Jedro

Tožeča stranka mora dokazati, da je na podlagi splošnih pogojev upravičena do višje pogodbene obrestne mere in do drugačnega načina obračunavanja obresti, kot pa izhaja iz kreditne pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki znesek 164.965,32 ATS s 15,9% rednimi (efektivnimi) obrestmi in 4,5% zamudnimi obrestmi od 11.12.1997 dalje do plačila in 6,8% redne (efektivne) obresti od glavnice 276.639,38 ATS za čas od 11.12.1997 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.459.447,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.9.2001 dalje, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper to sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) pritožuje tožena stranka. Predlaga razveljavitev oziroma podrejeno spremembo izpodbijane sodbe. Meni, da je sodišče tožeči stranki neutemeljeno prisodilo tako glavnico v znesku 164.965,32 ATS, kot tudi obresti. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je prišlo do soglasja volj. To ni bistveno, saj je tožena stranka podpisala le prošnjo za posojilo. To pa še ne pomeni, da je prejela kredit. Prejela je le posojilo in je dolžna plačevati le redne obresti. Pisnost je pogoj za kreditno pogodbo. Na obrazcu za odobritev kredita so bile določene 9,1% pogodbene letne obresti. Tožeča stranka pa toženi stranki ni izročila splošnih pogojev, ki naj bi bili sestavni del pogodbe, zato ji ti niso bili znani. Sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da sta se stranki o višini obresti dogovorili s pogodbo. Tožeča stranka je po pogodbi imela pravico zaračunavati le 9,1% obresti. Zaradi pomanjkanja obličnosti gre po mnenju tožene stranke za posojilno in ne za kreditno razmerje. Tožeča stranka tako ne bi smela obračunavati 6,8% obresti od zneska 276.369,38 ATS za čas od 11.12.1997 dalje. V prvotni sodbi opr.št. I P 3/98 z dne 18.10.1999 treh obresti ni bilo v izreku. Zato jih sodišče sedaj v vsakem primeru ne bi smelo priznati, saj je v ponovni sodbi razsodilo neugodneje za toženo stranko. Sodišče tožeči stranki ne bi smelo prisoditi več, kot ji je s prvotno sodbo, ob tem, da se je pritožila samo tožena stranka, tožeča stranka pa ne. Končno tožena stranka izpodbija še odmero pravdnih stroškov. Tožeča stranka ni upravičena do odvetniških stroškov za pripravljalno vlogo z dne 21.7.1999, saj gre le za posredovanje obračuna obresti. Prav tako ni upravičena do stroškov prevodov.

Pritožba je utemeljena.

Ker gre v obravnavani zadevi za razmerje z mednarodnim elementom (tožeča stranka je tuja pravna oseba), je treba uvodoma navesti, da je sodišče prve stopnje najprej pravilno uporabilo pravila mednarodnega zasebnega prava (t.im. kolizijska pravila ZUKS glede uporabe materialnega prava in ZMZPP glede pristojnosti), zatem pa pravilno presojalo veljavnost kreditne pogodbe z dne 4.6.1992 (priloga A 2) po določbah avstrijskega zakonika - ODZ). Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje veljavnosti in pravne narave sporne (kreditne) pogodbe, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je glede na določbe ODZ pravilno štelo, da ima listina z dne 4.6.1992 s tekočo številko zaporednega vpisa 050-42/065704, skupaj z verodostojnimi in popolnimi podatki kreditojemalca, značaj kreditne pogodbe. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje (str. 4 in 5 izpodbijane sodbe) za takšen materialnopravni zaključek. Prav tako nima nobenih pomislekov v veljavnost sporne kreditne pogodbe. Navedena listina - kreditna pogodba z dne 4.6.1992 (tudi) po avstrijskem pravu zadostuje vsem predpisom o obličnosti (pisnost, obvezna vsebina in izročitev enega izvoda kreditojemalcu). Ne drži torej, da naj bi toženec prejel le posojilo, pač pa je prejel bačni kredit, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje sledi tudi ugotovitvi prvega sodišča, da je toženec s podpisom pogodbe potrdil sprejem splošnih kreditnih pogojev. Ker kreditna pogodba z dne 4.6.1992 ustvarja pravo (pravice in obveznosti) med strankama, ni nobenega dvoma, da predstavlja tudi temelj vtoževane terjatve.

Utemeljeno pa pritožba opozarja na vsebino pogodbenih dogovorov glede obračunavanja obresti, ki so podlaga za višino vtoževane (in z izpodbijano sodbo prisojene) terjatve. V tem delu se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sprejelo trditve tožeče stranke o višini pogodbenih obresti (15,9%) in načinu njihovega obračunavanja (kontokorentno), ker naj bi takšno obračunavanje pogodbenih obresti, izhajalo iz splošnih kreditnih pogojev tožeče stranke ter iz avstrijskega zakona o bančništvu (prilogi A 9 in A 10), kar naj bi tožeča stranka v postopku podrobno in obširno pojasnila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravkar omenjenega zakona za razmerje med pravdnima strankama ni mogoče uporabiti, saj je bil izdan šele 30.7.1993, torej po nastanku pogodbenega razmerja med strankama. Iz kreditne pogodbe ni razvidno, da bi se stranki dogovorili za kontokorentni način obračunavanja pogodbenih obresti, marveč sta obresti določili v višini 9,1% p.a. (letno) in celo izračunali znesek, ki se bo iz naslova teh obresti natekal v dogovorjeni odplačilni dobi petih let (240.680 ATS). O tem, kako je ob takšnem pogodbenem dogovoru sodišče na podlagi splošnih kreditnih pogojev tožeče stranke napravilo zaključek od 15,9% letnih pogodbenih obrestih, pa izpodbijana sodba nima razlogov. Splošni pogoji v prvem odstavku tč. II sicer res določajo, da se kredit izvaja preko računa, ki se odpre za kreditojemalca, ter da se račun obrestuje kontokorentno ob koledarskem četrtletnem zaključku računa. Vendar sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj psloh šteje, da takšni splošni pogoji stopijo v veljavo, kljub izrecnemu dogovoru o višini pogodbene obrestne mere v pogodbi. Uporaba splošnih pogojev (tako tožeče stranke kot avstrijskih kreditnih podjetij), je namreč dopustna le toliko in takrat, kolikor in kadar predmetno kreditno razmerje ni urejeno, kar izrecno izhaja iz teksta kreditne pogodbe. Če torej splošni pogoji posebnih pogodbenih dogovorov ne dopolnjujejo, temveč jim nasprotujejo, je lahko njihova uporaba vsaj vprašljiva, če že ne izključena. Ob tem je treba pripomniti, da tožeča stranka svojo razlago o višini in obračunavanju pogodbenih obresti temelji na matematični formuli, ki je vsebovana v zakonu o bančništvu, ta pa, kot rečeno, v tej zadevi ne pride v poštev. Iz splošnih pogojev pa takšna formula direktno ne izhaja. Splošni pogoji namreč govorijo le o kontokorentem načinu obrestovanja, ne povedo pa, kakšna je metoda takšnega obračuna. Kako in zakaj naj bi bila tožeča stranka upravičena do 15,9% pogodbenih obresti na podlagi splošnih pogojev, v sodbi ni pojasnjeno. Dokazno breme glede višje obrestne mere, kot je razvidna iz pogodbe je namreč na strani tožeče stranke, kontokorentno obrestovanje pa je nenazadnje ekonomski pojem, ki obsega sklop dejstev, za razjasnitev katerih je bržkone potrebno posebno strokovno znanje, s katerim pa sodišče samo ne razpolaga (243. člen ZPP). Tudi če bi določbe splošnih pogojev o kontokorentnem obrestovanju prevladale nad pogodbeno dogovorjenim načinom obrestovanja (9,1% letno), zaključka o 15,9% pogodbenih obrestih, ob siceršnjih dejanskih ugotovitvah, ne bib ilo mogoče preizkusiti, saj zgolj obračun v prilogi A 17 tega ne omogoča. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o vseh dejstvih, odločilnih za preizkus višine prisojene terjatve. Ker je od višine pogodbene obrestne mere in načina njenega obračunavanja odvisna tudi višina glavnice, na pa le obresti, je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno presoditi ali je utemeljen zahtevek tožeče stranke glede višjih obresti, kot je 9,1% letna pogodbena obrestna mera, ki izhaja iz pogodbe in 4,5% obrestna mera zamudnih obresti, kateri toženec ne oporeka. Sodišče prve stopnje se bo zlasti moralo ponovno opredeliti do razmerja med splošnimi pogoji tožeče stranke ter pogodbenimi določili o obrestni meri (upoštevaje avstrijsko pravo). Šele če bo ugotovilo, da je tožečas tranka na podlagi splošnih pogojev upravičena do višje pogodbene obrestne mere in drugačnega načina obračunavanja obresti, kot izhaja iz pogobe, bo moralo sodišče na podlagi doslej predloženih dokazov in morebitnih drugih dokazov presojati, ali je tožbeni zahtevek (kot je sedaj postavljen) res utemeljen v celoti. V primeru odsotnosti ustreznih dokaznih predlogov glede načina obračunavanja pogodbenih obresti pa bo sodišče prve stopnje moralo samo (na kontokorentni način) izračunati, do katere višine je utemeljen zahtevek tožeče stranke.

Ker je sodišče razveljavilo odločitev o glavni stvari, je posledično razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških. V zvezi z njimi pa bo moralo sodišče prve stopnje tudi ponovno presoditi, ali sot ožeči stranki res nastali stroški s prevodi listin, glede na to, da tožeča stranka o njihovi dejanski višini ni predložila nobenih dokazov.

Zgolj v odgovor pritožbenim navedbam in v pojasnilo tožencu je treba še navesti, da je prepoved za pritožnika neugodnejše odločitve predvidena le za primer, kadar sodišče druge stopnje spremeni izpodbijano sodbo. Takrat je ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (t. im. prepoved reformatio in peius, 359. člen ZPP). To pa ne pomeni, da nova sodba v ponovljenem postopku ne bi mogla biti za pritožnika (še) bolj neugodna od prejšnje (razveljavljene) sodbe, saj lahko stranke pod določenimi pogoji po razveljavitvi sodbe navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze ter tudi spremenijo svoje zahtevke (glej 184. - 187. člen ZPP in 2. odstavek 362. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določila 3. odstavka 165. člena ZPP