Jedro

Prvostopno sodišče lahko samo nadomesti izpodbijani sklep, če ugotovi, da je pritožba utemeljena.

Stečajni postopek je le smiselno primerljiv z rednim pravdnim postopkom, zato zahteva po obrazloženosti odločitev v stečajnih zadevah ni enaka zahtevanemu standardu obrazloženosti sodnih odločb v pravdnih postopkih, v katerih se meritorno odloča o pravicah pravdnih strank.

Nagrado upravitelju za vsa dejanja, ki jih je opravil pred uveljavitvijo Pravilnika dne 13.6.2009, je treba odmeriti v skladu z Odredbo. Pri tem ni pravno pomembno, kdaj je stečajni upravitelj predlog za odmero nagrade vložil, pač pa je relevanten kriterij čas, v katerem so bila posamezna dejanja v stečajnem postopku opravljena.

Stečajni postopek je le smiselno primerljiv z rednim pravdnim postopkom in da zahteva po obrazloženosti odločitev v stečajnih zadevah ni enaka (je manjša) zahtevanemu standardu obrazloženosti sodnih odločb v pravdnih postopkih, v katerih se meritorno odloča o pravicah pravdnih strank. Dejansko se predpostavlja, da so stranke stečajnih postopkov seznanjene tako z dogajanjem v stečajnem postopku kot s pomembnimi podatki o stečajnem dolžniku, saj je oboje predmet javnih objav na AJPES-u.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z nadomestnim sklepom po 128. čl. ZFPPIPP ugotovilo, da upravitelj A. T. opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v pravnoorganizacijski obliki, kot je vpisana v poslovni register (1. točka izreka), stečajnemu upravitelju je odmerilo nagrado za opravljeno delo do 13.6.2009 v višini 58.095,37 EUR z DDV (2. točka izreka), sorazmerni del nadomestila za razdelitev splošne razdelitvene mase v višini 9.932,98 EUR z DDV (3. točka izreka), ter odločilo, da ima upravitelj po pravnomočnosti tega sklepa pravico do plačila 90% zneska, o izplačilu zadnjih desetih odstotkov pa bo sodišče odločilo po prejemu končnega poročila upravitelja (4. točka izreka).

Upnica RS je vložila zoper 2. in 3. točko izreka sklepa pravočasno pritožbo in uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala je, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Stečajni upravitelj na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zlorabo pooblastil, ker je upnikovi pritožbi zoper prvotni sklep o nagradi ugodilo tako, da je z nadomestnim sklepom odmerilo nagrado v enaki višini, kot je bila določena že v prvotnem sklepu o nagradi z dne 19.11.2009. Drugi odstavek 128. člena ZFPPIPP omogoča prvostopnemu sodišču, da samo nadomesti izpodbijani sklep, če ugotovi, da je pritožba utemeljena. Iz primerjave obeh sklepov prvostopnega sodišča je razvidno, da je sodišče pritožbo upnika štelo za utemeljeno iz razloga napačne uporabe materialnega prava, saj je nagrado po prvotnem sklepu odmerilo po Pravilniku o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Ur. l. RS, št. 91/08, 53/09) – v nadaljevanju Pravilnik, nadomestni sklep pa je oprlo le deloma na določila Pravilnika, v pretežnem delu pa na določila Odredbe o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskim upraviteljem (Ur. l. RS, št. 16/02 s spremembami in dopolnitvami) – v nadaljevanju Odredba. Za nadomestitev prvotnega sklepa je torej sodišče imelo povsem utemeljene razloge.

Res je nenavadno, da je odmera nagrade po drugem predpisu sodišče pripeljala do enakega končnega zneska nagrade (v višini, kot jo je predlagal upravitelj in kot je bila določena tudi s prvotnim sklepom). Slednje je pripisati napačnemu stališču prvostopnega sodišča, da naj bi iz dosedanje sodne prakse nagrajevanja upraviteljev izhajalo priporočilo, da se v stečajnih zadevah, katerih glavnina dejanj je bila opravljena po določilih ZPPSL, upoštevajo le omejitve nagrade iz Odredbe, da pa se nagrada sicer ne odmerja po njenih določilih. Prav ima pritožba, ko opozarja, da iz dosedanje sodne prakse izhaja popolnoma enotno in jasno „priporočilo“, da je treba nagrado upravitelju za vsa dejanja, ki jih je opravil pred uveljavitvijo Pravilnika dne 13.6.2009, odmeriti v skladu z Odredbo. Pri tem ni pravno pomembno, kdaj je stečajni upravitelj predlog za odmero nagrade vložil, pač pa je relevanten kriterij čas, v katerem so bila posamezna dejanja v stečajnem postopku opravljena.

Kljub zmotnemu materialnopravnemu stališču pa odločitev prvostopnega sodišča ni bila nepravilna. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da sodišče pravzaprav sploh ni ravnalo v skladu z zavzetim stališčem in da je nagrado v pretežnem delu odmerjalo ob upoštevanju kriterijev in meril, ki jih za odmero nagrade določa Odredba.

Ne drži pritožbeni očitek, da se odmerjene nagrade ne da preizkusiti in da sklep prvostopnega sodišča o tem nima razlogov. Pritožbeno sodišče opozarja, da je stečajni postopek le smiselno primerljiv z rednim pravdnim postopkom in da zahteva po obrazloženosti odločitev v stečajnih zadevah ni enaka zahtevanemu standardu obrazloženosti sodnih odločb v pravdnih postopkih, v katerih se meritorno odloča o pravicah pravdnih strank. Dejansko se predpostavlja, da so stranke stečajnih postopkov seznanjene tako z dogajanjem v stečajnem postopku kot s pomembnimi podatki o stečajnem dolžniku, saj je oboje predmet javnih objav na AJPES-u (prej pa so se pomembne odločitve objavljale v Uradnem listu RS ali na sodni oglasni deski). Zato se šteje, da so podatki, ki omogočajo kvantifikacijo meril in kriterijev za odmero nagrade v vsakem konkretnem stečajnem postopku, javni, in je, četudi niso povzeti v razlogih sklepa, višino nagrade upravitelju v kateremkoli stečaju mogoče preveriti in preizkusiti njeno skladnost z Odredbo oz. Pravilnikom zgolj s pomočjo razmeroma enostavnih računskih operacij.

Iz stečajnega spisa je razvidno, da je bila večina opravil v tem stečajnem postopku opravljena pred 13.6.2009, torej je bilo treba pri odmeri nagrade za ta opravila uporabiti Odredbo. Le za dejanje razdelitve splošne mase v višini 150.000,87 EUR, ki je bilo opravljeno 17.7.2009 (datum izdaje sklepa o prvi splošni razdelitvi) je bilo treba uporabiti Pravilnik, s spremembami in dopolnitvami, ki so začele veljati dne 11.7.2009 (Uradni list št. 53/2009). Višina nagrade v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa je tako povsem skladna s II. točko 1. odstavka 7. člena Pravilnika, ki določa nadomestilo v višini 3.750,00 EUR + 4% nad 37.500,00 EUR.

Vnovčena in razdelitvena stečajna masa v tem stečajnem postopku je znašala 2.128.462,00 EUR, kar pomeni, da je bilo pred splošno prvo razdelitvijo ločitvenim in drugim prednostnim upnikom že izplačano 1.977.774,87 EUR (473.953.969,00 SIT). Ob upoštevanju navedenega zneska kot razdelitvene mase po IV. točki tabele iz 3. člena Odredbe, bi znašala nagrada stečajnega upravitelja 61.561,00 EUR z 20% DDV. Sodišče prve stopnje pa je iz tega naslova stečajnemu upravitelju odmerilo nižjo nagrado (58.095,37 EUR).

Pomembno je poudariti, da je glavno merilo za odmero nagrade stečajnemu upravitelju po Odredbi višina razdelitvene mase, ostala merila iz 2. do 6. točke 2. člena Odredbe pa se upoštevajo kot korektiv glavnega le v primeru, da odstopajo od običajne in pričakovane srednje vrednosti. Z drugimi besedami, če gre za srednje zahteven in povprečen stečaj po vseh ostalih merilih iz 2. do 6. točke, pri katerih ni najti bistvenih odstopanj ne navzgor ne navzdol, povsem zadostuje odmera nagrade po glavnem merilu (višina razdelitvene mase za poplačilo upnikov) in dodatna odmera nagrade po dodatnih merilih ni niti potrebna. Zato je v obrazložitvi izpodbijanega sklepu kvečjemu nepojasnjeno, zakaj je sodišče nagrado znižalo za cca 5%.

Pritožba se sicer sklicuje na razlog iz 6. točke 2. čl. Odredbe, ki omogoča znižanje nagrade do 50% zaradi neuspešnosti stečajnega upravitelja pri zmanjševanju stroškov in hitrosti postopka, vendar pa konkretnih pravnorelevantnih dejstev v smeri, da je v tem stečajnem postopku prišlo do nepotrebnega zavlačevanja iz razlogov, ki so na strani stečajnega upravitelja, ni navajala. Tudi pritožbeno sodišče takšnih razlogov ni našlo.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).