Jedro

V konkretnem delu obtožnice so navedena vsa tista ravnanja obeh obtoženih, ki so oškodovance preslepila, da so za obtožence opravljali dela in ves čas verjeli, da jima bosta obtožena tudi plačala, ob dejstvu, da sta se obtoženca izgovarjala, da bo "plačano naslednji torek, čim prej, ko bo kaj denarja od storitev". V konkretnem delu je opisano tudi, da je družba, katere odgovorni osebi sta bila obtoženca, v času zapadlosti računov imela prilive v zneskih 139.061,47 EUR in 80.955,15 EUR, ki jih obtoženca nista namenila za poplačilo obveznosti družbe temveč sta denar dvigovala v gotovini, v skupnem znesku 158.988,35 EUR in na bančnih avtomatih v višini 25.420,00 EUR, kar pomeni, da nakazanega denarja družbi X. d. o. o. nista porabila za poplačilo njenih obveznosti temveč za osebne dvige.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženega A. A. in B. B. oprostilo obtožbe za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 in 54. členom KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovance C. C., družbi D. d. o. o. in E. d. o. o. ter F. F. s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pot pravde. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženih ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka iz pritožbenega razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke so odgovorili zagovorniki obeh obtoženih in pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, ki je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe.

6. Opis slehernega kaznivega dejanja mora skladno z načelom zakonitosti (prvi odstavek 28. člena Ustave in 2. člen KZ-1), katerega vsebina se med drugim izraža v načelu določnosti (lex certa), vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Namen načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili v naprej točno določeni. Če je obtoženi obsojen za dejanje, ki ne izpolnjuje katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja, je prekršeno načelo zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave. Prepovedi oziroma zahteve, ki izvirajo iz načela lex certa niso naslovljene le na zakonodajalca ampak tudi na razlagalca zakona, kar je sicer v svojih odločbah že večkrat poudarilo tudi vrhovno sodišče, pri čemer se pomen tega načela v kazenski sodni praksi izraža (zlasti) z zahtevo po konkretizaciji zakonskih znakov (že) v opisu kaznivega dejanja, v tenorju obtožnega akta oziroma sodbe1. Pritožbeno sodišče poudarja, da je opis kaznivega dejanja namenjen individualizaciji historičnega dogodka na dovolj konkreten način, da ga je moč ločiti od vseh drugih historičnih, zlasti istovrstnih dogodkov; le na ta način je mogoče obtožencu zagotavljati učinkovito obrambo v kazenskem postopku in spoštovanje načela ne bis in idem. Pri opisu kaznivega dejanja je pomemben konkretni del, abstrakten pa niti ni pomemben. Na pravno kvalifikacijo sodišče ni vezano.

7. Pritožbena trditev, da je znak kaznivega dejanja preslepitve drugega ustrezno opredeljena v konkretnem delu obtožnice, je po ugotovitvah pritožbenega sodišča utemeljena. V konkretnem delu obtožnice so namreč navedena vsa tista ravnanja obeh obtoženih, ki so oškodovance preslepila, da so za obtožence opravljali dela in ves čas verjeli, da jima bosta obtožena tudi plačala, ob dejstvu, da sta se obtoženca izgovarjala, da bo „plačano naslednji torek, čim prej, ko bo kaj denarja od storitev“. V konkretnem delu je opisano tudi, da je družba katere odgovorni osebi sta bila obtoženca, v času zapadlosti računov imela prilive v zneskih 139.061,47 EUR in 80.955,15 EUR, ki jih obtoženca nista namenila za poplačilo obveznosti družbe temveč sta denar dvigovala v gotovini, v skupnem znesku 158.988,35 EUR in na bančnih avtomatih v višini 25.420,00 EUR, kar pomeni, da nakazanega denarja družbi X. d. o. o. nista porabila za poplačilo njenih obveznosti temveč za osebne dvige

8. V konkretnem delu opisa v zvezi z uveljavljanjem kazenske odgovornosti obeh obtožencev je opisano, da sta v svojih obljubah o poplačilu obveznosti lagala, oškodovanci pa so obljubam o plačilu verjeli. Tako se kot utemeljena pokaže pritožbena navedba, da je v konkretnem delu preslepitev konkretizirana kot lažna obljuba plačila. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da izrek obtožbe obtožencema očita kdaj, kje, komu, kako in kaj sta storila opisuje konkretni historični dogodek z navajanjem objektivno zaznavnih dejstev historičnih dogodkov ter s trditvijo obstoja subjektivnih elementov kaznivega dejanja.

9. Strinjati se je sicer z zaključki prvostopenjskega sodišča, da se v konkretnem primeru preslepitev kaže v vedenju storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, vendar v nasprotju z zaključki prvostopenjskega sodišča, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je preslepitev v konkretnem delu opisa očitka kaznivega dejanja navedena na dovolj konkreten način. Zahteva po konkretizaciji namreč terja, da sodišče opredeli ravnanja storilca iz katerih je mogoče v okoliščinah danega primera zanesljivo sklepati, da sta obtožena preslepila oškodovance, ki so v inkriminiranem obdobju zanju kot izvajalci izvajali dela na posameznih objektih, za katere pa računi kljub prilivom na račune družbe X. d. o. o. niso bili plačani.

10. Pritožbeno sodišče nadalje še ugotavlja, da je v konkretnem delu očitka natančno opredeljen in konkretiziran način storitve, določno so vpisana vsa tista ravnanja, ki določajo pojavno obliko kaznivega dejanja o realnosti. Konkretizacija kaznivega dejanja je tako objektivno in subjektivno določna, opis kaznivega dejanja je jasen in sklepčen, konkretno je opisan preslepitveni način, s katerim sta obtoženca izvršila kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje pritožnici, da je zakonski znak preslepitve opisan konkretno in se kaže v vedenju storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo.

11. Sodna praksa je sprejela stališče, da razlikovalni element, ki glede na dane okoliščine storilčevo ravnanje iz civilnopravne preveri v kazensko pravno sfero, predstavlja t. i. preslepitveni namen – zavest in hotenje storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To storilčevo zavest lahko izpeljujemo le iz dejanskih, konkretiziranih okoliščin, ki zanesljivo kažejo, da so bile storilčeve navedbe in obljube lažne. Zato je potrebno znak preslepitve kot pomensko odprt pojem v opisu dejanja v tenorju obtožnega akta vsebinsko napolniti z navedbo, ne samo konkretnih ravnanj storilca temveč tudi spremljajočih dejanskih okoliščin, ki njegovemu ravnanju tako na objektivni kot tudi subjektivni ravni jasno in nedvomno dajejo obeležje preslepitve2. To pa je v tenorju obtožbe opisano, konkretizirana je obljuba plačila za opravljene storitve, v nadaljevanju pa izgovarjanje v zvezi s plačilom in opisane lažne obljube, ki pomenijo preslepitev oškodovancev.

12. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da izpodbijana sodba temelji na napačni presoji, da dejanje, katerega sta bila obtoženca obtožena, ni kaznivo dejanje, zato je podana kršitev določbe drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Ta ugotovitev je narekovala ugoditev pritožbi državne tožilke in razveljavitvi sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred prvostopenjsko sodišče. 1 sodba Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017. 2 sodba Vrhovnega sodišča I Ips 37861/2015 z dne 22. 9. 2022.