Jedro

Za odločitev ali gre za kršitev postopka ali ne, je odločilno, kako je postopek dejansko potekal, ne pa, kaj je zapisano in ni bilo realizirano (obtoženec je bil odstranjen iz sodne dvorane le za toliko časa, za kolikor je sodišče obravnavo prekinilo).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil A. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 205. člena tega zakona mu je bila določena kazen pet mesecev zapora, za tem pa mu je bila, upoštevaje enotno kazen enega leta in dveh mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 63/2009 z dne 8. 6. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 95/2005 z dne 24. 9. 2009, kazen enega leta zapora in denarna kazen 898,74 EUR izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 25/2009 z dne 12. 5. 2009 in upoštevaje določeno kazen s to sodbo, na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen dve leti in šest mesecev zapora ter denarna kazen 898,74 EUR, ki jo je obtoženec dolžan plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. V to kazen mu je bil vštet čas pripora od 12.30 ure od 5. 2. 2010 do 14.00 ure dne 6. 4. 2010 ter prestana kazen zapora po sodbi III K 63/2009 od 14.00 ure dne 6. 4. 2010 dalje. Pritožbo zagovornika obtoženca je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili tudi plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov iz prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predvsem iz razloga iz drugega odstavka 371. člena tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, obe izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču pred spremenjenim senatom.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Res je sicer, da v zapisniku ni zaslediti predhodnega opomina obsojencu v smislu prvega odstavka 302. člena ZKP, vendar pa ta opustitev ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče namreč v tem času ni nadaljevalo z dokaznim postopkom, saj je glavno obravnavo prekinilo zaradi neprihoda prič, čez 20 minut, ko je priča prišla, pa je bil obsojenec ponovno priveden v dvorano in s strani predsednika senata tudi opozorjen na primerno obnašanje. Prav tako ni podana nadaljnja kršitev, ki jo izpostavlja vložnik zahteve, da obsojenec ni imel možnosti nadaljnjega zagovora, saj se je obravnava po prekinitvi nadaljevala z zaslišanjem priče. Iz zapisnika namreč jasno izhaja, da obrambi možnosti zastavljanja vprašanj obsojencu ni nihče odrekel, na zapisnik pa zagovornik ni imel pripomb. Sicer pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z nobenim konkretnim dejstvom ne podkrepi svojih trditev, da bi odsotnost postavljanja vprašanj vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti sodišču očita kršitev prvega odstavka 302. člena ZKP, ker je obsojenca, za katerega je presodilo, da moti red na obravnavi, odstranilo iz sodne dvorane, ne da bi ga prej opomnilo, kakor to zahteva citirana določba procesnega zakona. Kršitev ni podana.

6. Kot je razvidno iz podatkov v spisu je sodišče na glavni obravnavi opravljeni dne 26. 3. 2010 sprejelo sklep, da se obdolženca zaradi pretiranega razburjenja (ob 13.20 uri) napoti iz razpravne dvorane ter se glavna obravnava nadaljuje v njegovi nenavzočnosti. Takoj za tem je sodišče zaradi neprihoda priče vabljene za ob 13.20 uri prekinilo obravnavo do prihoda naslednje priče to je do 13.40 ure, ko se je glavna obravnava z izvajanjem dokazov nadaljevala, v razpravno dvorano pa so privedli tudi obdolženca, kateremu je „predsednik senata pojasnil“, da lahko govori šele, ko mu sam dodeli besedo, seveda brez razburjenja in vpitja, sicer bo nemudoma ponovno odstranjen iz razpravne dvorane ob prvi kršitvi. Obravnava se je nadaljevala in zaključila dne 20. 4. 2010 v navzočnosti obsojenca.

7. Na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, je odgovorilo že višje sodišče in presodilo, da obtožencu niso bile z ničemer kršene pravice do obrambe, saj noben dokaz ni bil izveden v njegovi nenavzočnosti in je bilo torej načelo neposrednosti dosledno spoštovano.

8. Stališču, da sodišče s takšnim postopanjem ni kršilo procesnih določb, se pridružuje tudi Vrhovno sodišče. Tako opomin kot tudi odstranitev iz sodne dvorane sta disciplinska ukrepa, ki jih uporabi sodišče zaradi zagotavljanja nemotenega teka kazenskega postopka. Tako kot pri vseh ukrepih, ki pomenijo poseg v obdolženčeve procesne pravice, velja tudi pri teh načelo sorazmernosti in načelo subsidiarnosti, to se pravi, sodišče najprej izreče milejši ukrep, to je opomin, in če s tem ni dosežen namen disciplinskega kaznovanja šele odstranitev obsojenca iz dvorane. Res je tudi, da sodišče v konkretnem primeru ni postopalo tako, vendar pa je bila z nadaljnjim potekom kazenskega postopka ta kršitev v celoti sanirana. Ostala je namreč samo na papirju. Obsojenec je bil izločen iz sodne dvorane le za toliko časa, za kolikor je sodišče obravnavo prekinilo, tako da je bil obsojenec ves čas, ko je obravnava tekla, prisoten. Za odločitev ali gre za kršitev ali ne, pa je seveda pomembno oziroma odločilno, kaj se je dejansko dogajalo, ne pa to, kaj je zapisano in ni bilo realizirano.

9. Prav tako pa po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne more uspeti vložnik z očitkom kršitve drugega odstavka 324. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ki naj bi ga sodišče storilo s tem, da obrambi tekom postopka ni dalo možnosti, da obtožencu postavlja vprašanja. Po tem, ko se je namreč po prekinitvi glavna obravnava nadaljevala, predsednik senata ni pozval zagovornika, da lahko postavlja vprašanja obdolžencu, temveč se je obravnava nadaljevala takoj z zaslišanjem priče. Ne strinja se tudi z navedbo v drugostopenjski sodbi, ko to sodišče navaja, da bi moral zagovornik zahtevati ali opozoriti predsednika senata, da mu omogoči postavljati vprašanja. Opozarja na določbo prvega odstavka 199. člena ZKP, kjer je izrecno določeno, da predsednik senata vodi glavno obravnavo, daje besedo strankam (med njimi tudi zagovorniku), medtem ko ta zakon nikjer ne govori, da bi moral zagovornik kakorkoli posegati v vodstvo glavne obravnave, saj ni nadzornik ali pomočnik sodišča. 10. Iz že omenjenega zapisnika o glavni obravnavi z dne 26. 3. 2010 je razvidno, da je obsojeni A. P. podal zagovor, za tem mu je vprašanja postavljala okrožna državna tožilka, po tem pa je bila glavna obravnava prekinjena, pa se je nadaljevala z zaslišanjem priče G. K. Po zaslišanju te priče se je ista glavna obravnava nadaljevala še na narokih 6. 4. in 20. 4. 2010, ko je bila izrečena tudi sodba. Zaslišane so bile številne priče, katerim sta obsojenec in njegov zagovornik postavljala vprašanja. Nikjer iz zapisnika ni razvidno, da bi zagovornik želel karkoli vprašati obsojenca, niti niso razvidne pripombe na zapisnik.

11. V drugem odstavku 324. člena ZKP je določeno, da predsednik senata po tem, ko obtoženec konča svojo izpovedbo, pozove najprej tožilca, nato pa zagovornika, da postavljata obtožencu vprašanja. Tak poziv pa v zapisniku ni naveden. Vendar pa zagovornik po presoji Vrhovnega sodišča z ničemer ni izkazal za verjetno, da je takšna opustitev vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe oziroma, da ravno zaradi tega ni uspel postavljati vprašanj, ali da mu sodišče to ni dovolilo. Poleg tega pa gre za stranko, izvedeno v pravu, ki je bila ves čas postopka zelo aktivna. Kot namreč izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi sta tako zagovornik kakor tudi obsojenec postavljala vprašanja pričam, iz zapisnika o zaslišanju obdolženca pred preiskovalnim sodnikom, kjer je bil zagovornik navzoč, pa je razvidno, da je obsojencu prav tako postavljal vprašanja, oziroma ga aktivno branil. 12. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve zakona o kazenskem postopku, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih člena 98. a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.