Jedro

Organ prve stopnje je pri določitvi predkupnega upravičenca uporabil določbe ZKZ na podlagi ugotovitve, da se skupaj prodajajo kmetijska in gozdna zemljišča. Kot celota pa se lahko zemljišča obravnavajo le, če se jih šteje za kmetijo, torej kot smiselno zaokroženo gospodarsko celoto.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. ... z dne 22.10.2003 se odpravi in se zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A. št. ... z dne 20. 2. 2003, s katero je ta odločila, da se odobri kupna pogodba, ki so jo sklenili B.B. kot prodajalka ter C.C. in D.D. kot kupca, katere predmet so kmetijska in gozdna zemljišča parc. št. ... - gozd, št. ... - pašnik, št. ... - pašnik, št. ... - gozd, št. ... - pašnik, št. ... - travnik, št. ... - gozd, št. ... - gozd, št. ... - travnik, št. ... - travnik, št. ... - pašnik, št. ... - travnik, št. ... - njiva, št. ... - pašnik, št. ... - pašnik, št. ... - travnik in št. ... - gozd, vse vl. št. ... k.o. … Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je prvostopni organ sprejel svojo odločitev na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96, 31/98- odl. US, 1/99, 54/00-Zkme, 68/00-odl. US, 27/02-odl. US, 58/02-ZMZ-1 in 67/02, v nadaljevanju: ZKZ), katerega poglavje "III. Promet s kmetijskimi zemljišči" je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo z odločbo št. U-I-266/98 z dne 18. 2. 2002. Ker v enoletnem roku niso bile sprejete ustrezne zakonske spremembe, je to poglavje prenehalo veljati. Tožena stranka meni, da se glede na to, da o zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, po 5. členu ZKZ-B (Uradni list RS, št. 36/03) obravnavani postopek zaključi po ZKZ-B. Pritožbene ugovore, da bi prvostopni organ moral obravnavati prednostne upravičence po 47. členu Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93; v nadaljevanju: ZG), ker 68 % prodajanih zemljišč predstavlja gozdove, je zavrnila. Navaja, da je iz potrdil o statusu zemljišča v skladu z Zakonom o ohranjanju narave razvidno, da vsa zemljišča, ki so predmet tega pravnega posla, spadajo med najboljša kmetijska zemljišča. Po njenem mnenju je prvostopni organ pravilno ugotovil, da se skupaj kot celota prodaja kmetijsko in gozdno zemljišče, in je za določitev prednostnih upravičencev pravilno uporabil ZKZ. Po 23. členu ZKZ-B, ki določa, kdo oziroma v kakšnem vrstnem redu pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije - če ni za gozdove z ZG določeno drugače - uveljavlja predkupno pravico, je tožeča stranka šele na šestem mestu, saj sama ne obdeluje kmetijskih zemljišč in gozdov, ampak jih daje v najem. V zvezi z njenim sklicevanjem na mnenje Zavoda za gozdove, da so predmetni gozdovi zajeti v gozdno gospodarskem načrtu gozdnogozdarske enote A. in da je na delu površin evidentirana funkcija varovanja gozdnih zemljišč in sestojev na drugi stopnji poudarjenosti, ter da spada področje v širši prostor divjega petelina in je pomembno za ohranitev populacije na tem področju, pa je pojasnila, da mora vsakdo gospodariti z gozdovi v skladu z gozdnogospodarskimi načrti. Prvostopni organ je po njeni presoji pravilno ugotovil, da sta C.C. in D.D. prednostna upravičenca po 4. točki (kot drug kmet), Lovska družina F. pa po 5. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ (kot kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik, ki mu je zemljišče potrebno za opravljanje kmetijske ali druge dejavnosti), in je glede na takšnem vrstni red predkupnih upravičencev odobril pravni posel med BB ter C.C. in D.D. Zoper tako odločitev je tožeča stranka vložila tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega predpisa. Navaja, da je bila sprejemnica ponudbe in kot lastnica zemljišč, ki mejijo na gozdne površine, ki so navedene v ponudbi, ima prednostno pravico pri nakupu gozdov, ki so predmet pravnega prometa. Zato bi morala prvostopenjski organ in tožena stranka, glede na to da gre za prodajo pretežno gozdnih zemljišč oziroma gozdov, uporabiti prednostni vrstni red po določbah 47. člena ZG in ne po določbah ZKZ. Po določbah ZG pa je prednostni upravičenec tožeča stranka in ne C.C. in D.D. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise ter pri tem navedla, da vztraja pri razlogih v izpodbijani odločbi. Predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom, Lovska družina F., je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožeča stranka upravičena do sklenitve predmetnega pravnega posla, saj predstavlja to zemljišče zaščiteno območje (rastišče velikega petelina). Navaja, da je že doslej dobro sodelovala s tožečo stranko, saj ima v zakupu kar nekaj površin za pridelavo krme. Meni, da odločitev prvostopenjskega organa ni pravilna, saj bi moral najprej preveriti, ali C.C. in D.D. še izpolnjujeta pogoje za priznanje statusa kmeta. Odločba jima je bila namreč izdana leta 1983, kar je še pred veljavnostjo novega ZKZ.

Stranki z interesom, C.C. in D.D., na tožbo nista odgovorila.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa z dopisom št. ... z dne 29.1.2004 prijavilo udeležbo v postopku.

Tožba je utemeljena.

Prvostopni organ, katerega odločitev je tožena stranka potrdila, je o zadevi odločil na podlagi 21. člena ob izdaji te odločbe veljavnega ZKZ, ki pa je bil z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-266/98 z dne 28. 2. 2002 razveljavljen skupaj z ostalimi določbami III. poglavja tega zakona. Razveljavitev je začela učinkovati po preteku enega leta od objave odločbe ustavnega sodišča v Uradnem listu RS, to je dne 28. 3. 2003. Novela ZKZ-B, ki je nadomestila razveljavljene določbe III. poglavja ZKZ, in jo je tožena stranka uporabila pri svojem odločanju, pa je stopila v veljavo dne 17. 4. 2003. Po določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 in 64/01) se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pa pomeni, da se odločba, s katero do 28. 3. 2002 ni bilo pravnomočno odločeno, ne more opirati na razveljavljene določbe ZKZ. Na teh določbah pa temelji odločba prvostopnega organa z dne 20. 2. 2003. Zato tožena stranka te odločbe ni mogla pustiti v veljavi. Tudi če je pritožbo presodila za neutemeljeno, bi morala ob preizkusu po uradni dolžnosti (247. člen ZUP) upoštevati nastali zakonskopravni položaj in odločbo organa prve stopnje odpraviti ter s svojo odločbo sama odločiti o zadevi (251. člen ZUP). Ker pa tožena stranka ni tako postopala, je moralo sodišče že zaradi tega izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek. Po presoji sodišča pa tudi tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da dejansko stanje ni tako razjasnjeno, da bi omogočilo pravilno uporabo materialnega prava, in to, ali je treba predkupnega upravičenca določiti po določbah ZKZ ali po določbah ZG (Uradni list RS, št. 30/93 in 110/02; ZG-1). Po ZKZ, po katerem se določijo predkupni upravičenci, če ni določeno z drugim zakonom drugače, kar pa za gozdove je, so kmetijska zemljišča tista zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo, razen stavbnih in vodnih zemljišč, ter za druge namene določenih zemljišč, ter tudi zemljišča v zaraščanju, ki niso določena za gozd na podlagi zakona o gozdovih (2. člen ZKZ). Po namenu tj. za kmetijsko pridelavo, za stavbna, vodna ali za drug namen, se zemljišča določajo v planskih aktih (3. člen ZKZ). Kot gozd pa je po ZG (2. člen ZG) opredeljeno zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem v obliki sestoja ali drugim gozdnim rastjem, ki zagotavlja katero koli funkcijo gozda, in tudi vsa zemljišča v zaraščanju, ki so kot gozd določena v prostorskem delu gozdnogospodarskega načrta. Glede na takšno definicijo zemljišč kot kmetijskih oziroma gozdnih se tožena stranka ne more sklicevati na potrdila, ki so bila izdana na podlagi Zakona o ohranjanju narave, da predmetna zemljišča spadajo med najboljša kmetijska zemljišča. Iz teh potrdil izhaja le, da zemljišča ne spadajo med nepremičnine in naravne vrednote na zavarovanih območjih. Iz potrdil o statusu zemljišč po ZKZ in ZG pa je razvidno, da so zemljišča, glede na prostorsko umestitev (določenost s planom) kmetijska zemljišča, glede na namen rabe (katastrska kultura) pa kmetijska zemljišča in gozdovi. Sicer pa niti med strankami ni sporno, da so predmet pogodbe kmetijska zemljišča in gozdovi. Kriterij, ki ga je prvostopni organ uporabil za določitev predkupnega upravičenca in ga je tožena stranka potrdila kot pravilnega, in sicer, da se zato, ker se skupaj kot celota prodaja kmetijsko in gozdno zemljišče, uporabijo določbe ZKZ, pa ni zakonski kriterij za določitev upravičenca oziroma opredelitev predmeta pogodbe. Odobritev pravnega posla je po ZKZ oziroma ZG potrebna, če je predmet pravnega posla kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija. Kot celoto bi bilo torej zemljišča, ki so predmet pogodbe, mogoče obravnavati, če se jih lahko šteje kot kmetijo, torej kot smiselno zaokroženo gospodarsko enoto, v nasprotnem primeru pa ne. Tega pa prvostopni organ ni ugotavljal in je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato pa tudi ni mogoče preveriti pravilne uporabe materialnega prava. Ker je tožena stranka to odločitev potrdila, je tudi iz tega razloga njena odločba nepravilna.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), ker je presodilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, in ker je bil napačno uporabljen materialen zakon. Zadevo je na podlagi drugega odstavka te določbe in v smislu njenega tretjega odstavka vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.