Jedro

Varstvo lastninske pravice pred vznemirjanjem, kar po vsebini uveljavljata tožnika, ni predmet presoje v upravnem sporu, pač pa je temu namenjena negatorna tožba na podlagi prvega odstavka 99. člena SPZ, medtem ko je tako imenovana popularna tožba po prvem in drugem odstavku 133. člena OZ namenjena uveljavljanju zahtevka, da se odstrani škodna nevarnost. Tudi vprašanja uporabe tuje nepremičnine zaradi vzdrževalnih del se ne obravnavajo v postopku upravnega spora, pač pa gre za zahtevke na podlagi 76. člena SPZ. Vseh opisanih zahtevkov torej tožnika ne moreta uveljavljati v postopku upravnega spora, pač pa v za to namenjenih civilnopravnih postopkih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota ... (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je A.A. (v nadaljevanju prizadeta stranka) dne 5. 2. 2019 izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta, št. 351-615/2010/70 (v nadaljevanju izpodbijani akt), in sicer za gradnjo ograje na zemljišču s parc. št. 287/1 in 288/1 k.o. .... Določila je, da bo ograja delno zidana, v pretežni meri pa mrežna, skupne dolžine 30,26 m, višine do 2,18 m, od parc. št. 288/3 in 288/4 k.o. ... pa oddaljena 0,03 m. Zidani del ograje iz Ytong plošč na parc. št. 287/1 k.o. ... bo dolžine 3,56 m, višine pa 2,17 m, pri čemer bodo te plošče lepljene neposredno na betonsko ploščo stanovanjske stavbe, stoječe na parc. št. 287/1 te k.o.. Mrežni del ograje bo skupne dolžine 26,7 m, od tega 1,7 m na parc. št. 287/1, pretežni del pa na parc. št. 288/1, vse k.o. .... Višina mrežnega dela ograje bo od 2,03 m do 2,18 m. 2. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je bila prizadeti stranki dovoljena postavitev ograje višine 2,2 m na parc. št. 287/1 in 288/1 k.o. ... že z gradbenim dovoljenjem, št. 351-615/2010-5 z dne 19. 10. 2010. To gradbeno dovoljenje je postalo pravnomočno, vendar pa je bil postopek izdaje tega dovoljenja obnovljen na predlog tožnikov. V obnovljenem postopku je prvostopenjski organ z odločbo, št. 351-615/2010/29 z dne 15. 5. 2017, ponovno odločil o zahtevku prizadete stranke za izdajo gradbenega dovoljenja, vendar pa je bila ta odločitev v pritožbenem postopku odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje z napotilom, naj ugotovi, ali bo z gradnjo ograje v odmiku 0,03 m od zemljišč s parc. št. 288/3 in 288/4 k.o. ... zadoščeno pogoju iz 1. alineje 2. točke 4. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08, v nadaljevanju Uredba) ter kateri del ograje bo zidan in kateri del bo mreža. 3. Po tem, ko je prizadeta stranka na zahtevo prvostopenjskega organa precizirala svoj zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja, o čemer so se izrekle vse stranke postopka, je prvostopenjski organ zaključil, da je predvidena gradnja ograje v skladu s prostorskim aktom, da ima stranka z interesom pravico graditi in da so izpolnjeni tudi pogoji glede dopustne velikosti, načina gradnje in drugi pogoji, ki jih določa Uredba. Ugovori, ki sta jih v postopku uveljavljala tožnika, po mnenju prvostopenjskega organa niso utemeljeni. Ograja, ki je predvidena za gradnjo, bo od parcel tožnikov oddaljena minimalno 0,03 m in ne bo posegala v njuni nepremičnini. Izvedena bo z lepljenjem Ytong plošč in z vijačenjem T nosilcev v obstoječo betonsko ploščo stavbe prizadete stranke, tak gradbeni poseg pa je lahko izveden brez poseganja na sosednja zemljišča. Glede trditev tožnikov, da naj bi bilo z gradnjo ograje poseženo v njune pravice zaradi omejevanja zračne prepustnosti, onemogočanja vzdrževanja fasade oziroma zidu in garažnih vrat ter s tem z nastankom škode na njuni nepremičnini, prvostopenjski organ pojasnjuje, da lahko stranski udeleženec (torej tožnika v upravnem postopku) vstopa v postopek zaradi varovanja svojih pravnih koristi, to je neposrednih, na zakon ali drug predpis oprtih osebnih koristi, ne more pa uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. Ugovori, ki jih uveljavljata tožnika, so ugovori morebitnih nedovoljenih vplivov gradnje na njune nepremičnine, kar pa ne pomeni posega v njun pravni položaj. Izdajo gradbenega dovoljenja bi lahko preprečila le, kolikor bi dokazala, da bi z gradnjo prišlo do nedovoljenega vpliva na sosednje nepremičnine, česar pa nista izkazala. Kolikor bi prišlo zaradi gradnje na nepremičnini tožnikov do povzročitve škode, imata možnost svojo lastninsko pravico varovati v civilnem sodnem postopku in tam tudi zahtevati povrnitev škode. Neutemeljeno pa je po mnenju prvostopenjskega organa tudi njuno sklicevanje, da jima bo zaradi ograje onemogočen izhod skozi garažna vrata v primeru višje sile. Iz podatkov zemljiške knjige namreč izhaja, da tožnika na nepremičninah stranskega udeleženca nimata služnosti, ki bi jima omogočala prehod in torej nimata pravice izstopati iz garaže na nepremičnine stranskega udeleženca, tudi kolikor ograje ne bi bilo. Iz fotografij v spisu je razvidno, da ima stavba tožnikov v pritličju dve okni, s čimer je mogoče tako zračenje objekta kot tudi izhod v primeru višje sile.

4. Tožnika sta zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. ... z dne 15. 5. 2019, zavrnilo. Drugostopenjski organ se v obrazložitvi svoje odločitve pridružuje zaključkom prvostopenjskega organa. Po tem, ko povzema vsebino njune pritožbe ter odgovor na pritožbo, ki jo je vložila prizadeta stranka, citira določbe prvega odstavka 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter določbe 74.a, 74.c in 74.č člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Pritožbeni ugovor tožnikov, da naj bi prizadeta stranka z gradnjo posegla na njuno zemljišče in v njune pravice zavrača kot neutemeljen. Pojasnjuje, da se s predvidenim načinom postavitve ograje ne bo posegalo v sosednja zemljišča, niti ni utemeljen pritožbeni ugovor, da naj bi bilo poseženo v njuno lastninsko pravico, saj tega nista izkazala z nobenim dokazom. Trditve tožnikov, da sta stranki v postopku in ne stranska udeleženca, ne držijo in ne vplivajo na drugačno odločitev o stvari. Tožnika sta zahtevala udeležbo v tujem postopku, to je postopku, ki se je pričel na zahtevo prizadete stranke, in to zaradi varstva njunih pravnih koristi, kar pomeni, da jima v postopku gre položaj stranskih udeležencev. Stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja je namreč le tisti, na zahtevo katerega se je postopek pričel, torej investitor. Podlaga za odločanje o izdaji gradbenega dovoljenja je izključno projektna dokumentacija, ne pa lastnost že dejansko zgrajenega objekta. Vprašanje skladnosti dejansko zgrajenega objekta z izdanim gradbenim dovoljenjem pa je predmet drugih, predvsem inšpekcijskih postopkov. Izdano gradbeno dovoljenje torej ne pomeni legalizacije obstoječega stanja.

5. Tožnika zoper odločitev tožene stranke vlagata tožbo v upravnem sporu in sodišču predlagata, naj izpodbijani akt, torej gradbeno dovoljenje, odpravi. Tožena stranka je v predmetni zadevi v korist tožnikov pravilno odobrila obnovo postopka, vse ostale odločitve pa so bile sprejete v njuno škodo. Za tožnika je sporen zid, ki ga je tožena stranka v izpodbijani odločbi poimenuje zidana ograja. Ta je zgrajen tik ob fasadi hiše tožnikov v višini 2,17 m ter tako onemogoča zračenje garaže in vzdrževanje vgrajenih garažnih vrat, zračenje in vzdrževanje fasade ter nadzor nad njenim stanjem. Zid ima za tožnika tudi druge posledice, ki jih prepovedujeta Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) in Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). Sporen je tudi dolžinski meter ograje, ki tožnikoma onemogoča vidno kontrolo stanja zidu, brez da bi stopala na nepremičnino prizadete. Zid pa odstopa tudi od krajinskih razmer in značilnosti ..., kar pomeni, da ne sledi določbam občinskega odloka. Upravnemu organu je znano, da oddaljenost zidu od mejne črte ni edini kriterij presoje, saj se pri višjih zgradbah že ob izdaji gradbenega dovoljenja upoštevajo tudi negativne posledice takšne gradnje, kot je osenčenost, vlažnost, požarna varnost. Tožnika sta zato po svojem pooblaščencu zoper upravno delavko prvostopenjskega organa, ki je delala na predmetni zadevi, tudi podala pritožbo, ki je bila po njunem prepričanju upravičena.

6. Uredba ne vsebuje razlage pojma "ograja" in je zato treba ta pojem presojati po Slovarju slovenskega knjižnega jezika kot napravo, ki se postavi okrog zemljišča, prostora, za preprečevanje prehoda. Zidana ograja takega namena ne izpolnjuje in zato ne more imeti statusa ograje niti se zanjo ne sme izdati gradbeno dovoljenje, ker ne služi temu namenu. Tožnika oziroma njun pravni prednik sta pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše, ki ima v pritličju edini izhod skozi garažna vrata, ki jih je prizadeta stranka s sporno ograjo sedaj zazidala. Stranka z interesom ne more zakonito pridobiti pravice zazidati edini pritlični izhod iz hiše tožnikov z enostavnim gradbenim dovoljenjem, če sta tožnika za gradnjo hiše z garažnimi vrati pridobila gradbeno dovoljenje. S tem bi se namreč na nek način delno razveljavilo njuno gradbeno dovoljenje. Stanovanjska hiša tožnikov ima v pritličju edini izhod skozi garažna vrata, iz nadstropja pa vodi v garažo le stopnišče. Če bi prišlo do primera višje sile, oseba ne bi mogla oditi po stopnišču v nadstropje, kar kaže, da zazidana garažna vrata pomenijo poseg v temeljno zajamčeno ustavno pravico do življenja, ki je ni mogoče enačiti s pravico do ograditve prostora.

7. Tožnika trdita, da ju je tožena stranka neutemeljeno obravnavala kot stranska udeleženca in se neutemeljeno sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 329/2010, ki je ni povzela celovito, pač pa iztrgano in iz tega povzela zmotne zaključke. Tožnika se tudi sicer nista nikoli sklicevala na javne interese ali splošne koristi, kar v izpodbijani odločbi tudi ni pojasnjeno in zato v tem delu odločitev ni obrazložena. V izpodbijanem aktu pa so tudi potvorjena dejstva, ki se nanašajo na potek postopka, in sicer glede položaja stranke, ki ga imata tožnika v postopku ter grajata postopanje upravne delavke prvostopenjskega organa.

8. Kljub navodilom drugostopenjskega organa se je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi izognil presoji ali gradnja posega na sosednje zemljišče in s tem v pravice tožnikov. Tej oceni se je izognil z navedbo, da lahko, če pride do povzročitve škode, svojo lastninsko pravico branita v civilnem sodnem postopku. Tožena stranka torej ni presojala posledic gradnje stranke z interesom. Pri gradbenih dovoljenih za izgradnjo stanovanjskih hiš je potrebno tudi požarno soglasje, do katerega se mora upravni organ opredeliti. Tožena stranka tudi ni zmogla izvedbe izvedenskega mnenja glede vplivov na zmanjšanje zračnosti fasade tožnikov zaradi zazidanega zidu. Prizadeta stranka namreč izvedencu ni dovolila vstopa na njegovo zemljišče, brez tega pa izvedenec ocene ni mogel izdelati, saj je vzdolž meje napravljena ograja. Upravni organ je pozval tožnika, naj predložita dokaze za trditev, da bo zid omejil zračno pretočnost, pri čemer sta se sklicevala na splošno znana dejstva, da vsak zid omeji pretočnost. Ne glede na to, da je vpliv zidu na zračno pretočnost nedvomen, sta tožnika to skušala dokazati z izvedencem, ki pa mu prizadeta stranka ni dovolila ogleda, drugega dokaza pa nista mogla predložiti.

9. Sporni zid pomeni tudi prepreko za vzdrževanje lesenih dvokrilnih garažnih vrat, saj jih zaradi le 3 cm oddaljenega zidu ni mogoče sneti s tečajev. Poleg tega se spodnji zid hiše tožnikov nahaja tik nad strmo brežino in če bi prišlo do statičnega posedanja zemljišča, bi se to najprej opazilo na fasadi v obliki razpok, vendar pa to kontrolo sporni zid onemogoča. 10. Izpodbijana odločba pomeni tudi nezakonit poseg v določbe SPZ v poglavju sosedskega prava in lastninske pravice. Za pravilno presojo posega v tuje pravice zato ne zadošča le ZUP, pač pa se morajo uporabiti tudi drugi zakoni. OZ prepoveduje drugemu povzročati škodo. Drži sicer, da lahko tožnika škodo uveljavljata v civilnem sodnem postopku, vendar pa lahko v konkretnem postopku uveljavljata poseg v njune pravice. Tožnika sta na ustni obravnavi izpostavila, da je predlagana gradnja zidu ob fasadi njune hiše v nasprotju s 73. členom SPZ, ki prepoveduje vznemirjanje lastninske pravice ter 76. členom tega zakona, ki dovoljuje izrabo sosednje nepremičnine za izvedbo nujnih potrebnih del. Zid, ki onemogoča vzdrževanje fasade in balkona torej pomeni protipraven poseg v stvarne pravice strank. Cilj prizadete stranke je bil zazidati garažna vrata tožnikov, drugih koristi pa od tega nima.

11. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

12. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, tožnika pa naj mu povrneta stroške postopka. Glede trditve tožnikov, da jima v postopku ni bil dan položaj stranke, prizadeta stranka navaja, da gre za bistveno kršitev pravil postopka po 2. točki drugega odstavka 237. člena ZUP le v primeru, če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka ali stranki udeleženec, ta možnost ni bila dana. Tega tožnika ne zatrjujeta, iz upravnega spisa pa je razvidno, da sta lahko aktivno sodelovala v postopku, bile pa so jima tudi vročene vse odločbe upravnega organa, zoper katere sta imela možnost uveljavljanja pravnih sredstev. Položaj stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ima lahko le investitor, tožnika pa sta se lahko tega postopka udeleževala zaradi varstva svojih osebnih koristi, ki temeljijo na zakonu ali podzakonskem aktu, ne pa zaradi zavarovanja dejanske, tuje ali javne koristi. Tako sodelovanje tožnikov v predmetnem postopku utemeljuje tudi ustaljena sodna praksa Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS, na katero se prizadeta stranka sklicuje. Trditve glede pristranskosti upravnega organa v zvezi s položajem in pravicami, ki sta jih imela tožnika v postopku, se zato izkaže kot neutemeljeno.

13. Ne drži očitek, da tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava zato, ker gradnje ni presojala z vidika SPZ in OZ. Pravilno je pojasnila, da se morajo civilnopravna razmerja urejati v drugih postopkih. Možnost izhoda skozi garažna vrata, zračenje garaže in drugi primeri, ki so navedeni v tožbi, so zgolj zatrjevanje dejanskih koristi tožnikov, v katere naj bi posegla ograja. Upravni organ zato drugačne odločitve od izpodbijane ni mogel sprejeti, saj tožnika nista izkazala koristi, ki bi temeljila na zakonu ali podzakonskem aktu. Noben predpis tudi ne določa, da lahko vsakdo za 5 ali 10 cm odpre vrata na sosednje zemljišče, če je to potrebno zaradi zračenja stavbe in so zato tožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

14. Tožnika tudi vztrajata, da upravni organ ni presojal negativnih posledic gradnje na nepremičnini tožnikov, kot so zračnost fasade, zračenje garaže in podobno. Ti očitki so neutemeljeni. Iz upravnega spisa je razvidno postopanje upravnega organa, ki je tožnika med postopkom izrecno pozval, naj dostavita dokaz za trditev, da bo fasada omejila zračno pretočnost, česar pa nista storila. Ni res, da je bila izdelava izvedenskega mnenja onemogočena, ker investitor ni dovolil prehoda čez svojo nepremičnino. Če bi šlo za ugotovitev splošno znanih dejstev, tako kot trdita tožnika, bi izvedenec lahko navsezadnje oceno podal tudi brez ogleda. V tožbi tudi trdita, da je do zaključkov mogoče priti na podlagi osnovnošolskih izračunov. Upravni organ je ravnal pravilno in se o strokovnih vprašanjih, za katere nima strokovnega znanja, ni samostojno odločal, pač pa zaključil, da tožnika zatrjevanih dejstev nista uspela dokazati. Prizadeta stranka je med postopkom opozorila, da tožnika navsezadnje nista z ničemer izkazala niti tega, da bi izdelavo izvedenskega mnenja sploh naročila in da izdelava tega mnenja ni mogoča. Gradbeno dovoljenje temelji na ustrezni pravni podlagi, upravni organ pa je pri njegovi izdaji pretehtal vse dokaze v postopku, izdano dovoljenje pa obširno utemeljil ter se opredelil do vseh navedb prizadete stranke in tožnikov.

15. Sodišče je v zadevi dne 17. 3. 2021 izvedlo glavno obravnavo, na kateri je v dokaznem postopku pregledalo listine iz upravnega spisa zadeve in štiri fotografije, ki jih je predložil pooblaščenec tožnikov (v prilogah sodnega spisa označene s št. 1 do 4) ter prikazujejo sporni objekt ob stanovanjski hiši tožnikov v času gradnje. Dokazni predlog za izvedbo dokaza z vpogledom v preostale predložene tri fotografije (v prilogah sodnega spisa označene s št. 5 do 7) je sodišče zavrnilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

16. Na glavni obravnavi sta tožnika in prizadeta stranka (oziroma njuna pooblaščenca) vztrajali pri svojih stališčih in jih dodatno pojasnjevali. Pooblaščenec tožnikov je povedal, da predložene fotografije plastično prikazujejo stanje, kot je že bilo pisno opisano v vlogah, predloženih v upravnem postopku. Na fotografiji št. 1 so vidna garažna vrata stavbe tožnikov, na desni strani pa je vidna stena objekta prizadete stranke, ki je bila prvotno črna gradnja, nato pa sta jo tožnika pomagala prizadeti stranki legalizirati s tem, ko sta podala svoje soglasje. Dejanja prizadete stranke zato zanju predstavljajo nerazumen povračilen udarec. Fotografija številka 2 prikazuje stanje ob pričetku pozidave zidane stene ob fasadi njune stanovanjske hiše, vse do stebrička že postavljene mrežne ograje. Iz fotografije je razvidno, da je odpiranje garažnih vrat tožnikoma onemogočeno. Fotografija številka 3 prikazuje že skoraj v celoti zazidano steno ob fasadi tožeče stranke, fotografija 4 pa mrežno ograjo od vogala hiše tožnikov, iz česar izhaja, da tožnika ne moreta pogledati niti po svoji fasadi niti po balkonu. Vse te fotografije po mnenju tožnikov izkazujejo, da je prišlo do posega v njuno lastninsko pravico. Ne moreta se strinjati z obrazložitvijo upravnih odločb, da se te zadeve lahko rešujejo v civilnih postopkih. Poseg v lastninsko pravico je očiten, vendar pa tožnika ne želita sprožati nadaljnjih tožb, saj je prizadeta stranka neprimerno finančno močnejša, medtem ko pravni postopki za tožnika predstavljajo izčrpavanje njunih osnovnih materialnih zmožnosti.

17. Pooblaščenka prizadete stranke je uvodoma poudarila, da sta tožnika stranska udeleženca v tujem postopku, v katerem se odloča o dovolitvi posega v prostor. V takem postopku sta omejena s tem, da lahko varujeta svoj pravni interes, kot to določa 43. člen ZUP. Postopka za izdajo gradbenega dovoljenja pa ni mogoče širiti na odločanje o spornih stvarnih ali civilnih razmerjih. To izhaja tudi iz določbe 74.c člena ZGO-1, po katerem upravni organ ugotavlja le, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, nima pa pristojnosti presoje ali odločanja o morebitnih spornih razmerjih med strankami. Položaj stranskih udeležencev sta tožnika pridobila na podlagi lastništva sosednje nepremičnine, medtem ko kršitve in poseg v njuno lastninsko pravico opredeljujeta s posegi prizadete stranke na njej lastni nepremičnini, za kar pa ji je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Tožnika na nepremičnini prizadete stranke nimata nobenih pravic, upravni organ pa je na ta podatek, ki izhaja iz zemljiške knjige, vezan.

K točki I izreka:

18. Tožba ni utemeljena.

19. Sodišče na podlagi vseh izvedenih dokazov presoja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Kolikor iz obrazložitve te sodbe ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijanega gradbenega dovoljenja in drugostopenjske odločbe v celoti sledi, se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter še navaja:

20. Prvostopenjski organ je prizadeti stranki z gradbenim dovoljenjem za postavitev nezahtevnega objekta z dne 19. 10. 2010, ki je postalo pravnomočno dne 3. 11. 2010, dovolil postavitev ograje na parc. št. 287/1 in 288/1, vse k.o. .... Dne 13. 11. 2012 sta tožnika pri prvostopenjskemu organu vložila predlog za obnovo postopka izdaje tega gradbenega dovoljenja. Ta je bila dovoljena s sklepom z dne 22. 1. 2013, ki je postal pravnomočen dne 16. 10. 2015, in sicer v obsegu, da se tožnika kot stranki pritegne v postopek izdaje gradbenega dovoljenja. V obnovljenem postopku je prvostopenjski organ z odločbo z dne 15. 5. 2017 ponovno odločil o tožnikovem zahtevku, vendar pa je drugostopenjski organ po pritožbi tožnikov to odločitev odpravil, enako pa odpravil še odločitev prvostopenjskega organa z dne 14. 12. 2017, s katero je o tožnikovem zahtevku odločil v ponovljenem postopku. Prvostopenjski organ je nato izdal izpodbijano odločbo (opisano v 1. točki te obrazložitve), njegovi odločitvi pa je po pritožbi tožnikov pritrdil še drugostopenjski organ.

21. Izpodbijana odločba je bila torej izdana v obnovljenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja prizadeti stranki za postavitev ograje. V obnovljenem postopku se skladno z načelom materialne resnice lahko upoštevajo in izvedejo vsi dokazi, ki so obstajali v času postopka, ki se obnavlja, kar pomeni, da kasneje spremenjeno dejansko stanje ni stvar obnovljenega postopka. Iz tega razloga je zato sodišče zavrnilo dokazni predlog tožnikov za vpogled v fotografije, ki sta jih predložila na naroku za glavno obravnavo in jih označila s številkami od 5 do 7, saj te prikazujejo trenutno stanje ob spornem objektu, oziroma različne predmete, ki jih prizadeta stranka odlaga v prostor med postavljeno ograjo in njeno stanovanjsko hišo. 22. Sodišče pojasnjuje, da se za odločitev v zadevi, ki je predmet obnovljenega postopka, uporabijo materialni predpisi, ki so veljavi v času izdaje prejšnje odločbe in na katerih je temeljila ta odločba. Ker je bilo gradbeno dovoljenje za nezahtevni objekt, ki je bilo predmet obnove postopka, prizadeti stranki izdano dne 19. 10. 2010, je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na določbe takrat veljavnih ZGO-1, Uredbe in Odloka o splošnih prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na območju Občine Nova Gorica (Uradno glasilo št. 9/87, 11/87 in spremembe 1/05), ki je veljal tudi za območje Občine ... (v nadaljevanju PUP). Po določbi 74.c člena ZGO-1 izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta na predpisanem obrazcu, katerega vsebino in obliko določi minister, pristojen za prostorske in gradbene zadeve, če ugotovi, da: 1) so izpolnjeni pogoji, določeni v predpisu iz drugega odstavka 8. člena tega zakona1, glede dopustne velikosti objekta, načina rabe objekta in načina gradnje objekta ter drugi pogoji za gradnjo nezahtevnih objektov; 2) je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom; 3) so pridobljena vsa predpisana soglasja; 4) ima investitor pravico graditi. Uredba kot enega od nezahtevnih objektov določa tudi ograje, nižje od 2,2 m, razen ograj za pašo živine, nižjih od 1,5 m (2. točka 11. člena Uredbe), zanje pa v 1. alineji 2. točke drugega odstavka 4. člena Uredbe še določa, da je lahko ograja, če z izvedbenim prostorskim aktom ni posebej predpisan odmik od meje sosednjih zemljišč, postavljena največ do meje zemljiške parcele, na kateri se gradi, vendar tako, da se z gradnjo ne posega na sosednje zemljišče. Četudi pojem "ograja" v Uredbi ni posebej opisan, je po presoji sodišča splošno znano dejstvo, da je to objekt, s katerim se omejuje določen prostor in preprečuje vstop vanj. Za to, da se ograja šteje za nezahtevni objekt ni relevanten material s katerim se tak objekt postavi (torej ali gre za zidano ograjo, mrežo, les, plastiko,...), pač pa je relevantna njegova višina, ki ne sme presegati 2,2 m in izpolnitev pogoja, da taka postavitev ni v nasprotju s prostorskimi akti. PUP morebitnih omejitev glede odmika ograj od parcelnih mej ali materialov, iz katerih smejo biti izdelane, ni določal. 23. Obnova postopka je bila v obravnavanem primeru dovoljena zato, ker je bilo prizadeti stranki izdano gradbeno dovoljenje za postavitev ograje na njenih parc. št. 287/1 in 288/1 k.o. ..., vendar pa tik ob parcelni meji nepremičnin tožnikov s parc. št. 288/3 in 288/4 te k.o., ki pa kljub temu v postopek nista bila pritegnjena kot stranska udeleženca. Tožnika sicer uveljavljata, da v postopku ne bi smela biti le stranska udeleženca, pač pa stranki postopka, kar pa ne drži. Po določbi 42. člena ZUP je stranka v upravnem postopku vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Taka oseba je v obravnavanem primeru le prizadeta stranka. Imata pa tožnika pravico sodelovati v tem postopku kot stranska udeleženca v skladu s 43. členom ZUP, saj imata za to pravni interes. Tak zaključek izhaja tudi iz sklepa, s katerim je tožena stranka dovolila obnovo postopka pravnomočnega gradbenega dovoljenja za postavitev ograje na podlagi 9. točke 260. člena ZUP, to je iz razloga, ker tožnikoma, ki bi morala biti udeležena v postopku izdaje gradbenega dovoljenja kot stranska udeleženca, ni bila dana možnost udeležbe tem v postopku. Obnova postopka se po 9. točki 260. člena ZUP dovoli le zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala kot stranska udeleženka oziroma stranka, kar pomeni, da je dovoljena le v obsegu, kolikor bi se z odločbo (v predmetnem primeru z gradbenim dovoljenjem) posegalo v z zakonom določene pravice take osebe ali pa v njene pravne koristi, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 23/2012 z dne 2. 10. 2013). S pravno koristjo je opredeljen tudi obseg udeležbe take osebe v konkretnem postopku, kar pomeni, da ne more opravljati dejanj ali dajati navedb, ki niso namenjena varovanju te koristi, saj se postopek ne vodi na njeno zahtevo, pravica, ki jo varuje pa ni identična s pravico ali obveznostjo, ki je predmet odločanja v postopku.2

24. Med strankami ni sporno, da je prizadeta stranka lastnik parc. št. 287/1 in 288/1 k.o. ... in da ima torej pravico graditi na teh nepremičninah, kot tudi ni sporno, da sta ti zemljišči po PUP opredeljeni kot območje obstoječe poselitve in da zato iz urbanističnih razlogov ni zadržkov za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožnika tudi ne oporekata ugotovitvi tožene stranke, da je prizadeta stranka zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložila vsa zahtevana soglasja. Sporno tudi ni, da je z gradbenim dovoljenjem prizadeti stranki dovoljena postavitev ograje do višine 2,18 m, delno v zidani in delno v mrežni izvedbi (torej v okviru dopustne višine za postavitev nezahtevnega objekta) in v oddaljenosti najmanj 0,03 m od parcelne meje s parc. št. 288/3 in 288/4 k.o. ..., ki sta v lasti tožnikov. Sporna ograja torej ne posega na nepremičnini tožnikov niti se njena postavitev ne dovoljuje na parcelni meji, glede na dovoljeno uporabo materialov (lepljenje Ytong plošč in vijačenje T nosilcev v obstoječo betonsko ploščo stanovanjske stavbe prizadete stranke) pa se predvideni gradbeni posegi lahko izvedejo brez poseganja na sosednja zemljišča. 25. Tožnika imata na parc. št. 288/3 k.o. ... stanovanjski objekt, ki je prav tako lociran tik ob parcelni meji z nepremičninami prizadete stranke, na tem mestu pa so na objektu postavljena garažna vrata, ki se odpirajo navzven (iz česar je mogoče sklepati, da se odpirajo v zračni prostor nepremičnin prizadete stranke, četudi v korist njune nepremičnine na zemljiščih prizadete stranke ni vknjižene nobene služnostne pravice, ki bi to dovoljevala), kar pomeni, da bo med garažnimi vrati oziroma fasado objekta tožečih strank in novo postavljeno ograjo prizadete stranke nekaj centimeterski prostor. Gradbeno dovoljenje določa, da lahko prizadeta stranka na tem mestu postavi ograjo, ki bo zidana iz Ytong plošč (kar je razvidno tudi iz fotografij, ki sta jih predložila tožnika). Na nepremičninah prizadete stranke v korist nepremičnin tožnikov ni vpisana nobena služnostna pravica, iz sodbe Okrajnega sodišča v ..., št. P 133/2014 z dne 15. 6. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v ..., št. I Cp 579/2015 z dne 4. 5. 2016, ki sta v upravnem spisu (in v katerih je bilo ugotovljeno, da je bila sporna ograja ob odločanju takrat že postavljena) pa izhaja, da sta tožnika sicer vložila tožbo za priznanje služnostne pravice poti za potrebe hoje in voženj s samokolnico od garažnih vrat proti jugu v breme tožnikovih nepremičnin, vendar pa je bil ta njun tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodišče pa je v tem postopku med drugim tudi ugotovilo, da imata tožnika možnost dostopati do garaže z zahodne strani fasade, kjer je že bila v preteklosti odprtina (12. točka obrazložitve sodbe okrajnega sodišča in 8. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča).

26. Tožnika v tožbi (enako kot v upravnem postopku) ugovarjata, da bo (je) z gradnjo sporne ograje poseženo v njuno lastninsko pravico, saj jima postavljen zazidani del ograje onemogoča zračenje spodnjega dela njunega objekta, zračenje in vzdrževanje fasade ter nadzor nad njenim stanjem, vzdrževanje vgrajenih garažnih vrat, ki se odpirajo navzven ter vidno kontrolo nad stanjem njunega objekta, saj je zidani del ograje postavljen tik ob njun objekt. Menita tudi, da bi morala tožena stranka pri odločanju, poleg določb ZGO-1 in Uredbe, upoštevati tudi določbe SPZ in OZ ter na tej podlagi presojati zatrjevane posege v njuno lastninsko pravico. Z drugimi besedami - tožnika zatrjujeta, da bo (je) s postavitvijo ograje, kot jo dovoljuje izpodbijano gradbeno dovoljenje, prišlo do vznemirjanja njune lastninske pravice, poleg tega pa jima bo na njunem stanovanjskem objektu nastajala materialna škoda.

27. Sodišče ugotavlja, da tožnika za svoje ugovore niti v upravnem postopku niti v postopku upravnega spora nista predložila nobenega dokaza. Zgolj dejstvo, da sta ograja prizadete stranke oziroma njen zidani del ter objekt tožnikov blizu drug drugega, kar prikazujejo tudi predložene fotografije, namreč samo po sebi še ne izkazuje, da objekt tožnikov zaradi tega ne bo dovolj zračen, da jima bo onemogočena kontrola in da jima bo zato nastajala škoda. Niti upravni organ niti sodišče tudi nista strokovnjaka, ki bi lahko merodajno presojala tako zatrjevane vplive, saj za to ne razpolagata s primernim strokovnim znanjem, po določbi 65. člena ZGO-1 pa mora prav stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze. Tega pa tožnika za svoje trditve, da bo zaradi gradnje ograje prišlo do vznemirjanja njune lastninske pravice, da bo v bodoče na njuni stanovanjski hiši lahko nastala materialna škoda ter da se v primeru višje sile tudi nimata možnosti umakniti iz spodnjega dela hiše, nista izkazala z novebim dokazom. Tožnika sta sicer zatrjevala, da sta nameravala predložiti mnenje izvedenca, ki bi izdelal oceno škodljivih vplivov ograje na njun objekt, da pa izvedenskega mnenja ni mogoče izdelati, saj bi moral izvedenec stopiti tudi na zemljišče prizadete stranke, kar pa ta prepoveduje. Tega, da naj bi izvedenca poskusila angažirati in da je izdelava izvedenskega mnenja mogoča le s tem, da izvedenec stopi tudi na zemljišče prizadete stranke, torej tega, da jima je bila pridobitev izvedenskega mnenja (z ravnanjem prizadete stranke) onemogočena, pa tožnika nista z ničemer dokazala (npr. z naročilom izvedencu za izdelavo izvedenskega mnenja, izjavo izvedenca, da je mnenje mogoče le s tem, da opravi tudi pregled stanja iz nepremičnin prizadete stranke ali izjavo, da izvedenskega mnenja glede na odnose med strankami ni mogel izdelati...). Tožnika tako za trditev, da bo s postavitvijo gradnje poseženo v njuno lastninsko pravico in da jima bo v bodoče nastajala škoda, nista predložila nobenega dokaza (niti dokaza, da jima je bila onemogočena pridobitev teh dokazov) in zato sodišče njunim navedbam ne more slediti.

28. Tožnika menita, da bi morala tožena stranka pri presoji, ali je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem poseženo v njuno lastninsko pravico upoštevati tudi določbe SPZ s področja sosedskega prava in lastninske pravice ter izrabe sosednjega zemljišča za izvedbo nujno potrebnih del ter določbe OZ glede prepovedi povzročanja škode. Sodišče poudarja, da se v upravnem sporu presoja zakonitost dokončnih upravnih aktov, in sicer v času, ko so bil izdani, kar zagotavlja sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja upravnih organov v času odločanja. Varstvo lastninske pravice pred vznemirjanjem, kar po vsebini uveljavljata tožnika, pa ni predmet presoje v upravnem sporu, pač pa je temu namenjena negatorna tožba na podlagi prvega odstavka 99. člena SPZ, medtem ko je tako imenovana popularna tožba po prvem in drugem odstavku 133. člena OZ namenjena uveljavljanju zahtevka, da se odstrani škodna nevarnost. Tudi vprašanja uporabe tuje nepremičnine zaradi vzdrževalnih del se ne obravnavajo v postopku upravnega spora, pač pa gre za zahtevke na podlagi 76. členu SPZ, ki navsezadnje tudi ne dajejo pravice za trajen poseg v sosednjo nepremičnino, pač pa le za čas izvajanja nujnih del, medtem ko je za trajne posege namenjen institut stvarne služnosti, ki pa je tožnika na nepremičninah prizadete stranke nimata. Vse opisane zahtevke torej tožnika ne moreta uveljavljati v postopku upravnega spora, pač pa v za to namenjenih civilnopravnih postopkih. To, da tožnika ne želita sprožati nadaljnjih tožb zoper prizadeto stranko, ki da je neprimerno finančno močnejša, pravni postopki pa za tožnika predstavljajo izčrpavanje njunih osnovnih materialnih možnosti, kot je to pojasnil njun pooblaščenec na glavni obravnavi, prav tako ne more biti razlog, da bi zahtevke, ki so civilnopravne narave, uveljavljala v upravnih postopkih oziroma sodnem postopku upravnega spora.

29. Glede na vse navedeno sodišče povzema, da tožnika nista izkazala, da bi bilo z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem poseženo v kakšno njuno pravico ali na zakon oprto pravno korist, odločitev tožene stranke pa je zakonita in utemeljena na zakonu. Sodišče je zato zaključuje, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

30. Odločitev o stroških strank v postopku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče je tako odločitev sprejelo tako za obe stranki postopka, kot tudi za prizadeto stranko. Prizadeta stranka je sicer zahtevala, naj ji stroške postopka povrneta tožnika, vendar pa je sodišče ocenilo, da v postopku ni bistveno pripomogla k odločitvi (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), saj je le ponovila argumente, ki jih je že pred tem uveljavljala v upravnem postopku in so del upravnega spisa.

1 Drugi odstavek 8. člena ZGO-1 določa: "Vlada s predpisom podrobneje določi vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov ter dela, ki se štejejo za vzdrževanje objekta." 2 Prim.: Janez Čebulj in ostali: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2020, str. 334 - 344.