Jedro

Ker tožnik pogodbenih obveznosti ni opravljal, se je sorazmerno zmanjšala toženčeva obveznost plačati po pogodbi neopravljenih del.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 186,66 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 80/2020 z dne 19. 1. 2021 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna poravnati tožeči stranki znesek 3,77 EUR ter zakonske zamudne obresti v znesku 753,77 EUR od 15. 5. 2020 do 21. 5. 2020 v znesku 0,99 EUR, vse v roku 8 dni, višji tožbeni zahtevek še za plačilo 754,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2020 dalje in za plačilo zakonskih zamudnih obresti v znesku 1.500,00 EUR za čas od 21. 4. 2020 do 14. 5. 2020 pa je sodišče prve stopnje, zavrnilo. Odločilo je še, da tožnik sam trpi svoje stroške pravdnega postopka, nastale na prvi stopnji. Sodišče v tej zadevi naroka ni izvedlo, saj ga nobena od strank ni izrecno zahtevala. Sodišče prve stopnje je namreč odločitev sprejelo v postopku v sporih majhne vrednosti (člen 454 ZPP). Sodišče prve stopnje je na podlagi pisno izvedenih dokazov zaključilo, da med strankama v postopku ni sporno, da so bile trenerske storitve po pogodbi v mesecu marcu 2020 do vključno 11. 3. 2020 opravljene, nato pa niso bile več izpolnjevane zaradi nastale situacije v zvezi z razglašeno epidemijo in ukrepi v zvezi z njo. Ker tožnik ni opravljal pogodbeno dogovorjenih obveznosti po tem datumu, ni upravičen do sorazmernega plačila mesečnega nadomestila. Sodišče je zato zaključilo, da se je na podlagi drugega odstavka 116. člena OZ sorazmerno zmanjšala obveznost toženca po pogodbi. Glede na to, da je tožnik opravljal pogodbeno dogovorjene obveznosti približno pol meseca, je tožnik upravičen do plačila polovice mesečnega honorarja dogovorjenega s pogodbo, torej do zneska 750,00 EUR, kolikor je toženec tožniku že plačal dne 21. 5. 2020, zato je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.500,00 EUR za čas od 21. 4. 2020 do 14. 5. 2020, saj je tožnik pred vložitvijo predloga za izvršbo obračunal te zakonske zamudne obresti v znesku 7,87 EUR in je navedeni znesek terjal posebej, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2020 dalje do plačila, prav tako pa je zahteval obresti ponovno od zneska 1.500,00 EUR od 21. 4. 2020 dalje do plačila in je na tak način v nasprotju z zakonskimi določili dvakrat terjal zakonske zamudne obresti od glavnice 1.500,00 EUR od 21. 4. 2020 do vključno 14. 5. 2020 in je posledično v tem delu zato njegov zahtevek neutemeljen. Ker je zaradi epidemije covid-19 ostala izpolnitev pogodbene obveznosti v preostanku nemogoča iz objektivnih razlogov, je zato v preostalem delu pogodbena obveznost od 12. 3. 2020 dalje tožeče stranke ugasnila in tožnik v skladu s pogodbo ne more terjati od toženca plačilo storitev, ki jih ni opravil. Sodišče je še ugotovilo, da je glede vrstnega reda vračunavanja 287. člen OZ v prvem odstavku določeno, da se obveznosti vračunavajo po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik, najpozneje ob izpolnitvi. Glede na to, da je toženec ob plačilu v sklicu izrecno navedel, da plačuje račun 2020-3, s čimer je opravil izbiro, kaj plačuje, je sodišče zaključilo, da je toženec s plačilom 750,00 EUR z dne 21. 5. 2020 plačal del glavnice v tej višini, kar je sodišče upoštevalo tudi pri delnem umiku zahtevka. Sodišče je zato glede na postavljen zahtevek tožnika ugodilo zahtevku za zakonske zamudne obresti od zneska 750,00 EUR za čas od 21. 4. 2020 do 14. 5. 2020, kar znaša 3,77 EUR, sodišče je pa ugodilo tudi zahtevku za zakonske zamudne obresti od kapitalizirane glavnice 753,77 EUR za čas od 15. 5. 2020 do 21. 5. 2020 v znesku 0,99 EUR, vse na podlagi prvega odstavka 299. člena OZ in člena 378 in 381 OZ. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, je odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper zavrnilni del sodbe je podala pritožbo tožeča stranka po pooblaščencih. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Pritožba je mnenja, da je sodišče pri ugotavljanju višine glavnice napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče namreč ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z dodatnimi deli kot je to izhajalo iz elektronskih sporočil, iz katerih izhaja, da sta pravdni stranki ostajali v poslovnem sodelovanju ne glede na ovire, ki so nastale zaradi epidemije. Sodišče se glede teh sporočil ni vsebinsko opredelilo, pač pa je pavšalno zaključilo, da to ni pravno pomembno za odločanje o zadevi (točka 27. obrazložitve). Takšno ravnanje sodišča pa predstavlja kršitev tožnikove pravice do dokaza. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti tudi dokaz z zaslišanjem strank. Ker sodišče ni izvedlo predlagane dokaze z zaslišanjem strank je prav tako zagrešilo kršitev pravil postopka, ki nalaga popolno raziskanje dejanskega stanja. Sodišče dejstvo epidemije ne bi smelo obravnavati kot situacije, ki bi jo lahko presojalo po 116. členu OZ, kot nezmožnost izpolnitve obveznosti tožnika. Šlo je namreč za situacijo spremenjenih okoliščin, glede katerih sta stranki pristopili k prilagoditvi nanje. Šlo je za storitve, ki jih je glede na dane razmere bilo mogoče opravljati. Pravdni stranki sta pogodbeno razmerje vsebinsko preoblikovali tako, da je ostalo v veljavi, kar jasno izhaja iz tožnikovih navedb. Stranki sta se še v aprilu in maju dogovarjali o prilagajanju obveznosti in med strankama ni bilo sporno, da se pogodbeno razmerje ohranja v veljavi. Ker sodišče ni presojalo cele vrste dokazov, je prišlo do napačnega zaključka o uporabi materialnega prava. Če bi podrobno in celovito izvedlo dokazni postopek, bi prišlo do zaključka, da sta pravdni stranki svoje pogodbeno razmerje ustrezno prilagodili glede na nastale razmere v zvezi z epidemijo in da je komaj naknadno, sredi maja toženec prišel na stališče, da bo enostransko urejal medsebojna razmerja, glede na odpadlo podlago. Ob skrbni izvedbi in oceni vseh dokazov, bi sodišče prišlo do zaključka, da je tožnik nastalo situacijo izkoristil za neutemeljeno razbremenitev svojih obveznosti. Poleg tega pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z delnimi plačili. V točki 20. obrazložitve je sodišče zapisalo, da se toženčevo plačilo dne 21. 5. 2020 v znesku 750,00 EUR šteje kot poplačilo glavnice v višini 750,00 EUR, kar da je utemeljeno v prvem odstavku 287. člena OZ, ki določa, da se pri delni izpolnitvi obveznosti vračunajo po vrstnem redu, ki ga določi dolžnik, najpozneje ob izpolnitvi. Toženec je z navedbo v sklicu navedel račun 2020-3, s čimer je opravil izbiro in je plačal glavnico po tem računu v višini 750,00 EUR. Sodišče pri tem zmotno ni upoštevalo, da dolžnik lahko opravi le izbiro glede plačila istovrstnih obveznosti, ne more pa izbirati, katero postavko izbrane obveznosti plačuje, če pri izbrani obveznosti poleg glavnice dolguje še stroške in obresti. To določa 288. člen OZ, kajti če dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti, se pri delnem plačilu najprej odplačajo obresti, šele iz preostanka glavnica, pa se nato poplačajo preostale terjatve. Toženec je bil dne 21. 5. 2020 v zamudi od vključno 21. 4. 2020 in bi se torej od zneska 750,00 EUR najprej morale poplačati zakonske zamudne obresti za čas od 21. 4. 2020 do vključno 21. 5. 2020 in sicer od 21. 4. do 15. 5. od višine glavnice, od 15. 5. do 21. 5. pa od kapitaliziranega zneska glavnice s prištetimi zamudnimi obrestmi iz obdobja do sprožitve postopka. Šele iz preostanka se poplača glavnica. Tako je treba ugotoviti višino glavnice terjatve in višino zamudnih obresti na dan plačila, nato iz plačanega zneska poplačati najprej do takrat natekle obresti in iz preostanka zmanjšati glavnico, glede preostale glavnice pa ugoditi zahtevku za nadaljnje obrestovanje do dokončnega poplačila. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožena stranka predlaga, da se pritožba zavrne. Mnenja je, da se večina pritožbe nanaša na nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti dokazov na obravnavi, saj tožeča stranka izvedbe naroka ni zahtevala, predlagala je odločitev na podlagi listin. Tožeča stranka ni predlagala niti zaslišanja strank niti zaslišanja prič. Vse to je razvidno iz pisnih vlog tožeče stranke, zato so pritožbene navedbe tožeče stranke v celoti protispisne in zavajajoče. Tudi tožena stranka izvedbe naroka ni zahtevala. Pritožbeno novoto predstavljajo navedbe tožeče stranke o afirmaciji pogodbe in o tem, da sta pravdni stranki pogodbeno razmerje celo preoblikovali tako, da je ostalo v veljavi in da sta pogodbo sporazumno prilagodili spremenjenim razmeram – noben takšen sporazum ni bil niti sklenjen niti podpisan, kar je povsem jasno razvidno iz vseh listinskih dokazov, pri čemer se tožena stranka sprašuje ali tožeča stranka vlaga pritožbo v predmetni ali v kakšni drugi zadevi, saj je vsebina pritožbe povsem ne skladna z vso listinsko dokumentacijo. Med pravdnima strankama tekom postopka ni bilo sporno v okviru trditvene podlage, da tožeča stranka pogodbenih obveznosti ni izpolnjevala vse od 12. 3. 2020, zato do vtoževanega plačila ni upravičena. Povsem neutemeljene, pravno napačne in neekonomične pa so pritožbene navedbe vezane na obračun zakonskih zamudnih obresti, pri čemer mora tožena stranka pojasniti, da je takoj po prejemu sodbe sodišča prve stopnje že dne 22. 1. 2021 na račun tožene stranke poravnala tudi prisojene obresti, zato tožeča stranka za podane pritožbene navedbe nima izkazanega niti pravnega niti ekonomskega interesa (člen 343 ZPP). Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nedovoljen je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kajti sodišče prve stopnje je tožeči stranki pojasnilo, da je v predmetni zadevi odločeno v sporu majhne vrednosti. V postopkih v sporih majhne vrednosti se uporabljajo posebne določbe ZPP. Sodišče prve stopnje je v pravnem pouku pojasnilo pravdnima strankama da se sodba, izdana v postopku v sporu majhne vrednosti lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja dogovora o dodatnih pogojih za preoblikovanje pogodbe tudi v bodoče, torej tudi, da tožeča stranka za toženo opravlja storitve tudi po 12. 3. 2020, pritožbeno niso upoštevne. Sodišče druge stopnje je vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede ugotovljenega dejanskega stanja, da tožnik po 12. 3. 2020 obveznosti po pogodbi ni več opravljal in je zato pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da se je na podlagi drugega odstavka 116. člena OZ sorazmerno zmanjšala tudi obveznost toženca po pogodbi. Glede na to, da je tožnik opravljal pogodbeno dogovorjene obveznosti približno pol meseca, je tožnik upravičen do plačila polovice mesečnega honorarja, dogovorjenega s pogodbo, torej do zneska 750,00 EUR, kolikor je toženec tožniku že plačal 21. 5. 2020, v presežku za nadaljnjih 754,10 EUR pri čemer znesek 4,10 EUR predstavlja zakonske zamudne obresti od zneska 750,00 EUR za čas od 21. 4. 2020 do 14. 5. 2020 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2020 dalje do plačila, pa je zahtevek tožnika glede na ugotovljeno dejansko stanje neutemeljen. Je v nasprotju s splošnimi načeli vestnosti in poštenja in enake vrednosti dajatev in je v tem delu sodišče prve stopnje pravilno zahtevek zavrnilo. V zvezi z nepravilno ugotovitvijo dejanskega stanja tožeča stranka uveljavlja tudi pritožbeni razlog iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo naroka za glavno obravnavo, na katerem bi zaslišalo obe pravdni stranki, zaslišalo priče ter dokazno presodilo še ostale dokaze. Sodišče prve stopnje te kršitve ni storilo, saj nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka in je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo o temelju zahtevka na podlagi listinskih dokazov. Pravilno v odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da tožeča stranka ni predlagala niti zaslišanja strank niti zaslišanja prič, kar je vse razvidno iz pisnih vlog tožeče stranke, sodišče pa je vpogledalo in prebralo vse dokazne listine, ki jih je v spis vložila tožeča stranka in na podlagi teh listin je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje in nato pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbene navedbe o očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljene.

6. Pravilno tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da predstavljajo pritožbeno novoto, navedbe tožeče stranke o afirmaciji pogodbe in o tem, da sta pravdni stranki pogodbeno razmerje celo preoblikovali tako, da je ostalo v veljavi in da sta pogodbo sporazumno prilagodili spremenjenim razmeram. Pri tem tožena stranka navaja, da noben takšen sporazum ni bil niti sklenjen niti podpisan, kar je povsem jasno razvidno iz vseh listinskih dokazov. Takšne trditvene podlage tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji ni podala. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da tožeča stranka pogodbe vse od 12. 3. 2020 ni izpolnjevala z vsebino kot je to določeno v 2. členu pogodbe in zato do vtoževanega plačila ni upravičena.

7. Tožeča stranka nato v pritožbi še navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo pri izračunavanju vsega in o vrsti poplačil tožene stranke s plačilom zneska 750,00 EUR in da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti drugačen izračun in obračun zakonskih zamudnih obresti, ki so dotekle za čas od 21. 4. 2020 do 21. 5. 2020, saj je bil v tem času toženec v zamudi s plačilom. Tožeča stranka navaja, da bi se šele iz preostanka, po odbitju zakonskih zamudnih obresti za to obdobje, še poplačala glavnica. Teoretično te navedbe veljajo, kajti sodišče prve stopnje je delno zmotno uporabilo določila o vrstnem redu poplačila terjatve. Sodišče je to obrazložilo v točki 20. obrazložitve. Sodišče je pri takšni obrazložitvi uporabilo pravila vrstnega reda vračunavanja po 287. členu OZ, ki v prvem odstavku določa, da se obveznosti vračunavajo po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik, najpozneje ob izpolnitvi. Tožeča stranka sicer pravilno navaja, da je treba najprej ugotoviti višino glavnice terjatve, višino zamudnih obresti na dan plačila, nato pa iz plačanega zneska poplačati najprej do takrat natekle obresti in iz preostanka zmanjšati glavnico, glede preostale glavnice pa ugoditi zahtevku za nadaljevanje obrestovanja do dokončnega poplačila, vendar pa tožeča stranka v pritožbi ne podaja konkretnega zneskovnega izračuna in nobenih konkretnih izračunov, na podlagi katerih bi dokazala nepravilen izračun sodišča prve stopnje, ki pa je natekle zakonske zamudne obresti tudi upoštevalo pri plačilu še preostanka terjatve, o čemer je odločilo v točki I. izreka, po katerem je tožena stranka dolžna poravnati tožeči stranki še znesek 3,77 EUR ter zakonske zamudne obresti od 753,77 EUR od 15. 5. 2020 do 21. 5. 2020 v znesku 0,99 EUR, vse v roku 8 dni. V tem delu je odločeno o obrestih in o glavnici. To obveznost je tožena stranka že izpolnila, kot to navaja sama v odgovoru na pritožbo in česar tožeča stranka ni zanikala. In ker tako iz teh navedb izhaja, da je tožena stranka plačala tudi zakonske zamudne obresti, tožeča stranka pa v pritožbi ne pojasni koliko zakonskih zamudnih obresti in od katerega zneska bi jih tožena stranka še morala poravnati, je tako pritožba tudi v tem delu neutemeljena in se pri tem tožena stranka tudi pravilno sklicuje, da glede na podane pritožbene navedbe v tej zvezi, tožeča stranka nima izkazanega ekonomskega interesa za pritožbo v tem delu (člen 343 ZPP).

8. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo tistih kršitev določb pravdnega postopka, katere pritožbeno uveljavlja tožeča stranka. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, ki so sestavljeni iz stroškov za vložitev odgovora na pritožbo po tar. št. 21 v višini 250 točk, kar ob 2 % materialnih stroških, skupaj z 22 % DDV znaša 186,66 EUR. Te pritožbene stroške mora tožeča stranka povrniti toženi na način kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje (vse po členu 165 ZPP).