Jedro

Glede na vrsto in težo kaznivega dejanja ter višino zagrožene kazni sodišče meni, da v tej zadevi niso podani pogoji iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je služba za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Kopru zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka zaprosila za brezplačno pravno pomoč v kazenski zadevi, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Kopru pod opr. št. II K 61340/2011 na podlagi obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Kopru. Tožeča stranka je obtožena kaznivega dejanja tatvine po prvem v zvezi z drugim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika, ki naj bi ga storila s tem, da je vzela tujo premično stvar z namenom, da bi si jo protipravno prilastila, vrednost stvari pa je bila majhna in si je hotela prilastiti stvar take vrednosti s tem, da je dne 8. 11. 2011 v Kopru v supermarketu A. vzela dnevno kremo B., nočno kremo B. ter dve zobni pasti C. in trgovino zapustila ne da bi navedene artikle plačala ter si jih tako v skupni vrednosti 39,16 EUR, na škodo gospodarske družbe D. d.d. protipravno prilastila.

V skladu z določili 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) mora prosilec za brezplačno pravno pomoč za dodelitev le te kumulativno izkazati dva pogoja in sicer finančno materialni kriterij oziroma t.i. subjektivni kriterij, katerega sodišče presoja na podlagi listinskih dokazil o finančnem in materialnem položaju, in objektivni kriterij v skladu z določilom 24. člena ZBPP, po katerem se presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje in določbe ZBPP je prošnja prosilke (tožeče stranke) za dodelitev brezplačne pravne pomoči, neutemeljena. V obravnavanem primeru se ji, kot že navedeno očita kaznivo dejanje tatvine po prvem v zvezi z drugim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika, za katerega je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. Tako teža očitanega kaznivega dejanja ni takšna, da bi bilo zgolj zaradi tega v interesu pravičnosti, da se prosilki za navedeni kazenski postopek dodeli strokovna pomoč zagovornika v okviru brezplačne pravne pomoči. Poleg tega je okrožni državni tožilec predlagal, da sodišče v tej kazenski zadevi izda kaznovalni nalog, katerega cilj je hitrejše in racionalnejše obravnavanje lažjih kaznivih dejanj, ki z dejanskega in pravnega vidika niso problematična. Iz tega sledi, da v obravnavani zadevi ne gre za pravno zapletena vprašanja niti zapleteno dejansko stanje. Poleg tega tudi ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo prosilka imela pomoč strokovne obrambe. V kazenskem postopku namreč velja načelo materialne resnice, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze, ki so obdolžencu v korist, tudi če jih slednji zaradi svoje nevednosti ne predlaga.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ne ve za kaj je bila njena vloga za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnjena kot neutemeljena. Ob tem še navaja, da so ji na sodišču povedali, da je odločba Centra za socialno delo dovolj za pozitivno odločitev o njeni vlogi. Sedaj pa vidi, da to očitno ni dovolj. Zato ne ve kaj naj še napiše oziroma kakšno listino naj prinese, da bo lahko prejela brezplačno pravno pomoč v navedeni zadevi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožeče stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V skladu s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči, kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, zadeva pa je pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek).

Glede na vrsto in težo kaznivega dejanja ter višino zagrožene kazni sodišče pritrjuje toženi stranki, ki ugotavlja, da niso podani pogoji iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP, to je da je zahteva tožeče stranke v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Res je sicer, da je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bistveni element pravice do poštenega sojenja, njen namen pa je zagotoviti dejansko enakost strank v kazenskem postopku. Vendar pa ta pravica, v skladu s slovensko in tudi mednarodno zakonodajo ni vedno obligatorna. Tako slovenska Ustava govori le o možnosti obdolženca, da se brani z zagovornikom ne pa o obvezni obrambi z zagovornikom v vseh kazenskih postopkih. Poleg tega Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 6. členu določa, da ima obdolžen kaznivega dejanja pravico braniti se sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Glede na navedene določbe je treba, kadar obramba v kazenskem postopku ni obvezna, v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti, na katerega pojem pa se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena ZBPP. Tako se v okviru presoje pravičnosti za dodelitev brezplačne pravne pomoči presoja osebnost obdolženca, teža kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec zagovornika. V predmetni kazenski zadevi pa ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj niti za zapleteno dejansko stanje. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe pa tudi ne izhaja, da bi bilo treba, zaradi osebnosti prosilke (tožeče stranke) ugoditi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku, kjer je obdolžena storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem v zvezi z drugim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika, za katero je zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do enega leta.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.