Jedro

V obravnavanem primeru je bil ukrep izrečen tožniku na podlagi določb prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s 5. in 6. točko 55. člena ZMZ. Po presoji Vrhovnega sodišča so pogoji za omejitev gibanja po navedenih določbah ZMZ podani. Iz obrazložitve sklepa o omejitvi gibanja je tudi razvidno, da je tožena stranka izdala ta ukrep zato, da bi tožniku preprečila ilegalno prehajanje državnih mej in je zato po presoji Vrhovnega sodišča to ustavno dopusten cilj omejevanja tožnikove osebne svobode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 29. 9. 2011. S tem sklepom je tožena stranka omejila tožniku gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga za omejitev, vendar najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 28. 9. 2011 od 13.20 ure do 28. 12. 2011 do 13.20 ure. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na določbi prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s 5. in 6. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

2. Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka v obravnavanem primeru ni prekoračila meje prostega preudarka, prosti preudarek pa ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen. Strinja se z odločitvijo tožene stranke, da je bil ukrep omejitve gibanja izrečen tožniku zakonito na podlagi določbe prve alineje prvega odstavka 51. člena in določbe druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s peto in šesto alinejo 55. člena ZMZ. Po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ je ukrep omejitve gibanja po presoji sodišča prve stopnje utemeljen na dejstvu, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo s ponarejenim potnim listom in da drugih osebnih dokumentov s sliko pri sebi ni imel. Glede druge alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ pa je ukrep omejitve gibanja prav tako utemeljen, saj tožnik ni nemudoma zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, ko je prišel v Republiko Slovenijo, pač pa šele čez dva meseca, ko je tudi izpovedal, da se boji, da bo odstranjen iz Republike Slovenije zaradi nelegalnega prihoda s ponarejenim potnim listom v Slovenijo.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi sklep tožene stranke o omejitvi gibanja z dne 29. 9. 2011. Sklicuje se na sodbo Ustavnega sodišča RS Up-1116/09-12 z dne 3. 3. 2011, ker naj bi sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne mogel biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Navedeni razlog utemeljuje zgolj zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljenega, ne more pa biti dopusten za izrek ukrepa omejitve gibanja.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Prosilcu za mednarodno zaščito se lahko na podlagi določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca (prva alineja) ali suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedenih v 4., 5., 6. 7., 8., 9., 10., 12., 14., ali 15. točki 55. člena ZMZ (druga alineja). V obravnavani zadevi je nesporno, da je tožnik prišel na letališče v Republiko Slovenijo 15. 7. 2011, za mednarodno zaščito pa je zaprosil šele 23. 9. 2011. V Republiko Slovenijo je prispel s ponarejenim potnim listom, pri sebi pa ni imel drugega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katere bi lahko bila ugotovljena njegova identiteta. Za mednarodno zaščito pa je zaprosil po lastni izpovedbi šele 23. 9. 2011 zato, ker mu je tako svetovala njegova žena, ki je medtem skupaj z njunimi otroki zaprosila za mednarodno zaščito v Zvezni Republiki Nemčiji, tja je bil namenjen tudi tožnik. Tožnik je prav tako izpovedal, da je zaprosil za mednarodno zaščito tudi zaradi tega, ker mu je bilo povedano, da bo zaradi ilegalnega prihoda v Republiko Slovenijo od tu tudi odstranjen. Ker zaradi navedenega tudi po presoji Vrhovnega sodišča obstajata zakonita razloga za omejitev gibanja po določbah prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 6. točko 55. člena ZMZ, je odločitev sodišča prve stopnje in pred njim tožene stranke pravilna in zakonita.

7. Vrhovno sodišče zavrača pritožbeni ugovor tožnika, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča RS, izraženim v odločbi Up 1116/09-12 z dne 3. 3. 2011. V tej odločbi je Ustavno sodišče sicer res zavzelo stališče, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (lažna predstavitev razlogov) sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo posameznika, vendar je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev človekove pravice, ker je bil ustavnemu pritožniku odrejen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce le na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s četrto alinejo 55. člena ZMZ, v obravnavanem primeru pa je bil ukrep izrečen tožniku na podlagi določb prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s 5. in 6. točko 55. člena ZMZ. Po presoji Vrhovnega sodišča so pogoji za omejitev gibanja po navedenih določbah ZMZ podani. Iz obrazložitve sklepa o omejitvi gibanja je tudi razvidno, da je tožena stranka izdala ta ukrep zato, da bi tožniku preprečila ilegalno prehajanje državnih mej in je zato po presoji Vrhovnega sodišča to ustavno dopusten cilj omejevanja tožnikove osebne svobode. Tako stališče je tudi skladno z ustaljeno upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr.: I Up 161/2011 in I Up 200/2011).

8. Vrhovno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj niso podani razlogi zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.