Jedro

Tožnik je po prenehanju položaja načelnika pri toženi stranki sklenil dva aneksa k pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katerih je opravljal delo najprej kot vršilec dolžnosti načelnika, nato pa kot višji svetovalec. Kasneje mu je delovno razmerje s sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi prenehalo. Glede na takšno dejansko stanje njegov zahtevek za plačilo odpravnine (ki je bila določena za primer, če bi mu prenehal položaj načelnika in če tožena stranka zanj ne bi imela ustreznega delovnega mesta) ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za odpravo sklepov tožene stranke z dne 2. 10. 2008 in 5. 11. 2008 in za obračun odpravnine v znesku 27.893,70 EUR, odvod predpisanih dajatev ter izplačilo neto zneska na osebni račun tožnika, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2008 dalje do plačila, prav tako pa je zavrnilo njegov zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. V II. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 920,19 EUR, v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče ni ugotavljalo, če je bilo delovno mesto „višji svetovalec“ umetno ustvarjeno, ker je štelo, da to za odločitev ni pomembno. Glede pogodbe o zaposlitvi je tožnik uveljavljal ničnost in ne izpodbojnost, ničnost pa se upošteva po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsakdo v vsakem času. Dejstva, da je bilo delovno mesto višji svetovalec fiktivno, kar je tožnik zatrjeval v tožbi, tožena stranka ni zanikala oziroma ga ni zanikala brez navajanja razlogov, zato se šteje to dejstvo za priznano. Vprašanje fiktivnosti delovnega mesta višji svetovalec je za to pravdo relevantno. Zakon o javnih uslužbencih – UPB3 je dal tožniku na dan prenehanja mandata načelnika UE K. dne 28. 6. 2007 pravico do premestitve na delovno mesto, ki ustreza njegovemu nazivu in za katero izpolnjuje pogoje, če takega delovnega mesta ni, pa pravico do odpravnine. Tem pravicam se tožnik ni odpovedal kljub sklenitvi dveh aneksov k pogodbi o zaposlitvi za opravljanje nalog vršilca dolžnosti načelnika UE K.. Z začetkom opravljanja nalog vršilca dolžnosti tožnikov delovnopravni status ni bil rešen v smislu, kot to predvideva člen 83/7 ZJU. Tožnik se sicer strinja, da status vršilca dolžnosti ni mogoče povsem enačiti s položajem načelnika, vendar pa kljub temu ne gre za ustrezno delovno mesto. Zakon posledic konkretnega primera, kot je tožnikov, izrecno ne določa, zato bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi. Tožnik še dodaja, da je mogoče tudi drugačno pravno naziranje predmetne zadeve, ki pa prav tako privede do tega, da bi bilo potrebo njegovemu zahtevku ugoditi. Člen 83/7 ZJU je moč tolmačiti tudi tako, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po samem zakonu, podpisana aneksa k pogodbi o zaposlitvi pa imata naravo nove pogodbe za določen čas, zaradi česar je tožnik v posledici prenehanja delovnega razmerja po samem zakonu na dan 28. 6. 2007 upravičen do odpravnine. Tožnik sicer meni, da mu odpravnina na dan 3. 3. 2008 (ko je prenehal opravljati funkcijo v.d. načelnika UE) pripada že zato, ker delovno mesto, za katerega je sklenil novo pogodbo o zaposlitvi (delovno mesto višji svetovalec) ni ustrezalo pogojem iz člena 83/7 ZJU. Dejstvo, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 3. 2008 po njegovi volji, za sporno zadevo ni relevantno. Sporazumno prenehanje ne izključuje pravice do odpravnine. Tožnik je izrazil voljo po prenehanju zato, ker novo delovno mesto zanj ni bilo ustrezno, bilo pa je tudi fiktivno. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za fiktivno delovno mesto, je nična, lahko pa bi jo ocenili tudi kot navidezno, saj je bilo obema strankama znano, da se sklepa pogodba za fiktivno delovno mesto in da tožnik na tem mestu ne bo imel česa početi. Pravnomočnost odločb UE K. z dne 17. 6. 2008 in Komisije za pritožbe z dne 23. 7. 2008 ni ovira za uveljavljanje zahtevka za odpravnino, saj gre za čisti denarni zahtevek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ne uveljavlja), ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval izplačilo odpravnine po sedmem odstavku 83. člena ZJU – UPB (Ur. l. RS, št. 63/2007) in odpravo sklepov tožene stranke z dne 2. 10. 2008 (A9, B22) in 5. 11. 2008 (A11, B24), s katerima je tožena stranka zavrnila njegov zahtevek za izplačilo odpravnine po prenehanju položaja načelnika Upravne enote K. oziroma po prenehanju položaja vršilca dolžnosti načelnika Upravne enote K..

Iz dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožniku na podlagi člena 197/1 ZJU (Ur. l. RS, št. 56/2002) štiriletni mandat načelnika Upravne enote K. potekel 28. 6. 2007. Po izteku mandata in po prenehanju položaja načelnika UE K. bi ga morala tožena stranka premestiti na delovno mesto, ki ustreza njegovemu nazivu in za katero izpolnjuje pogoje. Če tega delovnega mesta ne bi bilo, bi mu lahko prenehalo delovno razmerje, v takem primeru pa bi pridobil pravico do odpravnine po določbah predpisov, ki urejajo delovna razmerja (člen 83/7 ZJU). Tožniku pa delovno razmerje s potekom mandata dne 28. 6. 2007 ni prenehalo, saj je sklenil dva aneksa k pogodbi o zaposlitvi (aneks z dne 28. 6. 2007 – A1, aneks z dne 21. 12. 2007 – A2), za opravljanje dela v UE K. kot vršilec dolžnosti načelnika UE K. (do imenovanja novega načelnika), po predhodnih odločbah o imenovanju za vršilca dolžnosti (B3, B7). Iz omenjenih aneksov izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Ker je bila s 3. 3. 2008 na položaj načelnika UE K. imenovana druga oseba, je tožnik s toženo stranko 3. 3. 2008 sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto višji svetovalec (A5). To pogodbo je tožnik 3. 3. 2008 tudi podpisal s pripombo, da se ne strinja s 6. alineo prvega člena te pogodbe, iz katere izhaja, da se tožnik odpoveduje prejšnjemu nazivu podsekretar. Tudi ta pogodba je bila sklenjena za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, vsebovala pa je tudi opis delovnih nalog tožnika, količnik za določitev osnovne plače, v njej pa so bile opredeljene tudi vse preostale pravice iz delovnega razmerja (pravice do nadomestila plače za čas opravičene odsotnosti z dela, pravica do regresa za letni dopust, solidarnostne pomoči, pravica do letnega dopusta, …). Tožnik in tožena stranka sta 31. 3. 2008 (B12) sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 3. 2008, do katerega je prišlo na željo tožnika, izraženo v dopisu z dne 26. 3. 2008 z oznako „Odpoved pogodbe o zaposlitvi“ (B11).

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik do odpravnine, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, ni upravičen, saj mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo zato, ker tožena stranka zanj ne bi imela ustreznega delovnega mesta. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi sporazuma o razveljavitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do katerega je prišlo na tožnikovo iniciativo. S tem sporazumom je bila razveljavljena pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik s toženo stranko sklenil dne 3. 3. 2008 za delovno mesto višji svetovalec, pred sklenitvijo te pogodbe in po izteku mandata načelnika Upravne enote K. z dne 28. 6. 2007, pa je bil tožnik še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki in sicer kot v.d. načelnika Upravne enote K. (aneksa k pogodbi o zaposlitvi – A1, A2). Pogoj za izplačilo odpravnine po členu 83/7 ZJU – UPB3) je prenehanje delovnega razmerja iz razloga, ker tožena stranka ne bi imela ustreznega delovnega mesta, kot je bilo že ugotovljeno, pa do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki iz tega razloga ni prišlo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika (ki sicer za samo odločitev tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bistvenega pomena), da je bilo delovno mesto višji svetovalec fiktivno. Že iz tožnikovih tožbenih navedb izhaja, da je tožena stranka to delovno mesto vnesla v spremembo sistemizacije (opis del in nalog tega delovnega mesta je tudi sestavni del pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 3. 2008 – B9), dejstvo, da UE K. tega delovnega mesta do marca 2008 ni imela oziroma, da naj bi se to delovno mesto ukinilo (ko bi se za tožnika našla drugačna kadrovska rešitev) pa še ne pomeni, da je bilo to delovno mesto fiktivno. Nebistvene so pritožbene navedbe tožnika v zvezi z njegovim statusom kot v.d. načelnika UE K., saj prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni bilo posledica prenehanja opravljanje te funkcije. Po stališču pritožbenega stališča pa nima zakonske podlage niti pravno naziranje tožnika, na podlagi katerega naj bi se štelo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi člena 83/7 ZJU – UPB3 prenehalo po izteku mandata načelnika UE K. po samem zakonu in da naj bi kasneje sklenjena aneksa k pogodbi o zaposlitvi (A1, A2) dejansko predstavljala novi pogodbi o zaposlitvi za določen čas.

Tožnik je v tem postopku izpodbijal tudi sklepa z dne 2. 10. 2008 in 5. 11. 2008 (A9, A11), s katerima je bil zavrnjen njegov zahtevek za izplačilo odpravnine. Ker ob upoštevanju zgoraj navedenega tožnik do te odpravnine ni bil upravičen, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi del njegovega tožbenega zahtevka za odpravo citiranih sklepov.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.