Jedro

Šteje se, da škoda izvira iz nevarne stvari oziroma dejavnosti, vendar le pod pogojem, da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma dejavnostjo.

Če je zaključiti, da je tožnik uspel dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze, se vzročna zveza domneva in se nato dokazno breme prevali na toženo stranko, da dokaže, da vzročna zveza ni podana (ali da obstaja kateri izmed razbremenilnih razlogov iz 153. člena OZ) in se tako razbremeni objektivne odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z odločbo z dne 22. 11. 2010 je sodišče prve stopnje s sklepom dovolilo stransko intervencijo I. K. na strani tožene stranke, in razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 3.650,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 02. 2007 dalje do plačila in znesek 56,59 EUR iz naslova materialnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 02. 2007 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da je dolžan tožnik toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.101,70 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni pa na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani plačati znesek 1.092,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter po prvem odstavku 339. člena ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodi, glede višine zahtevka in pravdnih stroškov pa sodbo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, drugemu sodniku. Navaja, da gre za zahtevek tožnika, kot sopotnika v osebnem avtomobilu, za povrnitev škode zaradi telesnih poškodb in stroškov zdravljenja, ki so mu nastali v prometni nesreči. Odgovornost imetnikov motornih vozil, kakor tudi tožene stranke, v odnosu do tožnika, je objektivna in solidarna. Nepravilno in neutemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, ki nasprotuje tudi sodni praksi, da avtomobil, ki je v gibanju, ni nevarno sredstvo, za katerega bi obstajala objektivna odgovornost imetnika. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da ni moglo z zadostno verjetnostjo ugotoviti, ali je stranska intervenientka sploh kriva za prometno nesrečo in da že iz tega razloga ni moglo ugoditi tožbenemu zahtevku, je zato brezpredmetno. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa je sodišče tudi zmotno presojalo dokazno breme pravdnih strank. Pri objektivni odgovornosti je tožena stranka tista, ki je dolžna dokazati, da ne obstaja vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo, saj se vzročna zveza domneva. Sodišče pa je štelo, da je dokazno breme za izkaz vzročne zveze na strani tožeče stranke. Tudi ne drži, da je bilo trčenje tako, da tožniku telesne poškodbe niso mogle nastati. Izvedenec cestnoprometne stroke je zaključil, da je možnost nastanka poškodb vratne hrbtenice 40 % ob upoštevanju hitrosti ter 20 % ob upoštevanju kriterija pospeška. Iz izvedenskega mnenja prav tako izhaja, da o dejansko utrpelih telesnih poškodbah nikakor ni mogoče soditi le na podlagi tehničnih kriterijev, temveč mora o tem, katere in kakšne poškodbe je tožnik utrpel, podati mnenje izvedenec medicinske stroke. Sodišče je očitno razsojalo pod vtisom trditev toženke, da pri trčenju na parkirišču do takšnih poškodb kot jih navaja tožnik, sploh ne more priti. To pa je v neskladju z dejanskim stanjem, kot tudi s strokovno literaturo. Sodišče samo je, brez strokovnega znanja, zaključilo, da tožnik, ki še ni bil privezan s pasom, temveč se je privezoval, sploh ni utrpel telesnih poškodb, čeprav takšna ugotovitev iz izvedenskega mnenja ne izhaja, gre pa tudi za vprašanje s področja izvedenca medicinske stroke. Nerazumljivo je prepričanje sodišča, da bi moral tožnik zatrjevati, da je imel že predhodne poškodbe, ki bi posledično vplivale na poškodbe, ki jih je utrpel v prometni nesreči, da bi lahko od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine, in da iz tega razloga ni postavilo izvedenca medicinske stroke. Tožnik je upravičen do povračila celotne nastale škode, ne glede na predhodno zdravstveno stanje. Tudi ni nasprotij v trditvah tožnika, ko opredeljuje poškodbe vratne hrbtenice, ki jih je utrpel, enkrat kot nateg vratne hrbtenice in drugič kot nihajno poškodbo vratne hrbtenice, saj gre za dva različna izraza za isto telesno poškodbo. Neutemeljeno je tudi sklicevanje sodišča na vizualno opažanje, na oceno tožnikove teže in možnosti nastanka telesnih poškodb s tem v zvezi. Sodišče je pravdni stranki obravnavalo do takšne mere neenakopravno, da je s tem kršilo tudi pravico tožnika do varstva njegovih ustavnih pravic po 14. in 22. členu Ustave RS.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za odločitev uporabilo pravila, ki se nanašajo na krivdno odškodninsko odgovornost (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker tožnik ni izkazal vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, in sicer vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo tožnikovo poškodbo. Pritožba utemeljeno opozarja na napačno uporabo materialnega prava. V obravnavani nesreči tožnik ni bil udeležen kot imetnik motornega vozila, temveč kot sopotnik v enem od vozil, torej kot tretja oseba oziroma kot druga oseba v smislu določbe četrtega odstavka 154. člena OZ. Ker je vozilo nevarna stvar, je imetnik motornega vozila objektivno odgovoren za škodo, ki jo povzroči tretjim, če ti niso udeleženi v nesreči kot imetniki motornih vozil (149. člen in četrti odstavek 154. člena OZ). Odgovornost stranske intervenientke oziroma tožene stranke je tako objektivna (in solidarna), kot to utemeljeno opozarja pritožnik.

5. Pri odškodninskem razmerju temelječem na objektivni odgovornosti, se vzročnost domneva, vendar le pod pogojem, da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo. Oškodovanec mora zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo). Če je domnevna baza izkazana, se obstoj vzročne zveze domneva, dejstev, ki se po zakonu domnevajo, pa ni treba dokazovati (četrti odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Za tožnika je torej dovolj, če mu uspe dokazati domnevno podlago. Ker pa gre za domnevo, ki je izpodbojna, lahko tožena stranka domnevno vzročno zvezo izpodbija (primerjaj odločbo VS RS II Ips 630/2008; komentar 149. člena OZ – Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2003).

6. V konkretnem primeru je tako potrebno presoditi ali okoliščine škodnega dogodka – trk motornega vozila, ki je speljevalo s parkirišča, v (stoječe) vozilo za njim – nakazujejo, da je do škode (nateg vratnih in hrbtnih mišic tožnika, ki je sedel v vozilu, v katerega je s svojim vozilom trčila stranska intervenientka) prišlo v zvezi z delovanjem motornega vozila. Če je zaključiti, da je tožnik uspel dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze, se vzročna zveza domneva in se nato dokazno breme prevali na toženo stranko, da dokaže, da vzročna zveza ni podana (ali da obstaja kateri izmed razbremenilnih razlogov iz 153. člena OZ) in se tako razbremeni objektivne odgovornosti.

7. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo ter se v posledici ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev, do katerih pa se ne more prvič opredeliti pritožbeno sodišče, saj bi s tem kršilo pravico pravdnih strank do pritožbe, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pri tem zadeve ni dodelilo drugemu sodniku, kot je to predlagal pritožnik, saj meni, da za to ni razlogov.

8. V ponovljenem postopku bo tako sodišče prve stopnje moralo pri odločitvi uporabiti pravila o objektivni odgovornosti. Če bo zaključilo, da je tožnik izkazal domnevno podlago, bo na toženi stranki, da domnevno vzročno zvezo izpodbija. Po mnenju pritožbenega sodišča bo potrebno s tem v zvezi izvesti tudi dokaz z izvedencem medicinske stroke, kot ga je tožena stranka, za potrebe izpodbijanja vzročne zveze, že predlagala. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v trditvah tožnika pri opredeljevanju poškodbe vratne hrbtenice, ni nasprotij, glede na to, da je nateg vratne hrbtenice poleg zvina, ena od oblik nihajne poškodbe vratne hrbtenice.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.