Jedro

Tožnik je navajal, da mu tožena stranka ni omogočila izrabe dnevnega počitka v nepretrganem trajanju 11 ur in da je zato moral opraviti več dela. Škodo je opredelil kot premoženjsko škodo zaradi onemogočanja izrabe dnevnega počitka. Ta opredelitev škode in navedbe o kršitvi enovite pravice do dnevnega počitka bi lahko kazale, da uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, vendar te škode (v čem se kaže na nepremoženjskem področju in za kakšno obliko škode sploh gre) ni konkretiziral. Trditveno podlago za odškodnino za premoženjsko škodo pa predstavljajo navedbe o več opravljenih urah dela.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita glede prisojenega zneska glavnice 8.592,99 EUR iz naslova odškodnine za dnevni počitek skupaj s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede odločitve o stroških (vključno s sklepom z dne 28. 5. 2020) ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je za obdobje od 30. 9. 2013 do 30. 4. 2014, v katerem je bil napoten na opravljanje vojaške službe v tujino, vtoževal izplačilo zneska 18.318,36 EUR, in sicer iz naslova odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka v višini 4.254,12 EUR, iz naslova odškodnine zaradi nezagotavljanja dnevnega počitka med dvema zaporednima delovnima dnevoma v višini 8.592,99 EUR in iz naslova višjega dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja v višini 1.926,16 EUR, vse povečano za zakonske zamudne obresti v višini 3.545,09 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka naložilo toženi stranki, da mora tožniku v 8 dneh od vročitve pisnega odpravka sodbe plačati 18.306,38 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tem znesku je vključena celotna vtoževana odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka v višini 4.254,12 EUR, celotna vtoževana odškodnina zaradi nezagotavljanja dnevnega počitka v višini 8.592,99 EUR, del vtoževanega zneska iz naslova dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja v višini 1.916,45 EUR in del vtoževanih zakonskih zamudnih obresti v višini 3.542,76 EUR. V II. točki izreka je zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožnika za znesek 12,04 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da mora tožniku plačati stroške postopka, v IV. točki izreka pa, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. S sklepom z dne 28. 5. 2020 je odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti še stroške sodne takse v višini 378,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper sklep o sodni taksi se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo (glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja in glede odločitve o stroških postopka) tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zneska 1.916,45 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in znižalo znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku. V ostalem je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep o povrnitvi stroškov sodne takse. Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 431,08 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče RS ugodilo in s sklepom VIII DoR 254/2020 z dne 22. 12. 2020 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede odškodnine in višine le-te za nezagotovljen dnevni počitek.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo tako glede opredelitve dnevnega počitka kot tudi glede opredelitve, da gre pri dnevnem počitku za enovito pravico, ki mora biti zagotovljena v obliki nepretrganega 11-urnega počitka. Sodišče pri presoji, ali je bil tožniku zagotovljen dnevni počitek, ni izhajalo iz narave in namena pravice do dnevnega počitka, upoštevaje dejstvo, da gre v obravnavanem primeru za pripadnika Slovenske vojske, ki opravlja delo na misiji v tujini. Dnevni počitek pripadnika na misiji je treba presojati drugače kot dnevni počitek po splošnih določbah, ki urejajo to pravico. Drugi odstavek 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.; ZSSloV) je specialna določba, ki je uvedla nov institut potrebnega počitka. Iz tega razloga določbe splošnih predpisov o dnevnem počitku pri odločanju o tožnikovem tožbenem zahtevku ne pridejo v poštev. V reviziji se sklicuje tudi na 5. člen Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske, napotenih na mednarodne operacije in misije z dne 7. 2. 2014 in na 223. točko Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009; PSSV). Tožena stranka je tožniku zagotovila potreben počitek, zato je sklicevanje sodišč druge in prve stopnje na določbo 155. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1) oziroma na določbo 97.f člen Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.; ZObr) neutemeljeno. Ob tem v reviziji očita sodišču druge in prve stopnje tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje in navaja, da tožnik v zvezi z dnevnim počitkom ni zmogel niti trditvenega niti dokaznega bremena. Ob ugotovitvi, da je imel tožnik za dnevni počitek na voljo 7,5 ur, pa sta mu sodišči zmotno prisodili odškodnino za vseh 11 ur dnevnega počitka. Upravičen bi bil kvečjemu do odškodnine za 3,5 ure dnevnega počitka, nikakor pa ne več. Napačna je tudi metodologija izračuna višine tožbenega zahtevka za odškodnino iz naslova dnevnega počitka. V reviziji napada tudi odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje z dne 28. 5. 2020, ki se nanaša na povrnitev plačila sodne takse. Priglaša revizijske stroške.

6. Tožnik je podal odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

7. Revizija je utemeljena.

8. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP).

9. Ker je vrhovno sodišče revizijo dopustilo le glede vprašanja o tem, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede odškodnine in višine te odškodnine za nezagotovljen dnevni počitek, na revizijske navedbe tožene stranke, s katerimi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, ne odgovarja. Prav tako ne odgovarja na revizijske navedbe glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj na podlagi drugega odstavka 370. člena ZPP revizije zaradi zmotno ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

10. Tožnik je bil v obdobju od 30. 9. 2013 do 30. 4. 2014 napoten na opravljanje vojaške službe izven države, kjer je opravljal dela in naloge kot „vojak – vodja skupine“. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje izhaja, da mu ves čas na misiji ni bil omogočen dnevni počitek med dvema zaporednima delovnima dnevoma v nepretrganem trajanju 11 ur, temveč da je bil njegov dnevni počitek krajši. 11. Tožnik je v tožbi in tudi v kasnejših vlogah navajal, da mu tožena stranka ni omogočala izrabe dnevnega počitka v nepretrganem trajanju 11 ur in da je zato moral opraviti več dela, kot bi ga opravil, če bi mu bilo koriščenje dnevnega počitka omogočeno v celotnem obsegu. Zato mu je po njegovih navedbah nastala škoda, ki jo je v pravnem smislu opredelil kot premoženjsko škodo zaradi onemogočanja izrabe dnevnega počitka.1

12. Opredelitev te škode kot škode zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka in tožnikove navedbe o plačilu odškodnine zaradi kršitve pravice do dnevnega počitka kot enovite pravice, pa tudi opredelitev škode po višini, bi lahko kazale, da tožnik uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo prav zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, vendar pa te škode (v čem se kaže na nepremoženjskem področju in za kakšno obliko škode sploh gre) ni konkretiziral. Navedel in opredelil ni namreč nobene od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode (prvi odstavek 179. člena OZ), ki naj bi mu zaradi delne kršitve pravice do dnevnega počitka nastala.

13. Vseeno pa trditveno podlago za odškodnino za premoženjsko škodo predstavljajo navedbe o več opravljenih urah dela, ne glede na to, da je tožnik zahtevek po višini oblikoval tako, da je zahteval odškodnino v višini plačila za vseh enajst ur (kot naj bi znašal celoten dnevni počitek) in ne glede na to, da je večje število ur dela povezoval tudi z nezagotovljenim dnevnim počitkom (ker naj bi delo opravljal prav takrat, ko bi moral počivati). To pomeni, da navedbe o kršitvi pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela predstavljajo podlago za njegov odškodninski zahtevek. To pa nadalje tudi pomeni, da za odločitev o odškodnini na tej podlagi (ki je edina dovolj konkretizirana) niso bistvene navedbe strank in sedanje revizijske navedbe tožene stranke o potrebnem počitku glede na določbo 53. člena ZSSloV itd. 14. Odškodninska obveznost je lahko po svoji naravi pogodbena (ki nastane zaradi kršitve pravice iz sklenjene pogodbe oziroma pravnega razmerja) ali pa nepogodbena. Med tožnikom in toženo stranko je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, s katero sta se dogovorila o medsebojnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, ki je bilo vzpostavljeno s to pogodbo o zaposlitvi. Ena od pravic delavca iz delovnega razmerja, ki se po drugi strani odraža v delodajalčevi obveznosti, je tudi število ur dela, ki jih mora delavec v določenem časovnem obdobju opraviti. Če delodajalec te pravice ne spoštuje (in mora zato delavec opraviti večje število ur od predvidenih), krši svojo pogodbeno obveznost. Kolikor ima ta kršitev za posledico škodo, ki je nastala delavcu, mu jo je dolžan delodajalec povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (179. člen ZDR-1, 140. člen ZJU).

15. Ker sta sodišči nižje stopnje tožniku materialnopravno zmotno prisodili odškodnino v višini 11 ur in nista natančno ugotavljali, do kakšnega zneska bi bil upravičen glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu ni bilo plačano, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo izpodbijani del sodbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16. Revizijske navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na način izračuna višine odškodnine, so revizijska novota. Sodišče prve stopnje se je namreč podrobno opredelilo do načina izračuna višine odškodnine za škodo, ki jo je tožnik vtoževal in ga ocenilo kot pravilnega, v zvezi s tem izračunom pa je tožena stranka v pritožbi navedla le, da nasprotuje tudi načinu izračuna višine odškodnine za dnevni počitek.2 Tožena stranka svojih naziranj o načinu izračuna višine odškodnine, ki jih uveljavlja v reviziji, v pritožbi torej ni uveljavljala, zato zdaj tega ne more uveljavljati niti v reviziji.

17. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, do kakšne odškodnine iz naslova dejansko opravljenega, vendar neplačanega dela je tožnik upravičen, nato pa ponovno odločiti o tem tožbenem zahtevku in o stroških postopka.

18. Odločitev o s stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

19. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Pri višini vtoževane odškodnine se je skliceval na to, da mu je bila kršena enovita pravica do dnevnega počitka. Pod pojmom enovita pravica je razumeti pravico do počitka v nepretrganem trajanju najmanj 11 ur. V zvezi s tem je treba poudariti, da višina odškodnine za škodo zaradi posega v to pravico ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur, temveč je odvisna od vrste in obsega ugotovljene škode, ki jo utrpi delavec zaradi posega v to pravico. 2 Navedla je še, da se po sodni praksi odškodnina izračuna na enak način kot pri tedenskem počitku, torej upoštevajoč urno postavko, ki se ugotovi tako, da se tožnikova plača deli s številom ur (s 174 urami) in da se ta pomnoži s 119 urami, pri čemer se je sklicevala na sodbo VDSS Pdp 163/2018.