnikovih ugovorov utemeljen, ostalim pa ni sledilo.

13. Sodišče ugotavlja, da se je do nekaterih tožbenih navedb že opredelilo v sodbi, opr. št. III U 65/2014 z dne 12. 2. 2015, ko je odpravilo drugostopenjsko odločbo in zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v ponovni postopek. Tožnik v ponovljenem postopku ni predložil nobenih novih dokazov, ki bi lahko vplivali na že sprejete zaključke sodišča. Med strankama sicer ni sporno, da je po ZN za poslovno stanovanjski kompleks dovoljeno povečanje objekta kot celote proti severu, to je na notranjem dvorišču v vertikalnem gabaritu P+2. Sporne pa so tlorisne dimenzije take pozidave, saj tožnik trdi, da je dovoljena prizidava v širini 5 m ter da terasa stranske udeleženke, ki meri 5,6 m, to presega. Sodišče s tako tožnikovo trditvijo ne soglaša, saj je bilo že v prej navedeni sodbi ugotovljeno, da je iz grafičnega listna št. B 2.4.9. razvidno, da je dozidava dovoljena v obsegu 6 m na notranjem dvorišču s parc. št. 1299/3 k.o. ..., kar pa pomeni, da je po podatkih PGD tlorisna dimenzija sporne terase stranske udeleženke znotraj dovoljenih dimenzij pozidave.

14. Sodišče tudi ne sledi tožnikovi trditvi, da gradnja ni skladna s končno urbanistično zasnovo objekta, ki predvideva enotno razširitev niza objektov in pešpot ter da ni bila upoštevana faznost gradnje. Tudi do teh vprašanj se je namreč sodišče v sodbi, opr. št. III U 65/2014 z dne 12. 2. 2015, že opredelilo. Ugotovilo je, da so v grafičnem zarisu dopustne gradnje prikazane funkcionalne in oblikovalske rešitve objektov in da zato ni mogoč sklep, da je v skladu z ZN dopustna le istočasna izvedba dozidave v obsegu, kot je prikazan v grafičnem listu. Kot dopustno dozidavo je zato treba razumeti tudi dozidavo terase, ki ohranja namembnost objekta. Določbe ZN o faznosti obravnavajo faznost izvajanja ZN, ne pa tudi dinamiko gradnje posamičnih prostorskih rešitev. To potrjuje določba prvega odstavka 28. člena ZN, ki celo dopušča spremembo programov, namembnosti objektov, obsega in poteka faznosti in investitorstva, kolikor te spremembe ne vplivajo na dimenzioniranje infrastrukturnih objektov in naprav. Izvedba posamične terase je funkcionalna celota, saj za njeno uporabo ni pogoj, da bi imeli terase zgrajene tudi ostali lastniki stanovanj k svojim stanovanjem. Vse to kaže, da je gradnja, ki je znotraj dovoljenih tlorisnih gabaritov in v skladu z urbanistično zasnovo ZN, dovoljena gradnja, pod pogojem, da ne vpliva na bistvene spremembe v dimenzioniranju infrastrukturnih objektov in naprav, predvidenih v ZN. Za predvideno pešpot je torej ključno le to, da jo način izvedbe terase ne ovira. V obravnavanem primeru skladnost sporne gradnje s končno urbanistično zasnovo ZN izkazuje urbanistično mnenje Občine Izola z dne 5. 2. 2013, kar je prav tako že ugotovilo sodišče v sodbi, opr. št. III U 65/2014 z dne 12. 2. 2015. 15. Sodišče tudi ne sledi tožnikovemu navajanju, da v postopku ni bilo upoštevano, da ni soglašal s sporno gradnjo (stranska udeleženka sicer zatrjuje nasprotno). Do tega sta se opredelila tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ. Ugotovila sta, da je dozidava na območju sporne gradnje dopustna in da posebni odmiki ali soglasja lastnikov sosednjih nepremičnin niso predpisani, saj gre za območje strnjene gradnje, kjer se posamezni objekti držijo drug drugega. Te ugotovitve, ki je, po mnenju sodišča, za oceno pomena tožnikovega soglasja ključna, tožnik ne izpodbija niti ji ne oporeka. Tožnik le trdi, da soglasja za gradnjo ni dal, kar pa ne more vplivati na pravilnost odločitve.

16. Sodišče pa pritrjuje tožniku, da se tožena stranka ni opredelila do njegovih navedb, da sporna gradnja terase bistveno zmanjšuje vrednost njegovega stanovanja, saj je s terase mogoč neposreden pogled v kuhinjo in dnevno sobo njegovega stanovanja, onemogočen je pogled na morje, dvorišče pa je osenčeno. Prvostopenjski organ se do teh trditev ni opredelil, drugostopenjski organ pa le navedel, da bi tožnik iz teh razlogov sicer gradnji lahko oporekal, kolikor bi mu zaradi tega na njegovi nepremičnini nastali nedovoljeni vplivi in bi ti presegli predpisano mero, vendar pa tega ni izkazal. Sodišče meni, da je, glede na tako pavšalno navedbo, tožnikov očitek, da se tožena stranka ni opredelila do vseh njegovih navedb, utemeljen, kar pa pomeni, da odločitve tožene stranke v tem obsegu ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.

17. Prvi odstavek 214. člena ZUP določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe upravnega organa, in sicer: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Sodišče ugotavlja, da se v obravnavanem primeru tožena stranka do tožnikovega zatrjevanja, da sporna gradnja posega v njegovo nepremičnino na način, ki ga večkrat podrobno opisuje, ni opredelila, torej ni pojasnila, kateri so razlogi, zaradi katerih takemu tožnikovemu zatrjevanju ni sledila in na podlagi kakšnih dejstev je prišla do zaključka, da s sporno gradnjo na njegovi nepremičnini niso nastali nedovoljeni vplivi. Zaradi opisanih pomanjkljivosti odločitve tožene stranke v tem obsegu ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP).

18. Glede na navedeno je sodišče tožbi tožnice ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

K točki II. izreka:

19. Stroške postopka sta priglasila tožnik in stranska udeleženka. Ker je sodišče odločilo, da tožnikovi tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, je obenem določilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka, in sicer na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik. O stroških, ki jih je priglasila stranska udeleženka, pa je sodišče odločilo na podlagi 22. člena ZUS-1, ob primerni uporabi določil Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker je stranska udeleženka nastopala na strani tožene stranke, ki v postopku ni uspela, je sodišče, ob smiselni uporabi 154. člena ZPP, odločilo, da sama trpi svoje stroške postopka.