Jedro

Med preiskavo sodišče v zvezi z obstojem utemeljenega suma ugotavlja le, ali obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitana kazniva dejanja, medtem ko ne ocenjuje verodostojnosti posameznih dokazov. Takšna ocena je vselej pridržana razsojajočemu senatu.

Pri podaljšanju pripora po 2. odstavku 205. člena ZKP je sodišče vezano na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca. Predlog, ki vsebuje navedbo okoliščin, zaradi katerih preiskava ni bila končana in zaradi katerih je podaljšanje pripora nujno potrebno, ni pa v njem izrecno utemeljen priporni razlog, je zadostna podlaga, da sodišče o njem odloči. Izrek sklepa o podaljšanju pripora ni nezakonit, če določa čas trajanja pripora. Zakonske določbe bi bile kršene le v primeru, če bi bil pripor podaljšan izven časovnega okvirja, ki ga določata 1. in 2. odstavek 205. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. J.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 12.2.2004 na podlagi določbe 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor zoper obd. J.D. in obd. S.H. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP za en mesec, to je do 21.3.2004. Zoper oba obdolženca je bila s pravnomočnim sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Celju z dne 2.12.2003 uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma, da sta v sostorilstvu izvršila kazniva dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena, posebne hude telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 135. člena ter protipravnega odvzema prostosti po 4. in 1. odstavku 143. člena KZ v zvezi s 25. členom istega zakonika.

Zagovornik obd. J.D., odvetnik M.T. iz Ž., je zoper navedeni pravnomočni sklep dne 27.2.2004 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z uveljavljanjem kršitve Ustave Republike Slovenije in postopkovnih določb ter kršitve kazenskega zakona po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP z opozorilom na zmotnost in nepopolnost ugotovitve dejanskega stanja oziroma na obstoj precejšnjega dvoma v resničnost le-tega v smislu 427. člena ZKP.

Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in takojšnjo izpustitev obdolženca iz pripora.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena. Povzema navedbe zahteve ter ocenjuje, da ima napadeni sklep vse potrebne razloge o utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, saj ga utemeljuje s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave (3. stran napadenega sklepa. Ima tudi obširne razloge glede ponovitvene nevarnosti (3. in 4. stran napadenega sklepa) in tako ne drži, da ne bi imel potrebnih razlogov. O podaljšanju pripora je odločalo pristojno sodišče in tako ne gre za nobeno kršitev procesnega prava, saj je spis skupaj s predlogom državne tožilke in svojim stališčem glede podaljšanja pripora preiskovalna sodnica posredovala pristojnemu sodišču (l. št. 330). Prav tako je v tem sklepu vrhovno sodišče že ugotovilo, da je preiskovalna sodnica na primeru zdržema delala in opravila številna preiskovalna dejanja in je tako že odgovorilo na navedbe obrambe o tem, da naj bi sodišče ne ukrepalo posebno hitro, kot to zahteva zakon (6. odstavek 2. strani napadenega sklepa).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Nobene zakonske podlage ni za ugotovitev, da za izdajo izpodbijanega pravnomočnega sklepa niso bile izpolnjene procesne predpostavke, ker da ni bil predhodno izveden postopek po 36. členu ZKP, ter da je zaradi tega sklep nezakonit in "obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo kazenskega postopka". Okrožna državna tožilka je v skladu z določbo 2. odstavka 205. člena ZKP vložila pri Okrožnem sodišču v Celju, ki vodi preiskovalni postopek zoper obdolženca, predlog za podaljšanje pripora z izrecno navedbo, da ga odstopi vrhovnemu sodišču. Preiskovalna sodnica je predlog vročila obdolžencu in zagovorniku, nato pa ga z dopisom z dne 10.2.2004, v katerem je navedla, da soglaša s predlogom državne tožilke, posredovala vrhovnemu sodišču, ki je po določbi 2. odstavka 205. člena ZKP stvarno pristojno za odločanje o podaljšanju pripora ob pogojih te določbe. Gre za ustaljen postopek s predlogom za podaljšanje pripora, ki ne zahteva predhodnega odločanja glede stvarne pristojnosti, na katerega se sklicuje zahteva. Sicer pa državna tožilka v predlogu ni zahtevala, da Okrožno sodišče v Celju odloči o podaljšanju pripora, temveč da predlog odstopi vrhovnemu sodišču, ki bo odločalo o njegovi utemeljenosti. Glede na to, in ker je izpodbijani sklep izdalo stvarno pristojno sodišče, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V zaključku napadenega sklepa o tem, da preiskave ni bilo mogoče končati v treh mesecih iz objektivnih razlogov, ni protispisnosti in prav tako v njem niso odsotni razlogi o odločilnih dejstvih. Pri tej presoji je sodišče, kot je razvidno iz razlogov sklepa, izhajalo iz potrebnosti izvedbe številnih dokazov in kolikor zadeva izvedenska mnenja tudi zahtevnosti zadeve. Dejansko je upoštevalo, da je preiskovalna sodnica kontinuirano in brez zavlačevanja opravljala posamezna preiskovalna dejanja, kar velja tudi za odreditev izvedenstva s področja psihiatrične stroke in s področja klinične psihologije. Pri tem je povsem utemeljena in razumna odločitev, da se zaradi njune popolnosti takšna izvida in mnenji podata, ko so že izvedeni v pretežni meri ostali dokazi. Z razlogi, s katerimi je sodišče ocenilo postopanje preiskovalne sodnice ter utemeljilo potrebnost podaljšanja pripora zaradi izvedbe navedenih dokazov in zaradi odločitve državne tožilke, se je dejansko opredelilo tudi do stališča, ki ga je zavzela obramba v odgovoru na predlog državne tožilke za podaljšanje pripora.

Zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ni moč pritrditi, da utemeljen sum v smeri obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ni dovolj obrazložen. Res je, da mora sodišče opraviti preizkus zakonskih pogojev pri vsakem podaljšanju pripora. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče tak preizkus opravilo. Ugotovilo je nadaljnji obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil obravnavana kazniva dejanja, pri čemer se je upravičeno sklicevalo na sklep o uvedbi preiskave, s katerim je navedeni sum bil pravnomočno ugotovljen in v katerem so navedeni podatki in dokazi, ki ga potrjujejo. Glede na dokazno gradivo, ki je bilo zbrano med opravljanjem preiskave, pa je prav tako ocenilo, da utemeljen sum ni z ničemer omajan, temveč so ga izvedeni dokazi celo okrepili. Zato izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati, da nima razlogov o utemeljenosti suma. V tej fazi postopka sodišče ugotavlja le, ali obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitana kazniva dejanja, medtem ko ne ocenjuje verodostojnosti posameznih dokazov. Takšna ocena je vselej pridržana razsojajočemu senatu. Ker je sodišče obstoj utemeljenega suma preizkusilo in o tem navedlo potrebne razloge, ni kršilo ustavnih določb in prav tako ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. To velja tudi za očitek zahteve, da napadeni sklep nima razlogov o tem, da je pri obdolžencu še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Sodišče je v obrazložitvi sklepa navedlo tako objektivne (teža in način storitve kaznivih dejanj) kot tudi subjektivne (obdolženčeve osebne lastnosti) okoliščine, ki so podane na strani obdolženca in na podlagi katerih je razumno sklepalo na realno nevarnost ponovitve istovrstnih kaznivih dejanj. Kolikor zahteva opozarja na obdolženčevo nekaznovanost ter okoliščine, da ni izkazoval sovražnosti in nasilnosti, ter poudarja, da bi se lahko zastavilo le vprašanje, ali in kakšne so bile okoliščine, ki so pri njem izključevale zmožnost oceniti potrebo preprečitve domnevnega nasilja in ravnati v smeri preprečitve le-tega, se spušča na področje ugotavljanja dejanskih okoliščin ter njihove pravilne ocene. Tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti (2. odstavek 420. člena ZKP). S tem izrednim pravnim sredstvom tudi ni mogoče predlagati odločitve po 427. členu ZKP, za katero ima pooblastilo vrhovno sodišče, če samo ugotovi pri odločanju o zahtevi, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena.

Pri podaljšanju pripora po 2. odstavku 205. člena ZKP je sodišče vezano na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca. V tej zadevi je okrožna državna tožilka predlagala vrhovnemu sodišču, da pripor zoper obdolženca podaljša še za en mesec iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Njen predlog vsebuje tudi navedbo okoliščin, zaradi katerih preiskava ni bila končana in zaradi katerih je podaljšanje pripora nujno potrebno. Takšen predlog, iz katerega sicer posredno sledi, da tudi državna tožilka ocenjuje, da je še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ne da bi ga izrecno utemeljila, je zadostna podlaga, da je sodišče o njem odločilo. To še posebej, ker sodišče na obrazložitev predloga ni vezano, temveč samostojno ugotavlja in presoja obstoj zakonskih pogojev za podaljšanje pripora na podlagi podatkov in dokazov, zbranih v kazenskem spisu. Predlog za podaljšanje pripora je v zvezi s pripornim razlogom očitno izhajal iz do njegove vložitve ugotovljenih okoliščin, s katerimi je bila seznanjena tudi obramba, ki je zato imela možnost, da se izjavi o vseh dejstvih, ki so relevantna za odločitev o podaljšanju pripora. Vsa ta dejstva pa je sodišče presodilo in za takšno presojo navedlo razloge, s katerimi je dejansko zavrnilo tudi stališče obrambe do vloženega predloga.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi nima prav, ko trdi, da je izrek napadenega sklepa nezakonit, ker določa čas trajanja pripora. Tak način odločanja narekujejo določbe 1. in 2. odstavka 205. člena ZKP, ki omejujejo trajanje pripora po sklepu preiskovalnega sodnika na en mesec od dneva odvzema prostosti, po določbi izvenobravnavnega senata na nadaljnja dva meseca in po odločitvi vrhovnega sodišča, če gre za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora nad pet let, še na nadaljnje tri mesece. Sodišče v vsakem posameznem primeru, upoštevajoč vse relevantne okoliščine, oceni, kolikšen čas trajanja pripora je potreben za dokončanje preiskave. Zakonske določbe bi kršilo le v primeru, če bi podaljšalo pripor izven časovnega okvirja, ki ga določata 1. in 2. odstavek 205. člena ZKP. V primerih, ko med postopkom, tudi med opravljanjem preiskave, prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen, ga mora sodišče odpraviti (3. odstavek 200. člena ZKP).

Z izpodbijanim sklepom je sodišče presodilo tudi, da je glede na izjemno agresivnost in brutalnost obdolženčevega ravnanja pripor edini primeren in sorazmeren ukrep za zagotovitev varnosti ljudi. S tem je nakazalo, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, tudi ne s hišnim priporom, za kar se zavzema zahteva za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. J.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).